Dolenc, Vinko (1940–2025)

DOLENC, Vinko (Vinko V. Dolenc, Vinko Vincenc Dolenc), nevrokirurg (r. 29. 6. 1940, Sestrže; u. 16. 1. 2025, Ljubljana). Oče Vincenc Dolenc, železničar, mati Veronika Dolenc. Hči Leja Dolenc Grošelj, nevrologinja, univerzitetna profesorica.

Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in nato študiral medicino v Ljubljani, kjer je 1966 diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (MF UL). 1974 je zaključil specializacijo iz nevrokirurgije na Kliniki za nevrokirurgijo v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana. Še istega leta je postal magister, doktorat znanosti iz raziskave regeneracije in reinervacije po mikrokirurški oskrbi prekinjenih perifernih živcev pri človeku pa je zaključil z disertacijo Študij izboljšanja funkcije poškodovanih perifernih živcev pri človeku po obnovitvi z mikrokirurško tehniko in avtotransplantati (1977, zagovor 1978). 1990 je bil habilitiran za rednega profesorja na MF UL. 1987 se je habilitiral tudi na zagrebški medicinski fakulteti. 1968 se je zaposlil na Nevrokirurški kliniki UKC Ljubljana, od 1980 je bil vodja njenega eksperimentalnega laboratorija. 1987 je bil imenovan za predstojnika Nevrokirurške klinike v UKC Ljubljana, ki jo je vodil do 2011. Bil je redni profesor kirurgije na MF UL.

Že v začetku svoje specializacije iz nevrokirurgije je uvedel mikrokirurške tehnike pri nevrokirurških operacijah v Jugoslaviji. Prvo mikrokirurško operacijo je na poškodovanem perifernem živcu opravil že 1969. Spada med pionirje mikronevrokirurgije v Evropi.

Pomemben mejnik je bil prvi operacijski mikroskop Beck, ki ga je turistična agencija Thomson Holidays 1968 v zahvalo za strokovno obravnavo ponesrečenih britanskih potnikov poklonila ljubljanski Kirurgični kliniki po strmoglavljenju angleškega letala družbe Britannia Airways med nočnim pristajanjem pri Brniku 1966. Ta oprema, takrat redkost v medicinskem okolju, je Dolencu omogočila prve eksperimentalne posege in razvoj mikrokirurških tehnik, kar je pomenilo začetek novega obdobja v regijski nevrokirurgiji in plastični kirurgiji. V svojem doktorskem delu je že obravnaval 104 bolnike s poškodbo perifernih živcev na zgornji okončini, ki jih je sam mikrokirurško zašil.

Mikrokirurške tehnike je sprva uporabljal le pri rekonstruktivnih posegih po poškodbah perifernih živcev in je s tem v zvezi organiziral tri mikrokirurške učne delavnice v Ljubljani (1976, 1978 in 1980). 1974 je prvi v takratni skupni državi Jugoslaviji nevrokirurške tehnike uvedel tudi v kirurgijo intrakranialnih anevrizem. Dolenc je bil eden prvih v svetu, ki je že konec sedemdesetih let 20. stoletja zavrnil konservativno paradigmo pri rupturiranih možganskih anevrizmah in uvedel zgodnje kirurške posege že v akutni fazi, kar je pomembno vplivalo na izboljšanje izidov zdravljenja in preživetje pacientov. Sredi osemdesetih let 20. stoletja je razvil kombiniran epi- in subduralni dostop do karotidno-oftalmičnih anevrizem in z njim izboljšal varnost ter učinkovitost teh zapletenih operacij.

V začetku osemdesetih let 20. stoletja je svoje nevroanatomske raziskave razširil na paraselarni prostor in začel operirati žilne nepravilnosti ter tumorje v kavernoznem sinusu. Njegov izvirni kirurški pristop, ki vključuje ekstraduralni dostop do kavernoznega sinusa z odstranitvijo anteriornega klinoida, razplastitvijo lateralne stene kavernoznega sinusa in odprtjem optičnega kanala, je pomenil revolucijo v zdravljenju intrakavernoznih lezij. S tem je prvi omogočil neposredno mikrokirurško rekonstrukcijo žilnih sprememb na tem občutljivem področju brez zunajtelesne cirkulacije. Definicija ekstraduralnih trikotnikov, zlasti t. i. Dolenčevega trikotnika, je kirurški orientacijski sistem, ki ga danes poučujejo kot del standardne lobanjsko-bazne anatomije. 1986 je organiziral prvi mednarodni simpozij o kavernoznem sinusu (1st ISOCS – international symposium on the cavernous sinus) v Ljubljani. Po tem simpoziju so vsi nevrokirurški sestanki in kongresi vključevali tudi problematiko kavernoznega sinusa. Dvajset let pozneje (2006) je v Ljubljani organiziral drugi mednarodni simpozij o kavernoznem sinusu (2nd ISOCS) z namenom ugotoviti obseg znanja in praktičnega obvladovanja problematike s področja kavernoznega sinusa in celotnega lobanjskega dna.

Veliko je operiral povsod po svetu, še posebej v Združenih državah Amerike, kjer je bil od začetka devetdesetih let 20. stoletja klinični profesor nevrokirurgije na virginijski univerzi v Charlottesvilleu (University of Virginia).

Pri založbi Springer je objavil pet knjig o mikrokirurgiji in mikroanatomiji lobanjskega dna (1987, 1989, 2003, 2009). Zadnja z naslovom Diagnosis and treatment of cavernous sinus disease je prevedena tudi v kitajščino (založba Renwei). V nevrokirurški strokovni literaturi je objavil več kot dvesto znanstvenih člankov in več kot sto komentarjev skupaj s članki drugih avtorjev.

Bil je član šestih redakcijskih odborov nevrokirurških revij (Acta Neurochirurgica, British Journal of Neurosurgery, Neurosurgery, Journal of Reconstructive Microsurgery, Neurological Research in Advances in Technical Standards in Neurosurgery). Bil je član Mediteranske akademije za znanost in umetnost ter Evropske akademije znanosti in umetnosti (Academia Scientiarum et Artium Europaea, 1992); izvoljen je bil za izrednega (1987) in nato rednega člana SAZU (1993), bil je član ameriške akademije umetnosti in znanosti (American Academy of Arts and Sciences, 1992) ter častni član Svetovne akademije za nevrokirurgijo (World Academy of Neurological Surgery, 2005). Ob ustanovitvi Slovenske medicinske akademije 2017 je bil imenovan za njenega častnega člana. Prav tako je bil član številnih nacionalnih združenj nevrokirurgov v Evropi in po svetu. Pet njegovih strokovnih člankov štejemo za pionirsko delo na področju mikronevrokirurgije. Njegova knjiga Microsurgical anatomy and surgery of the central skull base (2003) je temeljni učbenik za nevrokirurge s področja mikrokirurških posegov na lobanjskem dnu.

Poleg zahtevnega strokovnega dela v domači ustanovi in dodiplomskega ter podiplomskega izobraževalnega dela na MF UL in Univerzi v Mariboru je ves čas vodil nevroanatomski laboratorij, v katerem so se učili številni nevrokirurgi z vsega sveta. 1983–87 je bil predsednik komisije za primerjalne študije v nevrokirurgiji, ki deluje v okviru Evropskega nevrokirurškega združenja. Več kot tri desetletja je z neomajno predanostjo, izjemno strokovnostjo in vizionarsko močjo, s katero je sooblikoval sodobno nevrokirurgijo in navdihnil generacije kirurgov po vsem svetu, prenašal znanje in demonstriral svoje mikrokirurške tehnike pri posegih na področju lobanjskega dna, s čimer je pomembno prispeval k razvoju globalne nevrokirurške skupnosti. To je počel z izjemnim številom vabljenih predavanj (335), kot posebni predavatelj na izbranih dogodkih (23), kot organizator ali član strokovne ekipe na delavnicah (79) ter z izvajanjem gostujočih operacij v tujini – povabljen je bil v 117 ustanov v 31 državah, kjer je opravil več kot 410 najzahtevnejših operacij na lobanjskem dnu (učenje v praksi, tudi z opazovanjem prek videoposnetka v živo, sledi analiza).

Na ljubljanski nevrokirurški oddelek je prišlo kar 760 nevrokirurgov in specializantov nevrokirurgije z vsega sveta, da bi ga opazovali pri delu in se učili v njegovem anatomskem laboratoriju.

Za nadaljevanje kliničnega, raziskovalnega in izobraževalnega dela na mednarodnem področju po upokojitvi je 2009 ustanovil Internacionalni inštitut za nevrokirurgijo in nevroraziskave (IINN).

Zadnja tri desetletja njegovega življenja je zaznamoval dolgotrajen sodni postopek, ki je izviral iz zapleta pri zdravljenju tujega pacienta (1992). Zaključen je bil šele 2022 z razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki mu je prinesla moralno zadoščenje. Svojo strokovno in osebno pot je 2013 strnil v avtobiografski knjigi, izdani v samozaložbi z naslovom To neurosurgery with love and passion, v kateri je razgrnil zgodbo nevrokirurga iz majhne evropske države za železno zaveso, ki je z znanjem, vztrajnostjo in poklicno integriteto presegal meje prostora in časa ter si izboril spoštovanje svetovne stroke.

Kljub številnim priložnostim v tujini je ostal zvest domovini in matični ustanovi. Njegova karizma, pedagoška zavzetost in kirurška odličnost so pustile neizbrisen pečat tako v slovenskem kot mednarodnem prostoru. Bil je mentor, vizionar in ambasador znanosti, ki je s svojim delom in zgledom utemeljil novo poglavje v zgodovini nevrokirurgije. Bil je svetovno najbolj znan slovenski zdravnik.

Za svoje zasluge je prejel vrsto mednarodnih in nacionalnih priznanj ter nagrad, med njimi: nagrado sklada Borisa Kidriča za uvajanje originalnih operativnih metod na področju možganskega ožilja (1984), priznanje ambasador znanosti RS (1991), nagrado za znanstvenoraziskovalno delo RS za vrhunske dosežke na področju nevrokirurgije (1994), srebrni red za zasluge RS (2015), nagrado za izjemne zasluge v evropski nevrokirurgiji evropskega združenja nevrokirurških društev (European Association of Neurosurgical Societies – EANS, Beograd, 2022), medaljo časti svetovne zveze za nevrokirurgijo (World Federation of Neurosurgical Societies – WFNS, najvišje svetovno priznanje na področju nevrokirurgije, Cape Town, 2023) ter častni doktorat Univerze Alma Mater Europaea (2024).

Bil je častni občan mesta Ptuj (1998) in častni meščan Ljubljane (2008).