Dolenc, Anton (1930–2013)

DOLENC, Anton, strokovnjak za sodno medicino, deontolog, patolog, slikar (r. 13. 6. 1930, Rečica ob Savinji; u. 1. 2. 2013, Ljubljana). Oče Ivan Dolenc, podobar in pozlatar, mati Alojzija Dolenc, r. Bukovec, babica. Brat Janko Dolenc, slikar, grafik, kipar, kulturni delavec, sin Primož Dolenc, internist, hipertenziolog.

Osnovno šolo je obiskoval v rodnem kraju, klasično gimnazijo je končal 1950 v Ljubljani, kjer se je vpisal na študij medicine na Medicinski fakulteti (MF), ki ga je zaključil 1957. Po opravljenem vojaškem roku (1957/58) je stažiral na ljubljanski kliniki, pet mesecev po stažu je bil zdravnik na terenu v Radljah ob Dravi. Strokovni izpit je opravil 1960, 1964 specialistični izpit iz sodne medicine. Strokovno se je 1963−64 izpopolnjeval na inštitutu za forenzično medicino na Dunaju (Institut für Gerichtliche Medizin) in 1976 na vojnomedicinski akademiji v Beogradu, kjer je opravil še specializacijo iz patološke anatomije. Medtem je 1974 zagovarjal disertacijo Problem vitalne reakcije s posebnim ozirom na reanimacijo in čas smrti. Ves čas študija je bil aktiven atlet, član slovenske in jugoslovanske reprezentance; bil je mladinski državni prvak v teku na 100 metrov. Kot sodelavec Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, kjer je bil zaposlen od 1960, in sodni izvedenec se je posvečal predvsem vprašanjem samomorilnosti, množičnim nesrečam, prometnim nezgodam (zlasti otrok) in letalskim katastrofam. Kot predstojnik Inštituta za patologijo (1977−87) je nadaljeval diferenciacijo klinične patologije, okrepil diagnostično dejavnost in sodelovanje z drugimi ustanovami, predvsem pa je sodeloval pri prenovi inštituta, ki se je 1987 preselil v novo stavbo Medicinske fakultete v Ljubljani na Korytkovi ulici 2. Na MF je 1962 postal asistent, 1975 docent, 1978 izredni profesor za patologijo in sodno medicino ter deontologijo, 1982 redni profesor za patologijo, 1986 tudi redni profesor za sodno medicino in deontologijo. Od 1984 je bil vršilec dolžnosti predstojnika, 1986−98 pa predstojnik Inštituta za sodno medicino MF v Ljubljani. Mdr. je bil od 1968 sekretar (tajnik) Združenja za sodno medicino Jugoslavije, 1967−76 je bil predsednik Slovenskega zdravniškega društva (SZD; ponovno 1992–96) in v tej vlogi uspešno končal ureditev Doma slovenskih zdravnikov. Upokojil se je 1998.

V treh mandatih na čelu Slovenskega zdravniškega društva (1967–71, 1972–76, 1992–96) je odločilno oblikoval stanovsko identiteto, etične temelje in organizacijske strukture slovenskega zdravništva, s tem pa močno, avtonomno in mednarodno priznano skupnost. V prvem obdobju je ustanovil Sekcijo stažistov za reševanje problema neplačevanja in neurejenega zdravstvenega zavarovanja mladih zdravnikov ter po dvajsetih letih znova uvedel zdravniške kongrese, kjer je posebej izpostavil splav kot družbeni problem (1968). Poskrbel je za odkritje spominske plošče zdravnikom in medicincem, padlim v NOB, na stavbi nekdanjega sanatorija Emona na Komenskega ulici 4 (1968) ter se zavzel za odkup zdravstveno-zgodovinskih dokumentov in ohranjanje stanovske tradicije (1968–69). V javnosti, na zdravniških kongresih in številnih zapisih v Zdravniškem vestniku je opozarjal na preobremenjenost zdravnikov, njihovo zgodnje umiranje in slabo plačilo (1969), pa tudi na alkoholizem in samomorilnost kot pereča družbena problema (1969). Njegova pobuda in prizadevanja za izgradnjo nove medicinske fakultete v Ljubljani so bila podprta z izdajo bele knjige o nevzdržnih razmerah v različnih bolnišničnih prostorih, kjer je potekalo fakultetno delo (1971), kar je vodilo do postavitve temeljnega kamna na Korytkovi ulici 2 (1974). Kot gostitelj III. kongresa zdravnikov Jugoslavije na Bledu, kjer se je zbralo 8.000 udeležencev (1971), je sprožil podpisno akcijo za vrnitev strokovnih nazivov doktorjem medicine, stomatologije in primariatov (zbranih je bilo nad 2.500 podpisov, predanih Sergeju Kraigherju, takratnemu predsedniku Skupščine SRS (1972), kar je 1985–94 privedlo do vrnitve nazivov dr. med., dr. stom. (1985), primariatov pa šele 1994.

V drugem obdobju je kot društveni predsednik s sodelavci dosegel včlanitev 95 odstotkov slovenskih zdravnikov v SZD (1972), opozoril na težke življenjske razmere, migracije, poklicne bolezni in visoko umrljivost v stroki (1972–73), uredil pomanjkljivosti kodeksa etike glede medicinskih poskusov na človeku (1973), ustanovil Posmrtninski sklad (1973) ter organiziral IV. kongres slovenskih zdravnikov, na katerem so razpravljali o zdravniku in družbi (1976).

V tretjem obdobju je kot predsednik in deontolog z nekaj sodelavci oblikoval temelje za Kodeks medicinske deontologije (1992), se opredelil proti nasilju v vojni v Bosni in na Hrvaškem (1992), dosegel sprejem SZD v svetovno zdravstveno organizacijo (World Health Organization – WHO, 1992), opozoril na mačehovski odnos države do zdravnikov (1994), napovedal stavko zaradi slabega socialnega položaja (1994), poudaril pomen Zdravniškega vestnika (1994–95) ter sprejel nov statut, ki je glasilu spet vrnil zgodovinski naziv Zdravniški vestnik (1992).

Bil je mdr. predsednik komisije za informacije pri Zvezi zdravniških društev Jugoslavije, 1980 pa je bil pri tej zvezi imenovan za predsednika komisije za pripravo noveliranega kodeksa etike zdravstvenih delavcev SFRJ. Bil je tudi predsednik Združenja za demokratizacijo javnih občil.

1971 je organiziral III. kongres zdravnikov Jugoslavije na Bledu in 1972 III. kongres zdravnikov Slovenije v Ljubljani. S sodelavci je organiziral srečanje sodnih medicincev Alpe-Adria-Pannonia (1993), bil je tudi ustanovitelj prvega t. i. memorialnega sestanka za akademika Janeza Milčinskega (1995), redno je sodeloval na srečanjih Medicina in pravo v Mariboru. Udeleževal se je številnih kongresov v tujini, zlasti na nemškem jezikovnem področju (Gradec, Dunaj), in jugoslovanskih strokovnih združenj ter nemškega združenja za pravno medicino (Deutsche Gesellschaft für Rechtsmedizin), katerega član je bil. 1977−86 je organiziral vsakoletno strokovno in kulturno prireditev na MF, imenovano Memorialni sestanek profesorja Janeza Plečnika, z različnimi temami, ki so izšle v zbornikih v skupnem obsegu več kot 2.500 strani. Organiziral je tudi simpozij Medicinsko izvedenstvo (1985) ter ob 40-letnici Inštituta za patologijo strokovni simpozij Biopsije v sodobnem zdravljenju (1989), kar je izšlo v posebnih zbornikih. Deloval je v številnih telesih na ravni univerze (mdr. član Univerzitetnega sveta, statutarne komisije), bil je ustanovni član in prvi predsednik Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher (1979−82) ter v okviru SZD ustanovitelj in predsednik sekcije dr. Slavko Grum, ki je organizirala številne kulturno-umetniške prireditve. Kot predsednik fakultetne študijske komisije se je zavzemal za šestletni študij medicine in ponovno uvedbo naziva doktor za vse, ki končajo MF. Vpeljal je najvišjo stanovsko nagrado SZD, Gerbčevo nagrado (1969), in najvišjo nagrado za študente MF, Oražnovo nagrado (1969, ob stoletnici rojstva Ivana Oražna).

Napisal je več sto znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankov; poleg strogo strokovnih razprav in prispevkov s področja patologije, sodne medicine in medicinske deontologije se je posvečal mdr. raziskovanju ljudskomedicinskih izrazov, medicinski terminologiji in zgodovini polemik v zvezi z njo.

Od študijskih let se je ljubiteljsko posvečal slikanju. Od 1966 je bil član Društva slovenskih likovnih umetnikov (kasneje ZDSLU). Imel je nad sto samostojnih in skupinskih razstav po vsej Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa tudi v tujini (mdr. na Dunaju). Izdal je pesniško zbirko Harfa v molu: pesmi in skice (2009), ki vsebuje izbor njegovih več kot 2.000 pesmi.

1973 je prejel posebno priznanje sveta študentov za prizadevanje na študijskem in družbenem področju, odlikovan je bil z redom dela z zlatim vencem (1977), prejel je srebrni znak sindikatov (1978), priznanje SZD dr. Alojzija Valente, plaketo (1980) in listino (1986) Zveze zdravniških društev Jugoslavije, priznanje MF (1983), priznanje KUD dr. Lojz Kraigher na MF (1984), priznanje Zveze zdravniških društev za velik prispevek pri uveljavljanju zdravniške etike (1988), priznanje prof. Janeza Plečnika za pomemben prispevek k razvoju slovenske medicine (1989), nagrado mesta Ljubljane (1991), priznanje Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije (1991), Gerbčevo priznanje SZD, častno članstvo SZD (oboje 1980) in Gorenjskega zdravniškega društva (1995), priznanje akademika Janeza Milčinskega ob 50-letnici Inštituta za sodno medicino (1995). 2007 je prejel zlati red za zasluge za raziskovalno delo v patologiji in sodni medicini, za strokovno delo na področju medicinske etike in deontologije, za uspehe pri stanovskem, družbenem in mednarodnem uveljavljanju slovenskega zdravništva, za učinkovito organizacijo njihovega kulturnega delovanja ter za njegovo umetniško snovanje in priznane slikarske upodobitve. 2010 je postal častni občan Rečice ob Savinji. Po njegovi smrti so osrednji razstavni prostor v UKC po njem imenovali Dolenčeva galerija.