Dular, Janez (1943–)

DULAR, Janez, jezikoslovec, jezikovni politik, urednik (r. 23. 9. 1943, Vavta vas, Straža). Oče Janez Dular, kmet, delavec, mati Olga Dular, r. Gruden, kmetica. Žena Alenka Šivic Dular, jezikoslovka, univerzitetna profesorica.

Po maturi 1963 na učiteljišču v Novem mestu je eno leto učil slovenščino na osnovni šoli v Mirni Peči, hkrati pa je bil vpisan na Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete (FF) Univerze v Ljubljani. Po diplomi 1968 je bil kot glavni lektor zaposlen pri časopisu Delo (1969–72), nato je bil asistent na Oddelku za slovanske jezike in književnosti FF. 1976 je magistriral s temo iz publicističnega jezika, 1982 pa doktoriral s temo Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja). 1984–88 je bil na istem oddelku docent za slovenski jezik in stilistiko, 1989 je postal svobodni kulturni delavec, od maja 1990 do junija 1992 pa je bil v osamosvojitveni vladi minister za Slovence po svetu in za italijansko ter madžarsko narodnost v Sloveniji. 1992–96 je bil najprej lektor, nato odgovorni urednik časopisa Slovenec, od februarja 1996 do februarja 1997 minister za kulturo, 1998–2001 pa glavni urednik celjske Mohorjeve družbe. V tem obdobju je najstarejša slovenska založba prvič izdala kako delo Franceta Prešerna (Krst pri Savici). 2002–04 je bil direktor Urada za slovenski jezik, 2005–08, tj. do upokojitve, pa vodja Sektorja za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo RS.

Na začetku podiplomskega študija je postal tajnik Slavističnega društva Slovenije: 1973 sta skupaj s predsednikom Jakobom Riglerjem na vse pristojne republiške organe in pristojno občinsko upravo naslovila zahtevo, da se slovenski otroci s kočevskega obmejnega področja nehajo šolati v hrvaških šolah v hrvaškem jeziku. Sopodpisal je tudi ustavno pobudo za natančnejši zapis o javni rabi slovenščine v nastajajoči ustavi SR Slovenije. 1979 je v Portorožu sodeloval na posvetovanju o slovenščini ter kritično ovrednotil ne samo medije in upravne organe države, ampak tudi govorno prakso slovenskega političnega vrha. V času podiplomskega študija je Dular neposredno in zato temeljito spoznal nezavidljiv položaj slovenskega jezika v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

Kot minister za Slovence po svetu si je predvsem prizadeval Slovence spodbuditi, da z javnimi manifestacijami, prošnjami in zahtevami, naslovljenimi na svoje vlade, pripomorejo k priznanju Slovenije. V ta namen je obiskal rojake v Argentini, Avstraliji, ZDA, Nemčiji, na Švedskem, v Franciji, Belgiji in Švici.

1996 je pripravil osnutek zakona o javni rabi slovenščine. Pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo (EU; Dular je uporabljal izraz Evropska zveza) je bilo treba zakonsko urediti javno rabo slovenskega jezika, poimenovanja slovenskih podjetij in drugih organizacij, poimenovanja obratov in javnih prostorov v Sloveniji, jezik javnega obveščanja ter jezik v izobraževanju. Vladni urad za urejanje slovenske jezikovne politike naj bi združeval francoski (represivni) in skandinavski (svetovalni) model. Zakon je bil sprejet avgusta 2004, tri mesece po vstopu v EU, in je obšel domala vse predvidene varovalke javne rabe slovenskega jezika: raba tujih jezikov v visokem šolstvu je bila prepuščena področnim predpisom, imena domačih firm, poslovnih enot in javnih prostorov so bila dovoljena v tujem jeziku, navodila in informacije o izdelkih in storitvah so lahko bila označena in predstavljena v domačemu potrošniku »zlahka razumljivem jeziku«.

Dular je kot vodja Sektorja za slovenski jezik pripravil v zakonu napovedano resolucijo o programu nacionalne jezikovne politike. Državni zbor jo je obravnaval 2007. V njej je navedenih več kot sto operativnih sklopov, za vse naloge in ukrepe so določeni izvajalci, predvidena sta dokumentacijski center za spremljanje političnega položaja slovenščine v javni rabi ter okrepitev motivacije za objavljanje znanstvenih dognanj v slovenščini: znanstvene in strokovne objave slovenskih raziskovalcev, objavljene v tujem jeziku, so bile tedaj še točkovane višje kot objave istih dognanj v slovenščini. Dular tudi v svojih poznejših besedilih poudarja nujnost znanja tujih jezikov, vendar opozarja, da v Sloveniji javna raba slovenščine in njen razvoj ne smeta biti ne zožena ne zavrta. Prvotni urad za slovenski jezik je bil sprva vladni, kar je strokovnjakom omogočalo udeležbo pri obravnavanju vseh novih pravnih predpisov, vendar je v nadaljevanju postal služba ter s tem brez moči načrtovanja in usmerjanja jezikovne politike.

Drugo področje Dularjevega jezikoslovja je kultura jezika. Sem spadajo njegove številne objave o publicističnem, medijskem jeziku ter zapisi o splošnojezikovnih, glasoslovnih, oblikoslovnih, skladenjskih, imenskih, leksikalnih, pomenskih in stilnih vprašanjih slovenskega jezika. Med objavami je bilo kar trideset nepodpisanih besedil, objavljenih kot izjave Jezikovnega razsodišča v časniku Delo (1986–89), podpisani teksti pa v dnevniku Slovenec (1993–94) ter v Slovenskem času, mesečni prilogi Družine (2010–17), skupaj več kot 150 enot v formi jezikovnega kotička oziroma kolumne, vsebinsko pa je šlo za jezikovne eseje. Navesti je treba tudi Dularjev oris teorije lektoriranja (1988) na pravopisni, besedni in besedilni oziroma na korektorski, lektorski in redakcijski ravni.

Za dvig jezikovne kulture in jezikoslovnega znanja je poskrbel kot soavtor štirih srednješolskih učbenikov Slovenski jezik in stilistika, izdanih v obdobju 1977–98, ki so zmanjšano slovnično tematiko nadomeščali s splošnojezikoslovno. Objavljal je tudi ocene izdanih jezikoslovnih del; jezikoslovni opus Jožeta Toporišiča in njegovo jezikoslovno terminologijo je ocenil zelo pozitivno (Jezik in slovstvo, 1986/87). Je soavtor maturitetnih izpitnih katalogov, dve desetletji pa je sodeloval v komisiji za slovenski pravopis (1982–2001).

Dular se je zavedal, da vdiranje tujih besed v slovenski javni jezikovni prostor presega moči jezikoslovja in jezikovne politike ter da to ne nazadnje ni pogubno za javno rabo slovenskega jezika in slovensko narodno bit. Njegovi očitki slovenski jezikovnopolitični neodločnosti glede ohranjanja slovenskosti ob prostem pretoku, enem temeljnih načel EU, so bili tehtnejši: slovenska jezikovna politika si ni prizadevala zagotavljati celovite, nezožene rabe slovenskega jezika v izobraževanju in javni rabi na osnovi teritorialnega načela, ki ga je Dular zagovarjal še v Jugoslaviji v osemdesetih letih 20. stoletja.

Posebej velja omeniti Dularjevo opozarjanje na tonemskost, glasovno značilnost večinskega dela nosilcev slovenskega jezika, ki je vse od odkritja na začetku 19. stoletja izrinjena iz učnih in raziskovalnih programov, na kar je Dular opozoril že na začetku devetdesetih let 20. stoletja, vztrajno pa v dvajsetih letih novega tisočletja. Prav tako gre izpostaviti njegovo knjigo Na desnem bregu (2022), v kateri je z leksikalno in zgodovinsko obravnavo ledinskih imen svojega domačijskega okolja želel krepiti slovensko kulturno samozavest in ljubezen do domačega jezika.