Slovenski biografski leksikon

Dev Feliks (p. Johannes Damascenus a nomine Mariae), pesnik, r. 15. jan. 1732 v Tržiču, u. 7. nov. 1786 v Lj. Postal je diskalceat avstrijsko-češke province, doštudiral pač šole v redu, bival po večini najbrž v lj. samostanu, kjer je bil lektor modroslovja in bogoslovja. Ker je bil menda več let bolan (mučil ga je zlasti protin), se ob ukinitvi lj. samostana 19. apr. 1786 ni mogel niti preseliti v kak drugi samostan niti postati sveten duhovnik, ampak je ostal v oskrbi lazaristov, ki so prišli za diskalceati v samostan. — Vkljub samostanskemu habitu je imel smisel ne le za smer Jožefovih reform, ampak tudi za posvetno literaturo, ne izključivši ljubavne poezije. Občeval je razen s Pohlinom (1763 do 1775, 1781–4) tudi s posvetnimi lj. prosvetljenci (izpričani so njegovi stiki s Zoisom in Edling-Kumerdejevo akademijo, katere član je bil pod imenom Utilis). Bil je menda prvi Slovenec, ki se je jel pod vplivom Pohlinove gramatike iz 1768 resno baviti z mislijo na ustvaritev slov. posvetne poezije. Ko je začel 1777 izhajati na Dunaju avstrijsko-nem. posnetek takrat običajnih pesniških almanahov, je sklenil D. poizkusiti, ali so že Kranjci zreli za slično slov. publikacijo. Poizkus se je pač v toliko posrečil, da je 1779–81 prvi slov. pesniški almanah trikrat izšel (1. letnik pod nasl. »Skupspravlanje Krajnskeh Pissanec Od Lepeh Umetnosti«, 2. menda brez nasl., 3. pod nasl. »Pisanice Od Lepeh Umetnnosti«. Ker prireditelj ni bil sposoben niti za organizatorja vseh sil, ki bi bile morale priti v poštev, niti za voditelja začetnikov, ki so se mogli razviti v zdravo smer le ob spretnem mentorstvu, je ostalo gradivo za naslednji letnik v rokopisu (mnogo podpisov manjka, poleg D.-a samega so sodelovali v 1. letniku Mihelič, Pohlin in Vodnik, v 2. po vsej priliki le Edling, a z nem. tekstom, v 3. Naglič in Vodnik, dočim je B. E. menda le urednikov psevdonim, gradivo za 4. letnik je po vsej priliki vse D.-ovo. Eger je almanah menda samo tiskal na prirediteljev račun). D. je bil torej almanahu ne samo urednik, ampak tudi glavni sotrudnik (izmed 35 tiskanih tekstov je njegovih menda 26, izmed rokopisnih menda vseh 20). Vsebina njegovim pesmim je mnogostranska (genre-slike, ljubezenska lirika v obliki pastoralnega pesništva, prigodnice, meditacija ob tuji pesmi, basni, moralične pripovesti, epigrami, ortografska vprašanja, operni libreto). Naravnost prevajal je razmeroma malo (prevedenih je med drugim 3 pesmi iz Denisovega »Der Zwist der Fürsten in pa »Dvuboj« Pavla Rittera, ki ga je prevel D. po Vitezovićevem hrvaškem »Priričniku«, oz. katerem iz Vitezovićevih koledarjev), tem več pa je posnemal, a to često brez umevanja point. Črpal je iz Martiala, Lessinga (epigram), Hagedorna (moral. pripovest), Gottfr. Benj. Hankeja, Metastasija (zgled za prireditev teksta opere »Belin«, predvsem pa iz Denisa in ostalih pesnikov dunajskega almanaha. Jezik in pravopis sta mu pohlinska, metrični princip v glavnem zdrav (upošteva naglas, antičnih oblik sam ne rabi, najpriljubljenejši verz. mu je aleksandrinec, ki ga v rimah na razne načine varijira). D. je na osnovi »kranjskega« patrijotizma, sicer pa kaže tudi v almanahu simpatijo do vladnih tendenc (proslavljanje vojaške službe in nove šole) in podčrtuje semtertja tudi preporoditeljske elemente (radost nad vznikom domačega pesništva, poziv »na krajnske spevorečnike, katiri kake zvezane govorjenja imajo, de be njeh med ludi dali«, poziv na delo za enotnost v pravopisu, slovar, čistost jezika itd., da se Nemcem dokaže, da je »kranjski« jezik ob sebi dovolj bogat in da ga po krivici »tatu imenujejo« ). Kot vzorec so bile sicer njegove pesmi nerabne, ker se jih držijo kakor sploh cele zbirke poleg slabosti verzifikatorskega začetnika še vse slabe lastnosti literarnega baroka, ki je bil takrat že tudi za slov. poezijo slabo priporočilo (nenaravni patos, fingiranost čustev, nedostatek notranjega doživljanja, izumetničena bohotnost sloga, gostobesednost in modni mitološki aparat). Avtor sam se je vsaj ob čitanju Burgerjeve Leonore zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in vzkliknil, »de je me moj'ga petja sram«. Sodobni lj. slovenisti z izlikanim okusom za pesniško umetnost, kakor Linhart, Zois in Japelj so D.-a in Pisanice nedvomno odklonili (Kopitar je reproduciral pač tudi Zoisovo misel, ko je pisal 6. febr. 1809 Dobrovskemu o Pisanicah, da je boljše nič kakor pa kaj takega«). Toda v Pisanicah je izšel Zadovoljni Kranjc, ki je obrnil Zoisovo pozornost na Vodnika. Nedvomno je bil D.-ov almanah prvi resni dokaz, da je postalo vprašanje slov. posvetne poezije in slov. dramatike aktualno. Več let so ostale v Lj. najglasnejši činitelj za vzdrževanje te aktualnosti (opera Belin, ki jo je učitelj Jak. Zupan uglasbil, se je morda tudi igrala). D. sam je med tem morda posvečal nekoliko pozornosti slov. nar. pesmi. (V zborniku Štud. knjižn. v Lj. s tiskanim in rokopisnim letnikom Pisanic, ki je bil last Kopitarjeva, se nahaja na praznem listu Edlingove Der Isenz iz 1781 zapis Denisove beležke o umestnosti zbiranja slovanskih nar. pesmi iz Gedichte Ossians 1768, toda z vrinkom Kranjcev. Zapis je nastal najbrž v diskalc. samostanu v Lj. ter tvori menda tudi idejno ozadje za postanek zbirke Dizme Zakotnika, ki je bil D.-ov redovni sobrat). — Prim.: Pohlin; Vodnikov spomenik 48; Pintar, ZMS 1902, 159; Vrhovnik, Danica 1904, 374; Šlebinger, Četrti zvezek Devovih »Pisanic, izv. 2. drž. gimn. v Lj. 1904/5, »Pisanice«, prvi slov. almanah, tam 1905/6; Grafenauer, Zgod. I. 9; Omersa, ČZN XVIII (1923) 49; matice: krstna v Tržiču in mrliška pri franč. v Lj.; rokop. gradivo za zadnji letnik Pisanic v dveh izvodih v Štud. knjižn. v Lj. Kd.

Kidrič, Francè: Dev, Feliks (1732–1786). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi172059/#slovenski-biografski-leksikon (16. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine