Deržaj, Marjana (1936–2005)

DERŽAJ, Marjana, pevka zabavne glasbe (r. 23. 5. 1936, Ljubljana; u. 18. 1. 2005, Ljubljana). Oče Franc Deržaj, poštni uradnik, Maistrov borec, operni pevec, mati Elizabeta Deržaj, r. Širca. Mož Ante Mahkota, alpinist, novinar, fotoreporter, hči Tina Mahkota, prevajalka, publicistka.

V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo (prvi letnik gimnazije je obiskovala v Mariboru). Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je vpisala študij germanistike, ker pa se je profesionalno ukvarjala s petjem zabavne glasbe, študija ni dokončala. 1957 je začela honorarno delati na Radiu Ljubljana in 1958 še na Televiziji Ljubljana. Bila je tudi redna sodelavka vseh studiev Jugoslovanske radiotelevizije. Od 1980 do upokojitve (1993) je imela status samostojne kulturne delavke.

Oče je bil izšolan operni pevec, ki je s svojim baritonskim opernim glasom nastopal na radiu ter v manjših vlogah na opernem odru. Z njim je v otroštvu obiskovala operne predstave, kjer se je navdušila za opero. Že v prvih letih osnovne šole je kazala nadarjenost za petje, glasovne višine in lepo barvo glasu. V tem času se je učila tudi violončelo. Že 1947 je kot vodilna pevka nastopila v šolski spevoigri Radovana Gobca Kresniček, ki so jo uprizorili pred takratno Trgovsko akademijo (Ekonomska šola) na Prešernovi ulici v Ljubljani. Naslednje leto (1948) je nastopila v ljubljanski operi v otroškem opernem zboru, ki je sodeloval pri uprizoritvi opere Carmen Georgesa Bizeta. V otroškem opernem zboru je pela do svojega štirinajstega leta.

Po očetovi smrti, ko je bila stara dvanajst let, se je z družino preselila v Svečino. Po prvem letniku gimnazije v Mariboru se je najprej preselila k teti v Logatec, kmalu zatem pa v internat v Ljubljano. Tu je nadaljevala s šolanjem na gimnaziji in s prijatelji obiskovala operne predstave, na katerih je pogosto statirala.

Po ogledu filma Ples na vodi (Bathing beauty, 1944), ki so ga v Ljubljani predvajali 1951, se je navdušila za popularno glasbo. Spremljala je dosegljivo ameriško glasbeno produkcijo, poslušala radio pri prijateljici, zbirala plošče in v kinu gledala glasbene filme. Navduševali so jo pevke in pevci Doris Day, Ella Fitzgerald, Louis Armstrong in Frank Sinatra, vse bolj se je zanimala za popevke.

Prvo leto študija je imela prvi zabavnoglasbeni pevski nastop na sobotnem plesu v menzi Študentskega naselja, spremljal jo je študentski orkester. Pevec Nino Robić ji je 1956 omogočil nastop z orkestrom v baru hotela Slon. Po vabilu, da kot pevka za dlje časa zamenja Robića, ki je jeseni istega leta moral na služenje vojaškega roka, se je med poletnimi počitnicami v Svečini in Ljubljani na to vlogo zavzeto pripravljala; učila se je popularnoglasbenih besedil ter obiskovala pevske vaje pri Snežki Vavpetič. Septembra 1956 je ob rednem študiju začela peti v baru hotela Slon ob spremljavi orkestra Jožeta Kelbla. Pela je vsak dan, razen nedelje, od desetih zvečer do pol četrte ure zjutraj. Sčasoma se je preselila v hotel Slon, kjer se ji je pridružila tudi mama.

V baru hotela Slon jo je slišal peti takratni vodja Plesnega orkestra Radia Ljubljana (PORL, kasneje Big Band RTV Slovenija) Bojan Adamič, ki jo je povabil na vaje v radijski studio. Odtlej je sodelovala z Adamičem, ki je postal njen mentor, 1957 pa se je na Radiu Ljubljana tudi zaposlila.

Z orkestrom Bojana Adamiča in pevkama Majdo Sepe ter Marijo Ahačič je še istega leta prvič nastopila v Slovenski filharmoniji. Kot vokalna solistka Radia Slovenija je junija 1957 nastopila na prvem festivalu zabavne glasbe v Beogradu (predhodniku festivala v Opatiji), kjer je morala skladbo Crni kos ob skandiranju publike ponoviti. Avgusta je z akademskim plesnim orkestrom pod taktirko Dušana Hrena nastopila v Moskvi na šestem svetovnem mladinskem festivalu in tam z njimi posnela ploščo s šestimi pesmimi, obenem pa so izdali malo ploščo z dvema pesmima. Z Ljubljanskim jazz ansamblom se je 1958 odpravila na enomesečno turnejo po Nemčiji. S PORL pod taktirko Bojana Adamiča in Jožeta Privška ter z drugimi domačimi in tujimi orkestri je mdr. gostovala v Sovjetski zvezi, na Poljskem, v Nemčiji, Romuniji, na Sinajskem polotoku, Madžarskem, v Avstriji in Italiji.

Konec njenega prvega ustvarjalnega obdobja je simbolično zaznamovalo vabilo na prvi festival v Opatiji 1958, kjer je v alternaciji s pevko Beti Jurković zapela nagrajeno pesem Vozi me vlak v daljave avtorja glasbe Jožeta Privška na besedilo Aleksandra Skaleta. Zapeli sta tudi dueta v hrvaščini: Kalipso in Naši susreti. Že naslednje leto (1959) je v Opatiji pela vse tri slovenske popevke, nagrajeno Prišla je pomlad, Cesta bela v alternaciji z Jelko Cvetežar/Beti Jurković in Spomin v alternaciji z Beti Jurković. 1960 je na opatijskem festivalu zapela štiri pesmi: Domov bi šel, Poljub v snegu, Veselo na pot in Tivoli v alternaciji z Beti Jurković, s katero se je uvrstila na finalni večer. Slovenskih pesmi nekaj let niso izvajali, zato je še nekajkrat sodelovala s hrvaškimi, srbskimi in makedonskimi pesmimi.

Pravi uspehi Marjane Deržaj so se začeli z njeno udeležbo na festivalu Slovenska popevka, ko je njen glas postal eden od zaščitnih znakov slovenske popevke. Na festivalu Slovenska popevka je bila večkrat nagrajena. 1962 je s skladbo Zvezde padajo v noč (avtorja Vilko in Slavko Avsenik, priredba Jure Robežnik, besedilo Ciril Zlobec) prejela drugo nagrado žirije; s skladbo Poletna noč (avtor Mojmir Sepe, besedilo Elza Budau) in v alternaciji z Beti Jurković sta 1964 osvojili prvo nagrado občinstva. Pesem je postala svojevrstna himna Slovenske popevke, Marjana Deržaj pa njena prva dama. Na festivalu 1965 je bila nagrajena za popevko V Ljubljano (besedilo Svetlana Makarovič, glasba Ati Soss), za popevko Utrinek (besedilo Gregor Strniša, glasba Mojmir Sepe) pa je prejela drugo nagrado občinstva. Naslednje leto (1966) je prejela prvo nagrado strokovne žirije za izvedbo skladbe Ples oblakov (besedilo Elza Budau, glasba Jure Robežnik). Med zanimivejše popevke spada tudi skladba Ptičje strašilo (1968) ob spremljavi vokalov skupine Bele vrane. Istega leta je nastopila še s skladbo Cvet v laseh (1968), zatem pa s skladbami Na Zmajskem mostu (1969), Začaran grad (1969), Valeta (1970) in Hrepenenje majhnega zaliva (1972). Za pesem Samo za naju dva (1971) je prejela drugo nagrado občinstva, za Nič ne mine (1973) pa tretjo nagrado mednarodne žirije. Njen zadnji odmevnejši uspeh je 1975 izbralo občinstvo, ki se je odločilo za skladbo Mi smo taki (zapela jo je skupaj z Bracom Korenom); leto zatem pa je zapela še Ko gre tvoja pot od tod (1976), za katero je prejela tretjo nagrado občinstva. 1977–79 je na Slovenski popevki nastopala na večerih šansonov, ki pa niso bili uvrščeni v tekmovalni spored. Zapela je Prodajalni non-stop (1977), Nedelja je (1978) in Na poročni dan (1979). Nastopila je na štirinajstih festivalih Slovenska popevka in zapela osemindvajset skladb. Zadnjič je na popevki nastopila 1978 s skladbo Pesek.

Za Marjano Deržaj je bilo besedilo popevk izredno pomembno, saj so zanjo pisali najbolj uveljavljeni slovenski pesniki in pisci besedil, mdr. Gregor Strniša, Dušan Velkaverh, Elza Budau, Miroslav Košuta, Branko Šömen in Janez Menart, ki jih je tudi sama občudovala.

Večkrat je zastopala RTV Ljubljana na jugoslovanskem predizboru za tekmovanje Pesem Evrovizije. Velik uspeh sta doživeli popevki Kako sva si različna Jožeta Privška in Frana Milčinskega - Ježka (v duetu s Stanetom Mancinijem, 1961) in To je moj zlati sin Bojana Adamiča, 1964 pa je s popevko Zlati april delila prvo mesto s Sabahudinom Kurtom, ki je bil nazadnje izbran za tekmovanje.

Ustvarjalni temperament je Marjana Deržaj uspešno potrjevala na številnih televizijskih nastopih. Ena njenih večjih uspešnic na tujem je bila naslovna pesem iz muzikala Kabaret v prevodu Elze Budau.

Na RTV je sodelovala v številnih oddajah, od samega začetka TV že v poskusnem programu iz zagrebškega studia 1957 in kasneje v rednem programu TV (tudi na radiu že pred tem). Skoraj ni bilo zabavnoglasbene oddaje, v kateri ne bi nastopala z domačimi ali tujimi popevkami, šansoni, mjuzikli, satiričnimi oddajami, mdr. 5x8, Malo za šalo, malo za res, Pop satirikon, Prizma optimizma, Spoznavajmo svet in domovino, S popevko v kolektivih in številne silvestrske oddaje ter nastopi na javnih radijskih in televizijskih prireditvah. V osemdesetih letih 20. stoletja so jo pogosto vabili v priljubljeno televizijsko oddajo za starejše Srečanja v nebotičniku. Z ansamblom Dobri znanci je pela narodnozabavno glasbo in bila redna gostja razvedrilnih oddaj na TV Slovenija.

Kot predstavnica RTV Ljubljana je 1964 nastopila v švicarskem Luganu v okviru mednarodne oddaje Glasba ne pozna meja. Pela je tudi ob spremljavi zahodnonemškega plesnega orkestra pod taktirko Arthurja Millerja.

V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je pesnik in dramatik Milan Kleč napisal izvirni scenarij za televizijsko oddajo iz serije Pop satirikon z naslovom Vsega je kriva Marjana Deržaj (1987). Glavno moško vlogo je odigral Andrej Rozman - Roza, pomembno vlogo pa je imela tudi Marjana Deržaj. Delo je 1989 izšlo v obliki kratke zgodbe v reviji Ars Vivendi. Kmalu zatem, v sezoni 1992/93, so jo v režiji Dušana Mlakarja uprizorili v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Marjana Deržaj je na koncu vsake predstave zapela v živo. S tem delom in uprizoritvijo zunaj meja Slovenije se je njeno ime dokončno zasidralo v slovensko nacionalno kulturo.

Oktobra 1993 je nastopila na Metelkovi in s koncertom podprla boj mladih za lasten kulturni prostor v Ljubljani. Konec 1993 so potekali prvi pogovori o zgoščenki, na kateri je Marjana Deržaj k že uveljavljenim/objavljenim pesmim dodala nekaj novejših pesmi in priredb. Z urednikom Ivom Umekom sta pregledovala obsežno gradivo fonoteke Radia Slovenija, ki hrani več sto njenih posnetkov. Pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija sta 1994 izšli istoimenski zgoščenka in kaseta Za vse poletne noči. Kot svoje najljubše je pevka izpostavila skladbe Poletna noč (Mojmir Sepe, besedilo Elza Budau), Orion (besedilo Gregor Strniša) in To je moj zlati sin (Bojan Adamič, z besedilom Frana Milčinskega - Ježka). Ob spremljavi pianista Boruta Lesjaka je 1994 nastopila na skupnih koncertih (mdr. na Roza večeru v klubu K4), po njegovi smrti 1995 pa je še nekajkrat izvedla nastope s skupno glasbo, posneto na matrici. Med njenimi zadnjimi pevskimi izvedbami je bila pesem Twist (Mitja Vrhovnik Smrekar, besedilo Milan Kleč), ki jo je zapela za predstavo Know your enemy (1995) plesne skupine Betontanc.

Kot gostja radijskih postaj je mdr. gostovala v Kanadi, Egiptu, Romuniji, na Švedskem, Danskem, v Luksemburgu in Švici.

Pri založbi Jugoton je 1959 izdala prvo malo ploščo s štirimi pesmimi (spremljala sta jo Ljubljanski jazz ansambel in vokalni kvartet Optimisti), mdr. Samo ti (Only you) iz repertoarja skupine The Platters. Za Radiotelevizijo Beograd je 1960 posnela svojo prvo veliko ploščo z osmimi pesmimi, vse so bile priredbe tujih avtorjev (Zaplešimo rock and roll – Il tuo bacio e come un rock, Signori, Signore, Tani, Če bi ptičica bila – Careless love, Glendora, Pity-pity, Bing-bang-bong, Staro-mlado – Jeepers-creepers). V naslednjih dveh desetletjih je izdala več malih plošč, mdr. Poletna noč (Jugoton, 1964), Ptičje strašilo (PGP RTB, 1968) in Nedelja/Najin večer (Helidon, 1974), ter albuma Marjana Deržaj (RTV Ljubljana, 1971) in Življenje s pesmijo (RTV Ljubljana, 1980).

Na seznamu fonoteke RTV Slovenija je 341 posnetkov popevk Marjane Deržaj. Ker so nekateri naslovi vpisani večkrat (popevke so posnete z različnimi spremljevalnimi zasedbami ali so vpisane pod več kataloškimi oznakami), je bolj verjetno število različnih popevk v njeni izvedbi 275. Veliko posnetkov hranijo in predvajajo tudi druge radijske postaje v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, mdr. v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Podobno ni natančnega podatka o številu diskografskih izdaj. Po dostopnih virih na RTV Slovenija gre za 4 velike plošče, 30 malih plošč in 5 kaset. Zgoščenka Za vse poletne noči (RTV Slovenija, Založba kaset in plošč (ZKP), 1994) je zaokrožen pregled prispevka Marjane Deržaj k razvoju slovenske zabavne glasbe. V nabor diskografskih izdaj niso uvrščene razne kompilacije in diskografske izdaje posameznih festivalov (Opatija, Zagreb, Beograd, Slovenska popevka itn.). Posnetki Marjane Deržaj so del antoloških glasbenih izdaj in pregledov ustvarjalnosti vidnih skladateljev slovenske zabavne glasbe: Zimzelenčki (Reclamans, 1993), Na vrhu nebotičnika (Jure Robežnik, RTV Slovenija, ZKP, 1997), Zlati časi slovenske popevke (Helidon, 1998), Melodije za vselej (Mojmir Sepe, RTV Slovenija, ZKP, 1998), Življenje je vrtiljak (Jure Robežnik, RTV Slovenija, ZKP, 1998) in Zimzelene melodije 1 (RTV Slovenija, ZKP, 2000). Posnela je tudi vrsto tujih pesmi, ki so jih v slovenščino prevajali slovenski pesniki in znani pisci besedil, med katerimi so bile najuspešnejše Basin street blues, Grenka reka, Non monsieur, Halo, punčka, Kočija, Štiri obleke, Dixieland band, Oh, ta žalost Benetk in Kabaret. Zgoščenka Zvezde padajo v noč je bila 2006 izdana skupaj z istoimensko knjigo Katarine Lavš, v kateri je zbirka že objavljenih drobcev življenja in dela Marjane Deržaj v obliki tedenskih feljtonov revije Stop iz sedemdesetih let 20. stoletja.

Poleg nagrad na festivalih spadajo med najpomembnejša priznanja in nagrade za prispevek Marjane Deržaj k izvirni avtorski popevki, šansonu in zabavni glasbi: Povelja za doprinos unapredenju jugoslovanske zabavne muzike na festivalu Dani jugoslovenske zabavne muzike (Opatija, Hrvaška, 1974), zlata plaketa Slovenske popevke na festivalu Slovenska popevka (Ljubljana, 1974), estradna nagrada Jugoslavije, ki jo je podelil Savez radnika estradne umetnosti Jugoslavije (Zagreb, Hrvaška, 1977), plaketa RTV Ljubljana, ki jo je za zasluge za razvoj Radiotelevizije v SR Sloveniji podelila Skupščina RTV Ljubljana (Ljubljana, 1983), in nagrada viktor za življenjsko delo na področju zabavne glasbe in popularne kulture, ki jo podeljuje strokovna komisija revije Stop (Ljubljana, 1995).