Slovenski biografski leksikon

Bratuša Emerih (Mirko), nar. buditelj in podpornik slovstvenega gibanja, r. 15. jul. 1817 v Varaždinu, u. 24. febr. 1849 v Ljutomeru. Študiral je gimnazijo menda v Varaždinu, fil. (?) in teol. 1834/42 v Gradcu (ord. 31. jul. 1842 za sek. škofijo), bil kaplan v Ljutomeru do 18. avg. 1845 in v Svetinjah do okt. 1847, ko je radi bolezni šel v pokoj. Vsaj že v bogoslovju se je vnel za narodnost, naročil 1842 »Kolo« (ZMS 1905, 144), postal vnet Vrazov korespondent, vsaj 1848 čital poleg »Grazer Zeitung« in augsburškega cerkvenega lista tudi Gajeve »Novine«, veljal za »Hrvata in panslavista« (DS 1907, 493) ter širil iz vsakega bivališča preporodno idejo. Od slov. jezikovnokulturne baze se je odmaknil kot hrvaški kajkavec še dalje nego Vraz ter priporočal Slovencem za višjo literaturo »ilirščino«, za narod pa ponatis kajkavskohrvaške nabožne literature v češkoilirskem pravopisu. Bil je strogo cerkv. duha, zametujoč 1848 vse zagrebške ideje, ki so imele revolucijonaren značaj (da se Tomaseo izpusti, graničarji pozovejo iz Italije, s pomočjo drž. akcije ukine celibat in uvede slovanska liturgija). — Prim.: Pisma Vrazu v zagreb. vseuč. knjižnici (o objavah ČZN 1910, 369); Slekovec, Voditelj 1907, 306. Kd.

Kidrič, Francè: Bratuša, Emerih (1817–1849). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148231/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine