Dimitrijević, Milan (1931–2025)

DIMITRIJEVIĆ, Milan (Milan R. Dimitrijević, Milan Radovan Dimitrijević), nevrofiziolog (r. 27. 1. 1931, Niš, Srbija; u. 7. 10. 2025, Houston, Texas, ZDA). Oče Radovan T. Dimitrijević, odvetnik, mati Danica Dimitrijević, r. Stevanović, učiteljica francoščine. Žena Meta Dimitrijević, zdravnica, hči Danica Dimitrijević Tyler, arhitektka, strokovnjakinja za marketing.

Diplomiral je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (1955). Dve leti pozneje je nastopil službo na Nevrološki kliniki Kliničnih bolnic v Ljubljani, kjer je 1961 opravil specialistični izpit iz nevropsihiatrije. V času specializacije je eno leto deloval na inštitutu za nevrofiziologijo (Karolinska institutet) v Stockholmu. Podiplomsko se je izpopolnjeval tudi na medicinski fakulteti v Marseillu, inštitutu za nevrologijo (Queen Square Institute of Neurology) v Londonu ter na univerzi v Linköpingu na Švedskem. Kot štipendist je 1956 raziskoval radiokemijo na inštitutu za jedrske vede v Beogradu.

Istega leta je ustanovil Laboratorij za klinično nevrofiziologijo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kjer je v naslednjih dveh letih uvajal in razvijal preiskovalne ter raziskovalne metode na področju klinične nevrofiziologije. Kot štipendist Sklada Borisa Kidriča je 1962 na državni nevrološki kliniki (danes The National Hospital for Neurology and Neurosurgery) v Londonu sodeloval pri raziskavah spastičnosti paraplegikov. S tem se je začelo skupno raziskovalno sodelovanje med londonskim inštitutom ter ljubljanskim laboratorijem.

Doktoriral je z disertacijo Študij elektrofizioloških značilnosti spinalne refleksne aktivnosti pri perifernih nevropatijah in njihov klinični pomen (1965), leto pozneje je bil izvoljen za docenta, 1971 pa za izrednega profesorja nevrologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. 1969 je ustanovil Inštitut za klinično nevrofiziologijo Kliničnih bolnic v Ljubljani, ki ga je vodil do 1975.

1971 je bil izvoljen za gostujočega profesorja, 1980 pa za rednega profesorja klinične nevrofiziologije na medicinski fakulteti (Baylor College of Medicine) v Houstonu (Teksas, ZDA). 1992 je tam postal tudi profesor klinične nevrologije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine. 1987–97 je vodil oddelek za obnovitveno nevrologijo in nevrobiologijo človeka ter bil profesor na teksaški univerzi v Houstonu (Vivian L. Smith Department of Neurosurgery, The University of Texas Health Science Center). Bil je direktor raziskav pri Vivian L. Smith Foundation za obnovitveno nevrologijo (1978–97). 2001–02 je bil gostujoči profesor na medicinski univerzi na Dunaju. Od 2005 je deloval kot glavni raziskovalec za rehabilitacijo (Foundation of Movement Recovery) v Oslu na Norveškem. V zadnjih desetletjih življenja je opravljal številne akademske funkcije na medicinski fakulteti (Baylor College of Medicine) v Houstonu, mdr. kot profesor nevrofiziologije, rehabilitacijske medicine in interne medicine.

Ostal je zvest svoji matični univerzi in do konca življenja sodeloval z Inštitutom za klinično nevrofiziologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Bil je tudi zunanji sodelavec in konzultant nekdanjega Zavoda za rehabilitacijo invalidov, danes Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, kjer je deloval na področju klinične nevrofiziologije. Sodeloval je s tamkajšnjimi profesorji Franjom Gračaninom, Slobodanom Grobelnikom in Martinom Štefančičem, tesne strokovne vezi pa je vzpostavil tudi s Fakulteto za elektrotehniko, z akademiki Lojzetom Vodovnikom, Alojzom Kraljem in Tadejem Bajdom.

Njegovo znanstveno zanimanje je obsegalo številna področja klinične nevrofiziologije, vendar je bilo njegovo osrednje in trajno delovno področje biologija hrbtenjače, živčno-mišične bolezni, nevrologija bolečine ter patofiziologija hrbtenjače pri človeku. Razprave, ki jih je objavljal s sodelavci, v svetovni znanstveni skupnosti veljajo za temeljno literaturo. Pri delu je dosledno uporabljal spoznanja fiziologije v klinični medicini ter zasnoval znanstvene temelje obnovitvene nevrologije in nevrobiologije človeka pri obnavljanju gibov po poškodbah živčevja. Tako v Sloveniji kot v tujini velja za avtoriteto novega področja, ki ga je zaznamovala tudi njegova človeška toplina in sposobnost, da je kroničnega nevrološkega bolnika usmerjal k novemu odnosu do bolezni – z razumevanjem, spoštovanjem in spodbudo.

Je (so)avtor 190 znanstvenih in strokovnih člankov v indeksiranih revijah, 224 raziskovalnih poročil, 62 poglavij v monografijah in učbenikih ter 5 znanstvenih knjig. Bil je urednik nekaj znanstvenih monografij, ki znanstveno in klinično utemeljujejo novo nevrološko področje – obnovitveno nevrologijo. Med njegovimi deli izstopajo knjige Upper motor neuron functions and dysfunctions (sourednik, 1985), Progressive neuromuscular diseases (sourednik, 1986), Altered sensation and pain (sourednik, 1990), Atlas of human spinal cord evoked potentials (soavtor, 1995) in Restorative neurology of spinal cord injury (sourednik, 2012), ki skupaj pomenijo vrhunec njegovega znanstvenega dela. Serija šestih člankov, od 1967 objavljenih v reviji Brain, ter njegove zadnje raziskave hrbtenjače dokazujejo njegovo sposobnost, da v konvencionalnem vidi novo. Miotatične reflekse je preučeval z ritmičnimi in naključnimi dražljaji ter razvil teorijo o »pametni hrbtenjači«, ki se na ponavljajoče se dražljaje ne odziva več.

Med številnimi znanstvenimi dosežki posebno mesto zavzemajo njegova temeljna spoznanja, ki so pomembno preoblikovala razumevanje delovanja človeškega živčnega sistema in odprla nova obzorja v klinični praksi. 1967 je začel s pionirskimi raziskavami spastičnosti in refleksne aktivnosti pri poškodbah centralnega živčnega sistema. Njegov pristop je temeljil na natančnem opazovanju in analizi refleksnih odzivov, kar je omogočilo boljše razumevanje funkcionalnih neravnovesij, ki nastanejo po poškodbah hrbtenjače. 1983 je uvedel epiduralno stimulacijo kot diagnostično in terapevtsko metodo za oceno ter izboljšanje motorične funkcije pri bolnikih s kroničnimi poškodbami hrbtenjače. V tem obdobju je razvil tudi koncept nevrokontrolnih mehanizmov, ki omogočajo delno okrevanje mišične aktivnosti kljub trajni okvari zgornjih motoričnih poti. S tem je pokazal, da popolna ohromelost ni nujno dokončna in da lahko živčni sistem ohrani določeno stopnjo funkcionalnosti, ki jo je mogoče terapevtsko izkoristiti. 1987 je opredelil pojem »nepopolne popolne poškodbe« (discomplete), s katerim je opisal klinične primere bolnikov, pri katerih je bila navzven prisotna popolna paraliza, vendar so nevrofiziološke preiskave razkrile ohranjene, čeprav skrite funkcionalne povezave v hrbtenjači. To odkritje je imelo daljnosežne posledice za diagnostiko in načrtovanje rehabilitacije. Njegovo zadnje veliko znanstveno spoznanje sega v 2013, ko je uvedel pojem »hrbtenjačnih možganov«. S tem je označil funkcionalno avtonomno nevronsko omrežje v ledveni hrbtenjači, ki je sposobno samostojne senzorne obdelave in nadzora gibanja tudi v odsotnosti nadzora iz višjih možganskih centrov. Ta koncept je še dodatno utrdil njegovo prepričanje, da ima hrbtenjača pomembnejšo vlogo v nevrološkem sistemu, kot so dolgo domnevali. Vsa ta Dimitrijevićeva temeljna spoznanja ne predstavljajo le znanstvenih prebojev, temveč tudi filozofijo njegovega dela: nenehno iskanje skritih možnosti za okrevanje, razumevanje človekove nevrobiologije v vsej njeni kompleksnosti in neomajno vero v sposobnost živčnega sistema za prilagajanje in obnovo.

Dimitrijevića upravičeno štejemo za očeta slovenske klinične nevrofiziologije. Vedno je poudarjal pomen svojih predhodnikov in učiteljev, mdr. nevropsihiatra Alfreda Šerka, fiziologa Albina Seliškarja, nevrologa Ivana Marinčiča ter patofiziologa Andreja Otona Župančiča. Močna navezanost na domovino ga je tudi po selitvi v ZDA povezovala s slovenskimi strokovnjaki, ki jih je vabil na izobraževanja v Houston. To je postala neformalna praksa ljubljanskega inštituta, rezultati pa so bili dolgoletna prijateljstva, skupne objave in napredek stroke v Sloveniji. Letno strokovno posvetovanje, ki ga je Dimitrijević predlagal v spomin na v Houstonu umrlega sodelavca Janeza Faganela (1984), je preraslo v vsakoletne simpozije v spomin dr. Janeza Faganela.

Dimitrijević se je zavedal pomena obravnave paraplegije kot razširjene nevrološke motnje in univerzalnosti svoje stroke. S svojo empatično osebnostjo, toplo človeško noto in neomajno voljo je znanje širil po vsem svetu in vzpostavil mrežo strokovnjakov, ki nadaljujejo njegovo delo. Bil je pobudnik mednarodnih interdisciplinarnih simpozijev o zunanji kontroli človekovih ekstremitet, ki so se začeli v Opatiji in nadaljevali v Dubrovniku ter drugod po svetu. Kot vrhunska avtoriteta je bil redno vabljen predavatelj na številnih simpozijih, kongresih in znanstvenih srečanjih po vsem svetu.

S svojo karizmo je nagovarjal zdravnike in raziskovalce vse do konca življenja. V vlogi direktorja Vivian L. Smith Foundation iz Houstona je podpiral delo na področju obnovitvene nevrobiologije. Bil je tudi dobrotnik, ki je v kriznih časih doniral Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Želel je ustanoviti mednarodni raziskovalni inštitut za obnovitveno medicino v Sloveniji, a ni dobil podpore. Prav tako mu ni bilo odobreno slovensko državljanstvo.

1980 je postal častni član Društva distrofikov Slovenije, 1981 dopisni član SAZU. Njegovo delo je bilo cenjeno tudi v Beogradu, kjer je bil 1983 imenovan za dopisnega člana inštituta za medicinske raziskave (Vojnomedicinska Akademija) ter izrednega profesorja medicinske fakultete univerze v Beogradu. Med številnimi častmi in priznanji, ki jih je prejel, izstopa njegova izvolitev za gostujočega profesorja medicinske fakultete univerze v Nišu 2006, kar potrjuje njegovo trajno povezanost z akademskim prostorom nekdanje domovine – Jugoslavije. Že prej (1984) mu je univerza v Linköpingu na Švedskem podelila naziv doctor medicinae honoris causa, s čimer je priznala njegov izjemen prispevek k razvoju nevroznanosti človeka. Podobno priznanje je prejel 1988, ko mu je medicinska akademija v Varšavi podelila častni doktorat. Od 2007 je bil zaslužni profesor (emeritus) na oddelku za fizikalno medicino in rehabilitacijo (Baylor College of Medicine) v Houstonu. Bil je član Royal Society of Medicine v Londonu in raziskovalnega odbora svetovne federacije nevroloških združenj, 2013 pa je postal prvi častni član Sinapse, Slovenskega združenja za nevroznanost. Bil je član več kot dvajsetih nacionalnih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih organizacij, kar potrjuje njegov velik ugled v svetovni nevrološki skupnosti.

Za svoje izjemno delo je prejel številne nagrade, med katerimi izstopata nagrada Sklada Borisa Kidriča (1968) in nagrada Borisa Kidriča (1975), ki sta mu bili podeljeni za pionirske dosežke na področju klinične nevrofiziologije. Posebno mesto med priznanji zavzemajo nagrade jugoslovanskega društva za mišično distrofijo, ki mu je 1978 podelilo zlato medaljo za prispevek k razvoju znanja in podpori raziskavam na področju mišične distrofije, leto prej pa še posebno priznanje za njegov prispevek k razvoju društva. 1983 je prejel nagrado inštituta Miroslava Zotovića za rehabilitacijo, ki jo podeljujejo za temeljne in uporabne raziskave na področju rehabilitacijske medicine. 2025 je v Salzburgu prejel nagrado za življenjsko delo fundacije Krila življenja (Foundation Wings of Life).