Slovenski biografski leksikon

Dalmatin Jurij, prot. teolog in pisatelj, r. ok. 1547 v Krškem, u. 31. avg. 1589 v Lj. Roditelja sta mu sicer bila vsaj 1571 še oba med živimi, a sta živela v tako skromnih razmerah, da nista mogla sina med študijami niti z obleko in knjigarni oskrbovati. Eden prednikov se je najbrž priselil iz Dalmacije ali preko Dalmacije, oče pa je bil po vsej priliki že sloveniziran ter je izvrševal najbrž kako obrt v Krškem (sam Jurij se je podpisoval dosledno: Dalmatin, drugi, med njimi Trubar, so pisali njegov priimek tudi: Dalmata, vsaj 1900 so živeli Dalmatini tudi na Koroškem). Šolal se je do 18. leta doma pri Bohoriču, pod čigar vplivom se je vzgojil v protestanta; od 1565 je študiral na Wirtemberškem, in sicer do 1566 v nižji lat. šoli v Bebenhausenu severno od Tübingena, 1566–72 na vseučilišču v Tübingenu, kjer je kot Tiffernov štipendijat dovršil filozofijo in protest. teol. (imatr. je bil 19. avg. 1566, med Tiffern. štipendijate sprejet okt. 1566, bakalavrej je postal 30. marca 1569, magister 10. avg. 1569, tezo »De catholica et catholicis disputatio«, ki jo je zagovarjal pod preds. Jak. Heerbrandtom, dal tiskati 1572, štipendijat ostal do ordinacije in odhoda v Lj. 1572). Šolanje v tujini so mu omogočili prijatelji in meceni: Bohorič, ki mu je iskal podpornikov, ter Trubar in stanovi, ki so ga dejansko podpirali (v Trub. spremstvu ali vsaj ž njegovimi priporočili je odpotoval 1565 na Wirtemberško, na njegovo priprošnjo je dobil ustanovo, pri njem je imel zatočišče in počitnice, od njega dobival tudi denarne podpore n. pr. 10 gl. za bakalavrejat; od kranjskih stanov je 1568 dobil 20 gl., za magistriranje menda 30 gl., 1570 po 3. sept. 25 tol., 1571, ko je obiskal starše, pomoč za povratek). Trubarjev načrt, dobiti mu dijakonatsko službo na Wirtemberškem, da se 1 leto »vežba v pridiganju in nato tem pripravnejši pride na Kranjsko«, se radi obilice domačih wirtemberških kandidatov ni dal uresničiti, a tudi s 3 prošnjami za službo na Kranjskem sta uspela šele po 2 letih, ko sta v 1. pol. 1572 s pomočjo Spindlerja in Herbarta Auersperga dosegla, da so stanovi 18. apr. 1572 v nasprotju z izjavo z dne 29 marca sklenili, poklicati svojega podpiranca v Lj. za predikanta. D., ki ga je wirtemberški konzistorij v smislu prošnje stanov do wirtemb. vojvode z dne 11. maja v Stuttgartu tik pred 14. jun. ordiniral, t. j., ga z ozirom na znanje latinščine in prot. teologije izprašal, poslušal njegovo poskusno pridigo in izvršil nad njim menda tudi že nekak ceremonijalni akt introdukcije, je nastopil službo lj. predikanta tik pred 11. jul. 1572. Po svoji glavni službi je ostal ves čas lj. stanovski predikant, ki je imel nad sabo superintendenta Spindlerja (nekakega pokrajinskega dekana, nadzornika brez sodniške oblasti), poleg sebe pa tudi v Lj. sami razne tovariše (do 1581 Gašperja Kumpergerja, do 1585 Schweigerja, od 1580 Fel. Trubarja, od 1581 Tulščaka, od 1585 Benedikta Pyroterja), tvoril s slovenskimi pridigarji »ministerij slovenske cerkve« (skupino duhovnikov, ki so spadali h gotovi cerkvi) ter izvrševal ž njimi izmenično predikantska opravila, kakor jih je za Lj. določil že Trubar (večkrat je imel tudi nemške pridige). Opravljal je tudi razne postranske posle, ki so semtertje povzročili, da ga dlje časa ni bilo v Lj.: 14. jul. 1574 je postal obenem z drugimi lj. predikanti nadzornik stanovske šole; od 24. dec. 1574 do 22. apr. 1583 ter menda zopet od 8. febr. 1584 do 25. febr. 1585 je hodil vsakih 5–6 tednov v grad Kacenštajn pri Begunjah, kjer je krščeval, obhajal in zlasti pridigal (često tudi okoliškim kmetom, in sicer ob ugodnem vremenu na grajskem dvorišču ali pa na vrtu); apr. 1580 je bil poleg 3 lj. predikantov in 16 lajikov izvoljen v 1. ofic. kranjski prot. cerkveni svet; s 23. sept. 1580 je postal ofic. vizitator, ki je imel nalogo, da z znanjem cerkvenega sveta vsako kranjsko prot. cerkveno občino vsaj 1 krat na leto obišče; okt. 1580 je bil po nalogu stanov radi tiska Biblije v Gradcu in Celovcu; od 28. avg. do 22. okt. 1580 v komisiji za revizijo Biblije; od 22. apr. 1583 do 8. febr. 1584 ga radi tiska Biblije ni bilo v Lj.; 14. dec. 1583 je bil izbran v 19 članski širji in 7 članski ožji odbor šolskih nadzornikov, čigar glavna naloga je bilo sklepanje o novi naredbi za stanovsko šolo; vsaj 1585 je skušal v Škofji Loki širiti prot. misel. V ministeriju lj. »slovenske cerkve« je ostal še tudi po 1. nov. 1585, ko je dobil radi naklonjenosti patrona Krištofa Auersperga in s pristankom dež. stanov župnijo Škocijan pri Turjaku (župnijo, kjer je imel Savinca za vikarja, je hotel obiskovati zlasti ob dneh, ko bi župljani pričakovali, da bo župnik sam bodisi pri farni cerkvi bodisi pri kaki podružnici pridigal, sicer je rezidiral in služil do smrti v Lj., kjer so bile sedaj njegove dolžnosti nekoliko zmanjšane, da je n. pr. pridigal pač vsak četrtek, a le vsako 2. nedeljo zjutraj; njegovo bivanje v Škocijanu je izpričano za 6. avg. 1589). Deželo je zapustil odslej le še 1587, ko je potoval s Felicijanom Trubarjem na Wirtemberško, pač da mu pomaga, urediti očetovo literarno ostalino (11. nov. je bil v Tübingenu). — D.-ovi dohodki so bili kljub njegovi literarni pomembnosti dlje časa enaki dohodkom njegovih kolegov (100 zlatih kr., od 10. sept. 1573: 33 gl. 20 kr. več, od 26. marca 1579 k prejšnjim še 40 gl. stanarine, kmalu nato s stanarino vred 240 gl.). Šele po tisku Biblije 1584 je dobil s 300 gl. večjo provizijo od drugih kranjskih predikantov (pripomogla je menda tudi bojazen stanov, da bi odšel v celjsko grofijo, kjer so ga želeli dobiti). Odkar je bil župnik škocijanski, so se njegovi dohodki najbrž mogli meriti s prejemki kakega lj. kanonika (Savincu je prepuščal le tretjino škocijanskih dohodkov). Toda kupoval je knjige (ob smrti je obsegala njegova biblijoteka vsaj 128 del) in moral je skrbeti za številno družino (oženjen 5. nov. 1572 še ni bil; žena Barbara, katere dekliški priimek ni znan, je 26. jul. 1590 še živela v Lj.; otrok je bilo vsaj 4: Janez, r. ok. 1575, u. 18. apr. 1584; Katarina, pokop. 6. sept. 1580; Elizabeta, r. 3. avg. 1580, morda istovetna s hčerko, ki so jo 13. jun. 1584 pokop.; Marko, r. ok. 1585, pokop. 16. jul. 1587). Vsaj prva leta je bil večkrat v zadregi ter prosil za povišanje plače ali posebna naklonila (5. nov. 1572, 21. apr. 1575, 16. nov. 1578, 27. febr. 1580, 20. jan. do 25. febr. 1585). Marsikaj je s temi prošnjami tudi dosegel (razen povišanja plače je dobil: 1572 za potnino 34 gl.; 26. marca 1580 100 gl.; 30. sept. 1580 za pot v Gradec 30 gl.; 25. okt. 1581 za prevod in delo pri reviziji 80 gl.; 5. apr. 1583 100 gl. za priprave k potovanju v Wittenberg; 20. apr. 1583 kot predujem za prehrano na potovanju in v Wittenbergu obenem z Bohoričem 300 gl.; po 26. apr. 1584 najbrž 259 gi. 38 kr. in 3 peneze, ki jih je porabil v Wittenbergu za posebne »neizogibne potrebe in nakup knjig«; 20. jan. 1585 za honoriranje tiska Biblije od Kranjcev 200 gl. in nato po isti znesek najbrž tudi od Štajercev in Korošcev). Vsaj 21. apr. 1575 je imel v Lj. lastno hišico, kakor menda tudi še vdova 1591.

D.-a je odlikovala lepa zunanjost, požrtvovalna navdušenost za idejo, vztrajnost v delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov (Trubarju je bil vdan kakor očetu). Še v dobi študij je prišel v stik z glavnimi takratnimi predstavniki slovenskega prot. literarnega pokreta: Bohoričem, Kreljem in Trubarjem ter nekaterimi starejšimi važnimi nemškimi glasniki reformacijskih gesel in raznimi protest. zastopniki svoje generacije (učitelji, oz. predstojniki v Tiffernianumu so mu bili: Jakob Andreae, J. Brenz ml., Martin Crusius, Nik. Frischlin, Sam. Haylandt, Jak. Heerbrandt, Dietrich Schnepf; v njegovem času so bili vpisani na univerzi v Tübingenu n. pr. tudi: Wirtemberžana Spindler in Polikarp Leiser ter Kranjci Gregor Fašang, tiskar Lenart Mravlja, Savinec, Fel. Trubar in Bernard Stainer). Odločilen pomen za oblikovanje njegove miselnosti so dobile 3 okoliščine: da je postal protestant bolj po vzgoji v mladosti nego iz lastnega razglabljanja v zreli dobi; da se je vzgajal za najdovzetnejše mladeniške dobe v območju strogo lutrovske protestantske orijentacije in zgolj v namene protestantske cerkve; da je bil tudi v tujini pod vplivom mladega slovenskega pismenstva. Ob zaključku študij je obvladoval razen svoje dolenjske slovenščine še dobro nemščino in latinščino ter bil kolikortoliko znan tudi z grščino in hebrejščino, toda na klasična jezika je gledal zgolj z očmi kandidata teologije, dočim iščeš v njegovi fizijonomiji zaman kake izrazitejše humanistične ali renesančne črte. Notranjih bojev radi nasprotij med katolicizmom in protestantizmom po vsej priliki ni poznal, a tudi v boju za nasledstvo Luthrove duhovne dediščine ni omahoval, ker je bilo strogo lutrovstvo zanj nekaj samo ob sebi umljivega. Njegova prirodna zavest skupnosti s slovenskim ljudstvom se je ob prvem razmahu slov. pisane besede ojačila do one jasne formulacije, ki priča, da ni bila fraza, ko je trdil, da je iz »ljubezni do ljube domovine« postal slov. protestantski pisatelj. Po vsej priliki se je začel že rano zanimati za jezikovne sorodnike Slovencev ter se vrnil v domovino z jasnimi pojmi o slovanski familiji.

V prepričanju, da je njegova dolžnost, služiti po svoji verski ideji predvsem lastnemu ljudstvu, se je začel še med študijami v Tübingenu »truditi, da obdrži slovenščino tudi zunaj v vaji«. To je skušal doseči »najprej s čitanjem« Trubarjevih knjig, »potem po nasvetu in opominjanju svojih učiteljev s slovenskim pisanjem«. A »končno, ko je opazil, da so te njegove vežbe Trubarju zelo po godu«, se je lotil prevajanja biblije. Sodeloval je sicer: 1. pri Trubarjevi pesmarici 1574 in 2. pri dodatku k njej iz 1575, toda že v začetku literarnega udejstvovanja je imel ta glavni načrt, da zamaši najobčutnejšo vrzel v onodobnem slov. prot. pismenstvu ter oskrbi Slovencem prevod vsega sv. pisma. Prevajati je začel po vsej priliki še preden je postal magister. Vsaj Pentatevh je izgotovil do 10. jan. 1572, ko ga je poslal v rokopisu kranjskim stanovom. Po prihodu v Lj. je prevel na željo Janža Khisla knjigo Jezus Sirah, obenem pa prevajanje biblije sistematično nadaljeval in ga ok. 1578 tudi dovršil. Verjetno je, da je ravno on prigovarjal Mandelcu, naj ustanovi v Lj. tiskarno. Vse knjige, ki jih je dal 1575–80 pri Mandelcu v Lj. natisniti, so imele gotovo obenem tudi namen, da opozorijo merodajne kroge na možnost in potrebo tiska vsega slovenskega sv. pisma: 3. Jezus Sirah (1575, nem. posv. Janžu Khislu na Fužinah 11. okt.); 4. Passijon (1576, nem. posv. Ahacu bar. Thurnu 12. marca); 5. Mozesove bukve (1578, nem. posv. celokupnemu prebivalstvu na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem, Goriškem, v Slov. krajini, Metliki, Istri in na Krasu 1. nov.); 6. Ta celi Katehizmus (pesmarice 3. izd., 1579); 7. Salomonove pripuvisti (1580); 8. poskusni list »Perve bukve Mozesove« (1. in 2. pogl. Geneze, 1580 pred 23. apr.). Istočasno je deloval ustno in pismeno v smeri, da se revidira rokopis biblije pod skupnim okriljem notranjeavstrijskih stanov, tisk pa izvrši v njihovi skupni zalogi (pred 21. apr. 1575 in 16. nov. 1578 vloga kranjskim stanovom, 26. nov. 1578 pošiljka Pentatevha v Gradec, 16. dec. 1578 predložitev Mandelčevega proračuna kr. st., 1. jul. 1579 in 22. sept. 1580 vloga kr. st., okt. 1580 osebna akcija v Gradcu in Celovcu, spomladi 1581 med 18. marcem in 15. jun. memorijal kr. stanovom). Dočim je ostal njegov prvi korak pri kranjskih stanovih brezuspešen, jih je do konca 1577 pridobil, da so si osvojili njegove načrte in začeli smotreno zanje pridobivati tudi Štajerce in Korošce (od 17. nov. 1577 do 20. nov. 1581 so poslali Štajercem in Korošcem v tej stvari nad 20 dopisov). Poleg akcije kranjskih stanov je pripomogla še D.-ova osebna intervencija, da so postajali tudi Štajerci in Korošci kljub raznim pomislekom vedno vnetejši pristaši tiska biblije, formulirali svoje prispevke in pristali tudi na revizijo rokopisa v Lj. (ok. 9. febr. 1578 sklep vseh 3 dežel v Brucku, da se biblija na skupne stroške izda, 23. sept. 1580 prva konkretna formulacija Korošcev in 26. jan. 1581 Štajercev o višini prispevka, 22. okt. 1580 pristanek Korošcev in 21. jun. 1581 Štajercev na revizijo v Lj.). Pri reviziji, ki se je vršila v Lj. oficijalno od 24. avg. do 25. okt. 1581, je pripadla D.-u naloga, da brani svoje delo, pojasnjuje svoje formulacije, določi stališče do predlaganih izprememb ter razvije načrte za tisk (prisotni so bili še: graški superintendent Homberger, koroška predikanta Bernard Stainer in Janž Fašang, lj. predikantje Spindler, Schweiger, Tulššak in Fel. Trubar, izvenlj. predikanta Savinec iz Škocijana in Živčič s Krasa ter rektor Bohorič, semtertja tudi kak stanovski odbornik). Čim je bila revizija završena, se je lotil D. z vso energijo dela za pripravo tiska. Ker je tiskanje biblije na Kranjskem vladar še med revizijo preprečil ter Mandelca kmalu nato izgnal, Frankfurt pa bil sploh le mimogrede v kombinaciji, so se začela spomladi 1582 v smislu sklepa revizijske komisije in v imenu stanov pogajanja s Trubarjevim tiskarjem Gruppenbachom v Tübingenu, pri katerih je tudi D. sodeloval. Ker do jeseni 1582 Gruppenbach še ni odgovoril, se je obrnil D. do Polikarpa Leiserja, takrat pastorja v Wittenbergu, ter dobil obenem ž njegovim pismom s 1. sept. 1582 že tudi predlog in proračun Samuela Selfischa, knjigarja v Lipskem, ki je bil pripravljen, slovensko biblijo natisniti v Wittenbergu v svoji založbi, dati namreč papir in klišeje za slike ter se od svoje strani pogoditi s tiskarji. Ker pa je bila Selfischeva ponudba izdatno cenejša od Gruppenbachove, ki je medtem tudi prispela, so 16. jan. 1583 kranjski stanovi sklenili, Selfischev predlog vzeti za osnovo končne pogodbe, saškega volivnega kneza zaprositi podpore ter poslati D.-a in še 2 osebi v Wittenberg. Ko se je podrobni načrt, ki ga je predložil 16. febr. 1583 za tisk biblije v Wittenbergu, v glavnem odobril (obravnaval se je 5., inštrukcija se je izdelala 10. apr.), je odpotoval D. obenem s 4 spremljevavci, namreč Bohoričem, tiskarjem Lenartom Mravljo, Bohoričevim 15 letnim sinom Adamom in Znojlškom na Saško. Ž njimi je prišel 16. maja 1583 v Draždane, kjer je dobil od kneza Avgusta tiskarsko dovoljenje in priporočila, 20. maja pa v Wittenberg, kjer je ostal, vzemši manjša potovanja, vse do 31. dec. 1583 (24. jun. 1583 se je po takratnem običaju vpisal v Wittenbergu na univerzo, na povratku se je mudil še v Lipsiji do 9. jan. 1584). V Wittenbergu je bilo glavno delo pri tisku biblije na njegovi skrbi (defin. redakcija pogodbe s Selfischem, korekture, pospeševanje in nadzorstvo tiska, nadzorstvo nad vezavo enega dela primerkov in nad spravljanjem knjig v sode, razdelitev prvih dedikacijskih primerkov, navodila za prevoz, obveščanje kranjskih stanov, reprezentance itd.). Posel je opravil izborno in v razmeroma kratkem času (29. maja def. pogodba s Selfischem, ki je moral spraviti knjige do Lipsije; že dan prej, 28. maja, začetek tiska v oficini dedičev Janža Krafta v Wittenbergu, vsaj že pred 13. avg. tudi pri Lehmannu; 30 maja prvo, 30. jul. drugo poročilo stanovom; 9. nov. završitev tiska biblije, katere se je natisnilo 1500 popolnih in 25 nepopolnih primerkov, in sicer 60 na median-, ostali na kron-papirju; do 31. dec. je bilo 504 primerkov vezanih, med njimi iz median-papirja 21 v rdeče usnje z zlatom, 6 v belo usnje z zlatom, 3 v zlata in s koloriranimi slikami in inicijalkami, razdeljenih pa 29 primerkov, med njimi 6 rdečih median saškemu vojvodi Avgustu, 3 rdeči median wittenb. vojvodi Ludviku, po 1 vezan primerek Trubarju, Leiserju in wittenb. univerzi, po 1 nevezan stavcem v Wittenbergu, poljskemu predikantu Eliji Opali, wittenb. prof. Joh. Schüzu, lipskiškemu pastorju Nik. Selneccerju, šoli v Pforti, tiskarju Z. Kraftu in Selfischu; 8. jan. 1584, ko je imel s Selfischem v Lipskem definitivni obračun, je bil tudi transport knjig že urejen, ker je bilo že odpremljenih iz. Lipskega najprej 6 in potem še 5 sodov v Nürnberg, preko Chemnitza 3 sodov v Linz, 3 zabojev s pozlačenimi primerki v smeri Dunaj-Beljak-Ljubljana, 13 zabojev pa deponiranih pri Lebzelterju v Lipskem, da jih ob ugodni priliki pošlje naprej). D. o tej priliki v Wittenbergu ni izdal le dela, ki je tvorilo glavni namen njegovega potovanja: 9. knjigo: Biblia, tu je, vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta (1584, nem. posv. celokupnemu prebivalstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, v Slov. krajini, Metliki, Istri in na Krasu s 1. jan. 1584, v knjigi Selfisch in Lehmann nista imenovana, temveč le Janža Krafta dediči), ampak priredil je še 4 druge knjige (poslednji 2 sta se natisnili sicer po njegovem odhodu in brez njegovega imena, najbrž s pomočjo Bohoriča ml., Znojlška ali Pyroterja, priredil jih je pa za tisk gotovo D.): 10. Karšanske lepe molitve (1584, nem. posv. grofu Ahacu Thurnu 25. dec. 1583; 11. Ta celi katehizmus (4. izd. prot. pesmarice, 1584, nem. posv. Juriju Khislu 1. jan. 1584); 12. Agenda (1589); 13. Kratki wirtemb. katehizmus (1585 z abecejem, primeri za črkovanje in »hišno tablo«, t. j. svetopisemskimi in drugimi izrekel za domači pouk). Sodeloval je še tudi pri določanju nadaljnje usode Biblije, največ ustno, deloma pa tudi pismeno (poročilo 2. marca, 26. apr. 1584 itd.). Prevoz knjig, ki jih je nameraval nadvojvoda Karel na meji konfiscirati, je D.-a vznemirjal še 2 leti (pošiljke, ki so se prevažale po avstr. teritoriju pod izmišljeno označbo vsebine, so prihajale v neenakomernih razdaljah na določeno mesto: 3 zaboji s preostalimi dedikacijskimi primerki so prispeli menda obenem z D. v Lj.; 2 sodčka pred 20. febr. 1584 v Solnograd, pred 26. apr. 1584 v Lj.; 2 soda do 11. maja 1584 do Beljaka in po 11. maju v Lj.; 3 sodčki pred 11. majem do Beljaka za Koroško; 3 sodi do 11. maja v Linz in med 16. jun. in 12. okt. v Gradec za južno Štajersko; 4 sodi v 2. pol. 1584 v Lj.; izmed 15 sodov, ki jih je odpremil Lebzelter iz Lipsije v Nürnberg šele avg. in sept. 1585, sta dospela 2 v Gradec tik pred 31. dec. 1585, istočasno nekaj ostalih na Koroško, večina v Lj.). V predlogi šolskih inšpektorjev 22. maja 1584 je pomagal tudi D. določiti posameznemu primerku ceno (nevezanemu 3 gl. 30 kr., vez. 4 -gl. 30 kr.). Njegov predlog s 3. apr. 1582, naj bi kranjski stanovi pridobili Štajerce za nakup večjega števila primerkov, t. j. za večji prispevek nego so ga že bili obljubili, tudi po natisku Biblije ni imel uspeha (kranjski stanovi so izdali za D.-ovo Biblijo vsaj 5200 gl.: 30 D.-u za pot v Gradec; 500 za revizijo; 100 D.-u za prve potne priprave; 2218 Selfischu za tisk in papir; 450 in 51 kr. za vezavo v Wittenbergu; 793 in 44 kr. za voznino, prehrano itd. korektorjev in prve transporte iz Lipsije; 417 in 44 kr. 1 penez D.-u in Bohoriču za njune posebne izdatke v Wittenbergu; za nadaljnji transport lj. trgovcu Andrejčiču po 20. marcu 1584 238, spediterju v Chemnitzu 23 in 9 kr., Lebzelterju v Lipskem 59 in 8 kr. 7 penezov itd.; 300 nagrade D.-u in Bohoriču; povrnili so jim proti primerkom Biblije 1000 gl. Štajerci, ki so dali tudi 100 gl. Hombergerju za prehrano med revizijo in Dalmatinu menda 200 gl.; in 900 gl. Korošci, ki so dali menda tudi Stainerju in Fašangu za udeležbo pri reviziji kakih 200 gl., in Dalmatinu za honorar toliko; če se upoštevajo še posebni izdatki Štajercev in Korošcev za transport itd., se sme reči, da so izdali notranjeavstr. stanovi za tisk D.-ove Biblije vsaj 6000 gl.). Za razdelitev primerkov med pokrajine je najbrž obveljal ključ, ki ga je določil D. še iz Wittenberga (Kranjcem 870, kjer so se računali najbrž tudi vsi dedikacijski primerki, Štajercem 330, Korošcem 300). Z razprodajo, oz. razdelitvijo primerkov, ki so ostali na Kranjskem, je imel malo opravka, odkar je s predlogom šolskih nadzornikov 22. maja 1584 sam pripomogel, da se je vsa zaloga dala v hrambo v deželni hiši, ključ in manipulacija pa poverila Bohoriču (do konca 1584 je poklonil stanovski odbor v Lj. vsaj 54 primerkov, in sicer mnogim deželanom, vsem lj. predikantom in učiteljem, svojim štipendistom, notranjemu svetu na magistratu, prot. cerkvi v špitalu, stiškemu opatu in škofu Tavčarju, ki je sam prijavil tako željo; D., ki si je vzel že v Wittenbergu 6 primerkov in dobil zdaj še 7., je poklonil pod 8. jan. 1584 primerek Juriju Rainu na Stermolu).

D. pri svojem literarnem delu ni preziral niti predpriprav, ki so jih napravili literarni predniki, niti pomoči, ki so mu jo mogli dati interesenti. Prvi korektor njegovih slov. prevodov je bil pač Trubar. Še v Tübingenu je njegov Pentatevh Savinec »pregledal in popravil«. V Lj. mu je bil ob strani njegov bivši učitelj Bohorič, ki je bil po njegovi sodbi »v kranjščini in sosednih jezikih temeljito podkovan«, mu je »koristil (sich nützlich gebrauchen lassen) pri prevodih peterih bukev Mozesovih, pripovesti Salomonovih, Siraha in drugih stvari«, torej pač pri vseh tiskih 1575 do 1580. Vloge pri reviziji biblije so v poročilih precej orisane. Eventualnost vpliva Hombergerja, Fel. Trubarja ali Spindlerja na slovensko formulacijo sploh ne more priti v poštev, ker slovenščine prvi sploh ni znal, druga dva le nezadostno. Njihova prisotnost je imela smisel samo v toliko, v kolikor jim je šlo za zunanje in sekundarne momente, n. pr. argumente in sholije, in pa kontrolo odnosov slov. teksta do Luthrovega kot norme za prevajanje in potem do grškega, oz. hebrejskega originala. Špecijalna naloga Hombergerjeva, ki je bil izmed vseh najboljši hebrajist in grecist, je obstojala razen v iskanju argumentov in sholij v tem, da je v dvomljivih slučajih, zlasti kadar slovenski prevodilec ni mogel najti ekvivalentnega izraza za Luthrovo besedilo, preskusil njegovo frazo, ki so mu jo v ta namen doslovno prenesli v nemščino ali latinščino, ob izrazu originala. Sledove vpliva Živčičevega kakor tudi Schweigerjevega, o katerem je Homberger v poročilo o reviziji poudarjal, da je »jako pripraven (strokovnjak) za narečja (ki se govorijo) proti hrvaškemu«, je treba po vsej priliki iskati prej. v hrvaških elementih obrobnih vzporednic in registra kakor v izpremembah slov. teksta. Izmed ostalih sta prinašala Stainer in Fašang pač jedva da kaj drugega sprejemljivega, razen kako koroško vzporednico za »register«; Savinca, ki je pozneje ves tekst na čisto prepisal, je predložil D. v komisijo specijalno radi pisave. Najmočneje je vplival izmed D.-ovih sotrudnikov-revizorjev na izpremembe prvotnega zapisa nedvomno Bohorič, ki je »pri tem delu kot najboljši Slovenec zelo veliko (tröstlich viel) pomagal« (Homberger 25. okt. 1581) in pozneje tudi »Savinčev prepis zopet revidiral in za tisk pripravil« (D. 26. febr. 1583). Ker je Bohorič med revizijo dobil nalogo, »naj spiše v pravem redu nekatere svoje opazke o lat.-kranjskem pravopisu, ki jim jih je takrat razlagal in jih niso zavrgli«, gre pri njegovi vlogi gotovo v prvi vrsti in predvsem za pravopisna vprašanja. A četudi gre tuintam morda še za več, je vendar gotovo, da je tudi Biblija pravo D.-ovo delo, ki nosi sam odgovornost za njene dobre in slabe strani.

Besede in izraze nanovo tvoriti je znal D. bolje od Trubarja. Jezik nobenega prejšnjih slov. pisateljev zanj ni bil tako avtoritativen, da bi mu bil zavestno priznal veljavo norme, ki bi jo bilo treba v vseh posebnostih posnemati. Po vsej priliki je imel že ob prvih resnih pisateljskih poskusih namen, pisati vse po domačem mu narečju Krškega in okolice, ki se je od Trubarjevega, čeravno spadata obe v isto dolenjsko skupino, vendar že v marsičem razlikovalo (odtod so v D.-ovih delih že od 1575 naprej namesto dotičnih Trubarjevih oblik, n. pr. »ali«, »kakor«, »vam«; ohranitev »a« za pal. konzonanti nam. preglasa v »e«, »moja«, »mojga«, »snaha«, »ledovje«, »-il« za palat. »l«, gen. »tvorâ«, »tjeden«, »tjakaj«, »srajca«, adjektivi na »-čki«, dativi in lokali jedn. sred. in mošk. spola na »-i«, dativi množ. srednj. sp. na »-am«, nominativi množ. srednj. sp. pri adjektivih na »-e«, gen. »treh«, »hočem« itd.). Odkar je živel v Lj. in bival večkrat tudi na Gorenjskem, so se vrivali v njegovo govorico in pisavo gorenjski elementi (»bog« in drugi primeri z »o« za dolgo naglašeni »o«; »tl« — »dl« v preteklih deležnikih itd.). Revizija Biblije se sicer ni vršila pod geslom kake opozicije proti njegovemu narečju, vendar je pristal D. sedaj ne le na razne nove pleonazme v dosego lažje razumljivosti in rabe na razsežnejšem teritoriju, ampak tudi na nekatere malenkostne izpremembe jezika, v katerih se pa uvidevnost za etimološko upravičenost ali potrebo doslednosti le semtertja razodevata (sem spadajo n. pr.: kakòr nam. kakor, pisava palat. »n« z »nj«, skupina »šč« nam. »š«, doslednejša raba začetnega »čr-« in oblik z »dl«, delna odprava spolnika, delna raba domače besede nam. tujke ali narobe itd.). Kar ima izmed teh izprememb svoj vir v Krelju (»kakòr«, »nj«), se je uveljavilo po isti poti kakor Kreljeva grafika. — V grafiki je bil D. od tradicije mnogo odvisnejši nego v jeziku. Ker je imel v filološkem oziru več šole nego Trubar, je na Kreljevo pravopisno reformo pač že od začetka pisateljskega udejstvovanja obračal pozornost. Vendar je bil še pod tako močnim vplivom Trubarjevim, da se je le polagoma otresal Trubarjeve grafike ter sprejemal načela Kreljeve reforme, in to vsaj deloma po zaslugi Bohoričevi: 1575 je uvel apostrof pri predlogih »k«, »v«, »s«; 1578 grafično razliko med glasovoma »s« in »z«; 1580 razliko med »u« in »v«; in končno 1581 med revizijo ves sistem, kakor ga je Bohorič razložil najprej revizorjem, pozneje pa v slovnici.

Literarni pomen D -ov za slov. protestante ni bil v originalnem ustvarjanju, ampak v smotreni prilagoditvi protest. miselnosti o vlogi narodnega jezika v cerkvi in v sistematičnem izpopolnjevanju slov. repertoarja, kakor si ga je zamislil že Trubar. Ž njegovo Biblijo so dobili končno slov. protestantje glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantske ideologije v slov. jeziku potrebna. Luthrov nemški prevod, ki je imel zanj isti pomen kakor za katol. prevajavca latinska vulgata, je D. moral upoštevati. Ker je bil v nemščini bolj podkovan nego v hebrejščini in grščini, ni prevajal po izvirniku, ampak po Luthru in je le semtertja zaradi večje gotovosti pogledal tudi v hebrejski ali grški tekst ter njega lat. prevod. Imel je za dolžnost, se Luthrovega prevoda tako tesno oklepati, da je n. pr. mesta, ki jih je Luther izpustil, tudi on izpuščal. Izmed slov. prevodov posameznih delov je upošteval v mnogo večji meri nego Kreljevega in Juričičevega prevod Trubarjev, ki ga je sicer popravljal po Luthru, pridržal pa nad polovico njegove frazeologije ter njegovih stilističnih in drugih posebnosti z germanizmi vred, izmed katerih je le neznaten del popravil. Pod vplivom sorevizorjev, ki so imeli med drugimi pred sabo menda tudi 2 znameniti izdaji biblije: latinsko t. zv. »Biblia Vatabli« z jezikovnimi opombami katolika Watebleda in pa poliglotno biblijo »Complutensis«, obsegajočo hebrejski tekst starega zakona z vulgato, septuaginto in kaldejsko parafrazo, je D. prvotno dikcijo in prvotni slog svojega prevoda po vsej priliki le malo izpremenil. Luthrova redakcija je bila njemu in komisiji odločilna tudi za vse zunanje momente v izdaji Biblije, ker so v skladu z Luthrom: zapovrstnost tekstov (med drugim so različno od vulgate pod oznako apokrifov na koncu starega zakona knjige Judit, Modrost, Tobija, Jezus Sir., Baruh, Makab., odl Estere in Dan.); način razdelitve v pogl. (štetje n. pr. psalmov se strinja z vulgato le do 8. in od 148. ps., drugače je D. s štetjem za 1 pred vulgato, ker je njegov 10. psalm istoveten z drugo polovico 9. in šele njegova druga pol. 147. zopet s 147. v vulgati); izbor predgovorov k posameznim oddelkom (vsi so prevedeni iz Luthra); načelo sholij in citatov ob robu (so sicer delo Hombergerjevo in se krijejo z Luthrovimi le deloma); »register čez vso biblijo« = neke vrste konkordanca (se radi razlike jezika z Luthrovim ne more kriti); seznam nedeljskih in prazniških listov in evangelijev (kjer se ne krije z lekcijonarjem, n. pr. v frankfurtski izdaji Luthrove biblije iz 1570 se navadno krije s Trubarjevim iz 1582). Ker so v slovenski Bibliji posamezna poglavja brez sumarijev, je verjetno, da je rabil D. tako izdajo Luthrovega prevoda, ki jih tudi ni imela (frankfurtska izdaja 1561 n. pr. je brez sumarijev, a tudi brez lekcijonarja, izd. 1570 ima zopet oboje). Čeravno bi bil prevod lahko boljši, ako bi se prevodilec ne bil oklepal nemške predloge tudi slovenščini na kvar in ako bi bil iz Trubarja po Kreljevem in Juričičevem zgledu jemal le dobre stvari, pomeni D.-ova Biblija v primeri s preteklostjo nedvomen napredek, v celoti pa delo, radi katerega mora občudovati avtorja vsak kdor upošteva, da ga je izvršil približno v 10 letih brez vsake prejšnje slov. šolske izobrazbe, brez slovnice in brez slovarja. Protestantska slov. cerkvena pesem je imela po njegovi sodbi predvsem tudi namen, izriniti »druge nepotrebne in pohujšljive zaljubljene pesmi« (objavil je: 1574 v Trubarjevi 3. izd. pesmarice 1 pesem; 1575 v Trubarjevem dodatku 6 novih; 1576 v Passijonu 1 novo; 1579 v 4. izd. pesmarice, ki jo je sam priredil, poleg 1 Kreljeve nove 10 svojih novih; 1584 v 5 izd. pesmarice, ki je zopet njegovo delo, novih 1 Bohoričevo, 1 Schweigerjevo in 11 če ne 16 lastnih; morda je tudi katera njegova med onimi 13 v 6. izd. pesmarice, ki so izšle v Fel. Trubarja prireditvi 1595 prvič, a brez avtorjevega imena). Šlo mu je za to, da uvrsti v slov. protestantsko pesmarico Trubarjevo nove tekste prazniške, katehetične in dogmatične, psalmske ter molitvene. Samostojnih pesnitev je malo (morda pasijonska: »O grešni človek, vsaki čas«, ki je pa tudi narejena po vzorcu Heydenove, ter dogmatičnopoučna »od postave inu evangelija«: »O revni človek, zmisli vsaj«). D. se oslanja naravnost na predloge, ki jih pa ne skuša prevajati doslovno, ampak njih snov razširja, krajša, na novo razporeja ali sploh po svoje prepesnuje. Z navodilom za tekst je sprejel D tudi melodijo (4. izdaja pesmarice je izšla 1579 brez not, ker jih Mandelčeva tiskarna ni imela), ki jo je pa mnogo redkejše izpreminjal nego tekst (čisto drugačno melodijo, nego jo je imela predloga, je izbral menda le enkrat, izprememb v notaciji je več). Slov. predreformacijske cerkvene pesmi je upošteval mnogo manj od Trubarja (le v božični »Danes je Jezus nam rojen« so poleg elementov nove nem. predloge tudi elementi starejše slov. redakcije »Eno je dete nam rojeno«). Uporabljal je razne novejše izdaje nem. protestantskih pesmaric, ki so bile udomačene v lj. »nemški cerkvi« ali se nahajale vsaj n. pr. v knjižnici Bohoričevi (razen pesmarice Valentina Bapsta, ki mu je bila glavni vir, je rabil po vsej priliki še: Kirchengesänge, ki so izšli v Frankfurtu ob M. n. pr. 1570; Weissejev nem. prevod češkobratske pesmarice v redakciji Jana Roha; erfurtsko pesmarico iz 1550; nürnberške Hausgesänge iz 1569; in za nekaj melodij še kako drugo pesmarico ali tisk, oz. prepis posamezne pesmi). Pesnik ni bila razmeroma spreten verzifikator. Metrični princip si je posnel po praksi Trubarja in pesnikov nem. cerkvenih pesmaric (štetje zlogov ob upoštevanju muzikalnega namesto besednega naglasa, pogosto nadomeščanje rime z asonanco). D.-ov prevod wirtemberškega, t. j. Brenčevega katekizma je bil namenjen tudi v odpomoč šolski potrebi, ker so Trubarjevi prevodi te najpriljubljenejše protestantske katehetične šolske knjige že pošli, oz. niso v šolo. spadali. Nova izdaja agende, v kateri je združil D. najnujnejše formularje za glavne ceremonije (krst, obhajilo, poroka, pogreb) je bila 10 let po objavi Trubarjeve gotovo že potrebna. Da si je izbral wirtemberški formular in ne wittenberškega, dokazuje, da se sklep zbora v Brucku 1578 na Kranjskem vsaj v »slovenski cerkvi« ni v celoti upošteval. V manjši meri je mogel sodelovati D., ki ga je absorbirala skrb za Biblijo, pri delu za ono slov. protestantsko pismenstvo, ki priča pač o vsestranskem stremljenju slov. protestantov po literarni opremi svoje cerkve, ni jim pa bilo v smislu njihove verske ideologije naravnost potrebno. V Pasijonu, ki je prišel v poštev kot literarno pomagalo za predikanta kakor tudi kot privatno nabožno štivo, si je vzel D. za vzor slične knjige Bugenhagna, Brenza in drugih protestantskih pisateljev ter združil razne elemente (pasijon po vseh 4 evang.; vstajenje po vseh 4 evang.; J. Brenza pridigo o pasijonu; pesem). Nov molitvenik je priredil morda tudi radi vsebine in jezika Tulščakovega molitvenika, ki po 5 letih pač še ni bil razprodan. Za osnovo je vzel molitvenik dr. A. Muscula, vendar se predloge ni strogo držal in dodal tudi razne nove molitvene formularje, ki so se mu zdeli slov. razmeram primerni (n. pr. »kadar se groznu bliska inu grmi«, »de nas Bug obvaruje pred povudnami inu pred ognjom«, »zupar Turka«). Slov. predgovor Biblije je kratka dogmatika za lajike. Delo, ki podčrtava glavne razlike obeh konfesij, je bilo po ideji nadaljevanje Trubarjevih in Kreljevih sličnih spisov, slonelo je pa na novem gradivu, ki ga je dobil med bivanjem v Wittenbergu od Leiserja in drugih teologov. Nem. njegova posvetila so bolj teološka in manj zgodovinska in splošnoaktualna nego Trubarjeva. V celoti predstavlja D. najsistematičnejše nadaljevanje Trubarjevega literarnega dela, višek literarne aktivnosti slov. protestantov v 16 stoletju, a obenem tudi konec smotrenega izpopolnjevanja njihovega pismenstva in smotrenega dela za konsolidacijo slov. literarnega jezika. Njegova polemika v spisih je dogmatična in zmerna, takrat običajnih psovk se je menda zavestno izogibal. Za odstranitve v smer obravnave aktualnih sodobnih problemov mu značaj njegovih spisov ni dajal mnogo prilike (prim. pesmi in molitve v odvrnitev turške nevarnosti, v slov. predgovoru Bibliji pa odstavek o pokorščini do gosposke in nesrečnem koncu vseh puntarjev). Kali za gojenje nar. slov. in slovanske zavesti in aktivnosti so zanašale njegove knjige med Slovence še več nego Trubarjeve ali Kreljeve. V poštev prihajajo tu razne naglašene zveze: poudarjenje slov. celokupnosti (nekatera posvetila); terminologija v označbah čitateljev in njihovega jezika (»Slovenci«, »Sloveni«, »Windische«, »slovenščina«, »kranjska slovenščina«, »slovenski jezik«, »kranjski jezik«, »windische Sprache«, »windische Kirche«, »verwindischen«); identifikacije avtorja s slov. čitatelji (»naš materni jezik«, »moj slovenski materni jezik«, »naš slovenski jezik«, »naš kranjski jezik«, »naš bedni slovenski in preprosti človek«, »naš revni slovenski narodič«, »naša slovenska cerkev«, »naša ljuba domovina«, »mi Slovenci«, »mi bedni Slovenci« itd. v nem. predgovorih in slov. tekstih); poudarjenje mnogoštevilnosti jezikovnih sorodnikov Slovencev in veljave njih »slovenskega« jezika (»Harvati«, »Crabaten«, »Dalmatiner«, »Behem«, »Polacken«, »Moscoviten«, »Reussen« — Ukrajinci, »Bosnaken«, »Walachen«, turški dvor); namigavanje, da je zlasti Biblija namenjena raznim »Slovencem«, »Slovenom«, »Windischen« = Slovanom (prim. zlasti v Bibliji: »Register nekaterih besed, katere, krajnski, koroški, slovenski ali bezjački, hervacki, dalmatinski, istrijanski, ali kraški se drugači govore«; ali oris območja literarnega jezika, ki obsega Kranjsko, Spodnje Štaj., Koroško, Hrvaško, Bezjake, Istrane in Kraševce); reklamacije, da se slov. jezik upoštevaj v cerkvi (tudi pri pogrebu D.-ovega otroka je pridigal Schweiger v slov. jeziku); radostno podčrtavanje slov. literarnega razmaha od 1550 sem; gojenje nade v še lepšo literarno slov. bodočnost, češ, nem. jezik v časih Karla Velikega še tudi ni imel veljave za pisanje pisem in pogodb.

D. je gotovo brez notranjih bojev 1580 podpisal formulo concordiae, ker je tu le javno izpričal pristanek na ono strogo lutrovstvo, v katerem je bil vzgojen. Med onimi, ki so odobravali svoječasni poizkus Kumpergerjev in Tulščakov, da bi kranjski pastorji opravljali ceremonije brez koretlja, gotovo ni bil, a sicer katolikom tudi v adiaforih ni dajal koncesij (v Škocijanu so bili tudi v njegovem času »oltarji razgaljeni« in služba božja se je opravljala brez mašnih oblačil in keliha). Z nasprotniki je imel razne konflikte, ki jih je povzročila deloma tudi njegova protestantska vnema (1577–9 n. pr. z radovljiškim župnikom Freudenschussom in vladarjem, ker je hotela posestnica Kacenštajna prirediti protestantom v bližini gradu posebno molilnico; ker so prihajali k D.-ovi službi božji na Kacenštajn tudi kmetje in meščanje, in ker je apostrofiral D. katolike v neki pridigi z ostrimi izrazi; 1585 s kaplanom Wurznerjem v Š. Loki, ki je predikantu celo grozil, da ga ubije, če ga dobi na sorškem polju; od 1587 do smrti s šmarskim kaplanom Piscatorjem in vladarjem radi škocijanske župnije). V odločilnih trenutkih si je upal nastopiti v zaščito župljana tudi proti graščaku patronu (prim. pismo Krištofu Auerspergu s 6. avg. 1589, kjer se z veliko vnemo bori proti prestrogi kazni nekega slaboumnega kmeta). Za šolsko politiko kranjskih stanov njegov vpliv ni bil odločilen (med razpravami najvažnejše reforme lj. šole 1583–4 ga sploh ni bilo v Lj.), vendar si je kot nadzornik šol obenem s svojim superintendentom in drugimi prizadeval za izboljšanje šolstva, za ustanovitev dijaških ustanov itd. V Škocijanu je nastavil učitelja in šolskega slugo.

V spominu naroda je ostal D. na Gorenjskem v zvezi z dogodki na Kacenštajnu in v Š. Loki, na Dolenjskem v zvezi z dogodki v Škocijanu in na Turjaku, povsod pa v zvezi z najobširnejšo in najvažnejšo knjigo, ki nosi njegovo ime. Polagoma se je njegovo ime pozabilo, a tradicije, ki so se vezale prej ž njim, so se prenesle na Juričičev vzdevek: Jurij Kobila, ki je postal za narod tip duhovnika, kateri se je izneveril katolikom in šel med novoverce (za Schönlebna je bilo Jurij Juričič, Jurij Kobila in Jurij Dalmatin že troje imen ene in iste osebe). Njegovo privatno biblijoteko so kupili stanovi za 211 gl. 13 kr. (seznam, ki ga je Dimitz še rabil, se danes v Dež. arhivu v Lj. ne da več najti). Biblija, katere zaloga se je hranila v dež. hiši v Lj., se je po zadostitvi prvih potreb le po malem prodajala (ko so darovali pri obračunu 10. jan. 1594 stanovi Bohoriču 50 nevezanih primerkov, so jih imeli še več v zalogi). Ta zaloga kakor tudi stanovska biblijoteka s knjigami iz D.-ove privatne biblijoteke sta postali deležni usode, ki sta jo pripravila protestantovskim knjigam škof Hren in lj. jezuitski kolegij (v štud. knjižnici v Lj. je izmed bivših D.-ovih knjig Dictionarium graecolatinum, Basileae 1565, ki je bil v bibl. lj. diskalceatov, izmed njenih primerkov Biblije ali drugih Dalmatinijan pa ni noben iz bivše jezuitske ali gornjegrajske škofijske biblijoteke). Nedvomno je na prvih protireformacijskih ognjih zgorelo tudi več D.-ovih Biblij. Ko se je uveljavila zopet preudarnost, je dobila D.-ova Biblija tudi pri katoliških duhovnikih na Slovenskem stalno ceno. Ker je ostal tudi Kastelčev prevod v rokopisu, so bili nad 200 let navezani samo nanjo, v kolikor so sploh čutili potrebo, se učiti, kako »se izreki sv. pisma pravilno po kranjski izgovarjajo« (dovoljenje, da smejo čitati D.-ovo protestantsko Biblijo, so dobili vsaj: 21. jul. 1602 škof Hren za svojo duhovščino; 24. jul. 1679 Jakob Terpin in Andrej Tome, kaplana v Šmartnu pred Kranjem; 26. okt. 1686 Gregor Tettinger, kaplan radovljiški; 1733 kaplan v Babinem pri Ložu in najbrž še tudi drugi duhovniki). V protireformacijski dobi je bila D.-ova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slov. pisatelje nekaj normativne veljave. Obenem je opozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije ali vsaj onih njenih delov, brez katerih tudi katoliški duhovniki svojega poklica niso mogli smotreno in vestno vršiti. Pri tem je šlo sestavljavcem katoliškega slov. lekcijonarja in prvim prirediteljem tiskane katoliške slov. Biblije sploh mnogo bolj za to, da spravijo D.-ov tekst v sklad z vulgato, nego pa za to, da bi prevajali iznova. D.-a veličina je bila v primeri z njihovo zmožnostjo tolika, da so prevzeli često tudi njegove neopravičene vrzeli in pustili njegove pomanjkljivosti, ki jih je poleg raznih drugih spominov na D.-ov prevod še danes nekaj v katoliškem slov. sv. pismu in lekcijonarju. Posamezni primerki D.-ove Biblije sa bili vsaj v 18. stol. tudi med Prekmurci. Pri prirejanju prvega prekmurskega novega zakona za protestante je pogledal Štefan Küzmič semtertja tudi v D.-ov tekst. Neko vlogo je imela D.-ova Biblija celo pri Lužičanih. Ker je razdelil D. med Saksonce vsaj 14 primerkov Biblije in najbrž tudi več ostalih svojih wittenberških tiskov, so prišli nekateri primerki po vsej priliki že kmalu po 1584 v last posameznih lužiškosrbskih protestantskih cerkvenih občin, oz. njihovih pastorjev (knez je nekaj njemu darovanih primerkov Biblije prepustil najbrž protestantskim lužiškim Srbom, ker se je ohranil v njegovi knjižnici menda samo 1 primerek). Warichius govori 1597 v svojem prevodu Luthrovega katekizma o wittenb. tiskih slovenske Biblije in Agende v taki zvezi, ki priča, da je poznal knjiga iz avtopsije. Eksistenea D.-ovih Biblij med lužiškimi Srbi se omenja še 1706 in 1728. Čeravno so bili ti primerki za preproste lužiškosrbske vernike brez praktičhega pomena, ker jih niso razumeli, je vendar verjetno, da so krepili njihove duhovne voditelje v mislih na potrebo tiska lastnega lužiškosrbskega prevoda. Med novejšimi prireditelji slov. protestantskih biblijskih tekstov je zlasti Chraska pridno rabil tudi D.-a. Iz ostalih D.-ovih spisov so se za slov. protestante ponatisnile pesmi (1595), Molitve (1595, 1784) in Predgovor (1901). Njegovi pesemski teksti in molitveni formularji so bili tudi med onimi, ki so se vsaj že v sredini 18. stol. prepisovali za protestantske Slovence v podklošterskem okraju na Koroškem. Za katolike je prevzel Kastelic več D.-ovih pesmi.

Od srede 18. stol. so prihajali v znanstveno evidenco k Bibliji polagoma še drugi D.-ovi spisi in njih primerki. Fanatiki, ki so iskali D.-ovo Biblijo z namenom, da jo uničijo, so bili vsaj v 19. stoletju že izjema (med njimi Andrej Albrecht in baje neki pater v Krškem). Številčno razmerje primerkov, ki so se ohranili od te ali druge D.-ove knjige do danes, priča, da je imela Biblija izjemno stališče in se čuvala po vsej priliki v obiteljih bivših slov. protestantov kot dragocen zaklad še tudi dolgo potem, ko je umrl tam zadnji skrivni protestant. Doslej so prišli v evidenco: Jezus Sirah z 2 primerkoma (Lj. — Štud., Dunaj — nacijonalna); Pasijon s 3 (Lj. — Štud., Dunaj — nac., Wolfenbüttel); Pentatevh s 4 (Lj. — Iv. Vrhovnik, Kamnik —Sadnikar, Dunaj nac., Gotha; o prim., ki se zanj ne ve, gl. Abraham Frencel 1706 in Briefw. Dobrovský-Kopitar I, 183); pesmarica 1579 z 1 (Kopenhagen — kraljeva); Pripuvisti z 1 (Kopenhagen); poskusni list 1580 z 1 (Gradec — Elzejeva zap.); pesmarica 1584 z 8 (Lj. — Štud., Zagreb — akad., Berlin, Draždane, London — Brit. Mus., Monakovo, Trst — priv. pos. R. Drufovka; o prim. v Selčah na Kor, 1890 gl. Archiv f. slav. Phil. 1893, 468); Molitve s 7 (Lj. — Štud., Zagreb akad., Berlin, Draždane, Monakovo, Trst — R. Drufovka, Wolfenbüttel); a Biblija, za katero je računal Zois do 6. febr. 1809 na Kranjskem kakih 10 (Briefw. Dobrovský-Kopitar I, 35), 5 let pozneje pa že 30 primerkov (Slovanka I, 157), vsaj s 63 primerki (Lj.: Štud. 5, Dež. muzej 2, A. Beg, Iv. Hribar, A. Prepeluh, A. Robida, Semenišče, Ant. Sever, Slov. sem. 2, J. Šlebinger, Iv. Vrhovnik; Borovnica — priv. km. pos., Brežice — franč., Celje — davčni nadupr. Volovšek, Kamnik — Sadnikar, Krško — kap. 2, Luče — ž. Lekše; Maribor: bogoslovje 2, gimn., gen. Maister, Urbas, Zgod. dr. 2; Muljava — baje priv. km. pos., Novo mesto — gimn., Murska Sobota — ž. Mlinar, Okroglo — T. Zupan, grad Prežek pri Nov. mestu — ravn. Schöppel, Ruše — župnišče, Št. Vid pri Lj. — Zavodi, Zagreb — vseuč., Žiri — priv. km. pos.; — Berlin, Budišin — Mat. Serb., Draždane, Dunaj — nac., Dunaj — univ., Gorica — Štud., Gotha, Gradec — Joaneum; Gr. univ., Halle, Lipsko, London — Brit. in inoz. bibl. družba, London — Brit. Mus., Losensteinleithen — Auersperg, Monakovo, Olomouc, Požun, Praga — muzej, Praga — univ., Stuttgart, Trst — R. Drufovka, Wernigerode, Wittenberg, Wolfenbüttel; prim. še beležke o primerkih, ki se danes zanje ne ve: Warichius 1597; gluž. novi test. 1706; gluž. Biblia 1728; Küzmič 1771; Verz. der in der öff. Bibl. des k. k. Lyzeums zu Laibach vorh. Dupl. 1794; Katalog Tross, Paris 1874, št. VIII, str. 551 = Dimitz III, 204; LZ 1893, 623; KK 1899, 184; ZMS 1903, 92; ČZN 1906, 23). Več teh primerkov je defektnih, zlasti mnogim manjka protestantskodogmatični predgovor.

Prim.: Warichius, gornjeluž. prevod Luthrovega malega kat. 1597; Calvisius, Opus chronol. 1605 (Biblija); Rosolenz, Gründl. Gegenber. 1606, 131 b; Valvasor VI, 274, 348, 349, 350; VII, 434, 453, 461; VIII, 729; Frentzel Abr., De originibus linguae sorabicae, Budišin 1693 (v predgov.); Frentzel Abr. v predg. k gornjeluž. novemu test. 1706; gornjeluž. Biblia, Budišin 1728; Frisch J. L., Historia dialecti Vened., Berlin 1729; Allgem. histor. Lexicon I (Leipzig 1730), 8; Jöcher, Gel. Lexicon I (1733) 863; Moréri, Le grand dictionnaire III (Paris 1733), 488 (odslej v mnogih leksikih); Baumgarten, Nachrichten von merkwürdigen Büchern III (Halle 1753), 475; Küzmič, Novi zakon 1771; Österr. Gel. Anzeigen 1779, St. 1, str. 111; Haquet, Oryctographia III (Leipzig 1784), 161; Dobrovský, Litter. Nachrichten von einer (u. s. w.) Reise nach Schweden, Prag 1796, 10, 19; Pohlin; Kopitar, Gramm. 428–32, 434; Metelko, Lehrgeb. XX; Klun, MHK 1852, 66; Robitsch, Gesch. d. Protest. in Stmk. 117; Hitzinger, MHK 1864, 7; Šafařík; Dimitz III, 76, 123, 135, 146, 148, 152, 161, 172, 182, 189, 191–4, 196, 198–201, 205, 209, 211; Elze, ADB IV (1876) 712; Elze, Univ. Tübingen 68; Levstik, LZ 1881, 775; Milčetić, Vienac 1883, 492; Pintar, LZ 1883, 607; Elze, Gesangb. JGGPÖ 1884 (sep. 19, 22, 23, 28); Radics, Archiv f. Heimatskunde II, 130; Radics, Kres 1885, 568, 572; Levec, LZ 1888, 320; Premrou, LZ 1893; 629; Elze, Katech. JGGPÖ 1893 (Druckschr. 18, 22); Ahn, Seltenheiten 38; Elze, Gebetb., JGGPÖ 1894 (Druckschr. 41, 44); Elze, Bibelb., JGGPÖ 1895 (Druckschr. 69, 93–5, 98–101, 106); Elze, Zusätze, JGGPÖ 1895 (Druckschr. 117, 119); Oblak, LMS 1895, 244; Ahn, Erstlingsdrucke der St. Laibach; Elze, Trub. Briefe 566; Loserth, Reformation u. Gegenref., Stuttgart 1898, 397; Elze, Rectoren, JGGPÖ 1899, 121, 125, 127, 132, 135, 137, 145; Elze, Prediger, JGGPÖ 1900, 164; Chráska, Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584., Č. Budějovice 1901; Simonič; Šmid, Über Entst. u. Herausg. der Bibel Dalmatins, MMK 1904; Ilešić, LZ 1905, 236; Hermelink, Die Matrikeln der Univ. Tüb., 467; Čerin, LMS 1948 (po krivdi urednika dr. Ilešiča je več stvari zmešanih ter spada n. pr. opomba od št. 41 k št. 42, od 43 k 41, od 42 k 43 itd., prim. tudi 236); Hubad-Ilešič, ZMS 1908, 238 (prim. sicer še 289 v Trub. zborniku); Koštiál, Veda 1913, 622; Kaspret, Juri Dalmatin kot zagovornik škocijanskega župljana, ČZN 1914, 18; Grafenauer, Čas 1916, 301–4, 309; Ilešić, Slovan 1916, 238, 344; Vrhovnik, Dalmatinova biblija in katoliški duhovniki, Carniolia 1916, 27; Breznik, Lit. trad. v »»Evangelijih in listih«, DS 1917; Ramovš, Slov. Studien, Archiv f. slav. Phil. XXXVII; Ramovš, Delo revizije za Dalmatinovo biblijo, ČJKZ I (1918); Kidrič, Kirchenordnung 2, 15, 16, 22, 26, 83, 90, 147, 151; Kidrič, Jurij Kobila, ČJKZ II; Ramovš, Zanimiv koroško-slovenski rokopis, ČJKZ II; Kidrič, Kdo je priredil 4. izd. slovenske protest. pesmarice, Južnoslov. filolog II (1921),. 306; Meyer K. H., Die sloven. prot. Drucke: bei d. Lausitzer Wenden, Archly f. slav. Phil., XXXIX (1924), 93; Kidrič, ČJKZ IV (1924), 130, 133, 134, 136; Ramovš, Hist. gram. II; Remec, Podlaga slov. bibličnih prevodov (svetosavska naloga teol. fak. v Lj. 1925, rokop.); listine in protest. cerkvena matrika v Dež. arh. v Lj.; listine v turj. arhivu. Kd.

Kidrič, Francè: Dalmatin, Jurij (okoli 1547–1589). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi169220/#slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine