Drovenik, Matija (1927–2015)

DROVENIK, Matija, geolog (r. 14. 2. 1927, Ljubljana; u. 30. 10. 2015, Ljubljana). Oče Matija (Matko) Drovenik, železniški uradnik, mati Marija Drovenik, r. Jezovšek, učiteljica. Bratranec Franc Drovenik, geolog.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Od 1942 je bil mladinski aktivist, eden od vodij Mladinske OF in SKOJ v okupirani Ljubljani. Julija 1944 ga je domobranska policija aretirala. Do konca druge svetovne vojne je bil interniran v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Rabštejn (Češka). Po osvoboditvi je na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani maturiral oktobra 1945 in se nato vpisal na Rudarski oddelek Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani (UL). 1948–51 je bil tam pomožni asistent za mineralogijo, petrografijo in nauk o rudiščih. Med študijem se je udeleževal mladinskih delovnih akcij (Brčko–Banoviči, Šamac–Sarajevo in Pokljuka). Z odličnim uspehom s področja rudarske geologije je z diplomsko nalogo Rudarsko geološka študija rudišča Valja Sake diplomiral 1952. Po odsluženem vojaškem roku se je 1953 zaposlil v rudarsko-topilniškem bazenu v Boru v vzhodni Srbiji, kjer je služboval 1953–65, sprva je deloval kot rudarski geolog, 1960 pa je dosegel položaj glavnega rudniškega geologa. UL mu je januarja 1960 podelila vnaprejšnjo habilitacijo, aprila istega leta je bil izvoljen za rednega (v nasprotju s honorarnim) univerzitetnega učitelja, vendar službenega mesta ni nastopil, ker za štiričlansko družino v Ljubljani ni dobil stanovanja. Januarja 1961 je bil na podlagi doktorske disertacije Geološko petrološka študija okolice rudnika Bor: (vzhodna Srbija) promoviran za doktorja znanosti in imenovan za izrednega profesorja na novo ustanovljeni rudarsko-metalurški fakulteti v Boru, kjer je 1961–63 organiziral tudi katedro za mineralogijo in petrografijo ter tam predaval. V okviru obsežne gospodarske pomoči, ki jo je Jugoslavija po dekolonizaciji nudila Alžiriji, je od julija 1963 do oktobra 1965 deloval kot svetnik v alžirski direkciji za rudarstvo in geologijo. Z družino se je nato vrnil v Slovenijo in se oktobra 1965 zaposlil kot docent na Oddelku za montanistiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT) UL, 1970 je postal izredni profesor in 1977 redni profesor. Upokojil se je 1991.

Aktivno je obvladal nemški, ruski, francoski in angleški jezik, pasivno pa italijanski in bolgarski. Znanje jezikov mu je omogočilo, da je že zgodaj spletel obsežno mrežo mednarodnih povezav in bil v mednarodnem prostoru aktiven kot predavatelj, a tudi iskan strokovnjak, ki so ga mdr. angažirala številna podjetja in ustanove, med njimi Rudis, Geološki zavod Ljubljana in Rudarsko-topioničarski kombinat Bor. Strokovno se je izpopolnjeval na geološkem zavodu v Parizu (Bureau de Recherches Géologiques et Minières, 1956). Študijsko je obiskal še Bolgarijo (1958), Sovjetsko zvezo (1960) in Romunijo (1961). V obdobju, ko je kot izvedenec deloval v Alžiriji, je sodeloval pri pripravi dolgoročnih rudarsko-geoloških raziskav in rudarske proizvodnje na območju med Sredozemskim morjem in Saharo, temeljiteje pa se je posvečal raziskavam svinčevo-cinkovih rudišč. V Čilu, Kolumbiji, Turčiji, Avstriji, Italiji, Irski in tedanji Zvezni republiki Nemčiji je obiskal številne rudnike in za mnoge med njimi izdelal strokovne ekspertize. Bil je gost nacionalne znanstvene akademije (National Academy of Sciences – NAS) v Washingtonu (ZDA) in v okviru tega gostovanja obiskal številne rudnike po ZDA. Predaval je na univerzah in inštitutih v Beogradu, Münchnu, na Dunaju, v Berlinu, Marburgu in Tusconu ter na visokih rudarskih šolah v Parizu, Goldnu (Kolorado), Clausthalu in Leobnu. Bil je aktiven udeleženec številnih domačih in tujih simpozijev.

Čeprav je bil strog in natančen pedagog, je med študenti veljal za zelo priljubljenega. Na UL in na fakulteti v Boru ter na podiplomskem študiju na univerzi v Beogradu se je posvečal predvsem predavanjem s področja mineralnih surovin, posegal pa je tudi na področja mineralogije in petrologije. Predmeti, ki jih je predaval, so se skozi leta nekoliko spreminjali, vendar so bili osredotočeni predvsem na vsebine, povezane s kovinskimi mineralnimi surovinami: mikroskopiranje rud in premogov, raziskovanje in ocena nahajališč mineralnih surovin, nahajališča kovinskih mineralnih surovin, nahajališča nekovinskih mineralnih surovin, teksture in strukture rud, geološko kartiranje, mineralogija in petrologija. Napisal je pet univerzitetnih učbenikov, med katerimi so nekateri še danes edini učbeniki v slovenskem jeziku s tega področja.

Drovenik je opravljal številne funkcije – mladinske, partijske in upravno administrativne na področju stroke in znanosti, ki so bile vezane tako na matično univerzo kot na območje nekdanje Jugoslavije ter tujine. V študijskem letu 1947/48 je bil predsednik študentskega kluba montanistov in metalurgov. 1947 je bil komandant brigade na delovni akciji Šamac–Sarajevo, 1948/49 pa komandant delovnih brigad. Predstojnik Odseka za geologijo Oddelka za montanistiko FNT je postal 1967/68, član odbora za tehnične znanosti Zveznega sveta za koordinacijo znanstvenih dejavnosti SFRJ je bil 1968–71, član znanstvenega sveta rudarsko-topilniškega bazena v Boru 1967–69, 1966–77 je bil predstojnik Inštituta za geologijo FNT, 1973–75 predsednik sveta in nato predsednik izvršnega odbora FNT, 1973–75 tudi član sveta UL, 1974–77 predsednik Jugoslovanskega komiteja za nahajališča mineralnih surovin, nato predsednik skupščine področne raziskovalne skupnosti Slovenije (RSS) za geologijo, rudarstvo in mineralogijo, član odbora RSS za sodelovanje z ZDA, član republiške komisije za rudne zaloge ter član znanstvenega sveta ZRC SAZU. Od 14. maja 1992 do 6. maja 1999 je opravljal funkcijo glavnega tajnika SAZU. 1992–94 je predsedoval komisijam, ki so pripravljale Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, nato pa je po njegovem sprejetju vodil še aktivnosti, v okviru katerih so bili pripravljeni podzakonski akti. Mednarodno je bil vpet predvsem v različne komiteje in projekte: 1974–78 je bil svetnik pri mednarodnem društvu ekonomskih geologov (Society for Geology Applied to Mineral Deposits) s sedežem v Ženevi, aktiven je bil v več mednarodnih geoloških korelacijskih projektih s področja kovinskih mineralnih surovin pri UNESCO (International Geological Correlation Programme – IGCP), tako je bil mdr. podpredsednik programa Base metal occurrences in permo-triassic rocks – UNESCO. Zelo pomembna je bila njegova vloga pri do sedaj največjem geološkem vseslovenskem znanstvenoraziskovalnem projektu Mezozoik, ki ga je skozi celotno obdobje trajanja v sedemdesetih letih 20. stoletja tudi vodil. Bil je član uredniških odborov revij Mineralium deposita, Société de géologie apliqué aux gites minéraux in slovenske geološke revije Geologija, 1992–95 je bil glavni urednik Letopisa SAZU.

Že od zgodnjih študentskih let se je intenzivno posvečal geologiji kovinskih mineralnih surovin, nekoliko kasneje pa tudi geologiji premogov. Najpomembnejši rezultati njegovega dela segajo na področje poznavanja metalogeneze, uvrstimo pa jih lahko v več sklopov. Njegove strokovne in znanstvene dosežke je najbolj zaznamovalo delo v rudniku bakra v Boru, zaradi česar je postal eden svetovno najbolj prepoznavnih strokovnjakov za rudišča bakra. V prvi sklop del o metalogenezi bakra sodijo dela, povezna s timoško metalogenetsko provinco v vzhodni Srbiji, kjer se nahaja eden največjih rudnikov bakra na svetu Bor v istoimenskem kraju, in dela, ki obravnavajo mineralogenezo bakrovih rudišč v Sloveniji. Sem lahko uvrstimo tudi sicer neobjavljene ekspertize iz rudnikov širom sveta. Dokazal je, da je območje v Timoški krajini nastalo v dveh zgodnjekrednih eruptivnih fazah ter mlajšem vdoru plutona, ki je najpomembnejši za orudenje. Ob tem je razčlenil tudi zgornjetriasni vulkanizem in kredni plutonizem. Poleg bakrovih orudenj je na tem območju raziskoval tudi wolframova in svinčevo-cinkova rudišča ter nahajališča premoga. Kot poseben dosežek v tem sklopu velja odkritje in opis minerala lazarevičit, to je bakrovega arzenovega sulfida kubične singonije, prvič najdenega na območju Bora, ki ga je Drovenik opredelil optično, skupaj s Charlesom B. Sclarom pa še geokemijsko. Drugo, zelo pomembno področje njegovih raziskav predstavljajo raziskave metalogeneze živosrebrnega rudišča Idrija. Skupaj z Ivanom Mlakarjem sta temeljito spremenila pogled na nastanek rudišča in dokazala, da je nastalo v dveh fazah srednjetriasne magmatsko tektonske aktivnosti. Tretja skupina raziskav ni usmerjena na posamezna rudišča, temveč na uporabo modernih geokemijskih in mineraloških metod za razjasnitev mineralogenez posameznih rudnih teles. Z uporabo teh metod je skupaj s sodelavci analiziral metalogenezo rudnikov Mežica, Topla, Škofje in Zavrh v Sloveniji. Drovenik je bil eden prvih, ki je skupaj z Jožetom Pezdičem in drugimi sodelavci Instituta »Jožef Stefan« uvajal izotopske analize rudnih mineralov s poudarkom na izotopih žvepla. S pomočjo teh analiz je potrdil ali spremenil interpretacijo nastanka številnih rudišč. Sintezo njegovega dela na področju metalogeneze rudišč v Sloveniji predstavlja publikacija Nastanek rudišč v SR Sloveniji (1980), ki jo je napisal skupaj z Mariem Pleničarjem in Francem Drovenikom. Publikacijo je spremljala tudi samostojna metalogenetska karta rudišč v Sloveniji.

1993 je bil imenovan za zaslužnega profesorja UL. Izredni član SAZU je postal 1978, redni član 1987. Od 1991 je bil tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu.

Za delo v ilegali med drugo svetovno vojno je 1951 prejel red zaslug za narod III. reda in 1962 medaljo za hrabrost. 1951 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za raziskovalno nalogo z naslovom O izvoru rudnih mineralov v borskem rudniku. Skupaj z Ivanom Mlakarjem je 1973 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za študijo Strukturne in genetske posebnosti idrijskega rudišča. 1977 je prejel red dela z zlatim vencem, 1978 pa plaketo rudarsko-topilniškega bazena v Boru, 1981 zahvalnico tehniške fakultete beograjske univerze, 1986 plaketo Geološkega zavoda Ljubljana, 1985 Zoisovo plaketo in 2007 Lipoldovo medaljo Geološkega zavoda Slovenije.