Dorbolò, Bruna (1947–2017)

DORBOLÒ, Bruna, narodna delavka (r. 21. 2. 1947, Bjarč/Biarzo, Italija; u. 6. 8. 2017, Špeter Slovenov/San Pietro al Natisone, Italija). Oče Elio Dorbolò, mlinar, mati Giovanna Dorbolò, r. Platta. Očetov stric Michele (Mihael) Dorbolò, kulturni delavec, vzgojitelj.

Italijansko osnovno šolo je obiskovala 1953–58 v Petjagu (Špeter), nižjo srednjo šolo v Špetru 1958–61, srednjo ekonomsko šolo pa v uršulinskem zavodu v Čedadu, kjer je maturirala 1965. Na univerzi v Trstu se je vpisala na fakulteto za tuje jezike (Facoltà di Lingue e Letterature straniere dell’Università degli Studi di Trieste), a študija ni dokončala. Zelo mlada si je ustvarila družino in z možem vodila družinsko lekarno.

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja je bila v krogu intelektualcev, ki so popestrili in kakovostno dvignili kulturno delovanje slovenske manjšine v Beneški Sloveniji in na Videmskem. 1972 je bila med ustanovitelji in vodilnimi člani Študijskega centra Nediža, ki je bil v naslednjih letih začetnik številnih dejavnosti. Na pobudo centra so nastali glasbeno šolstvo (1977) in študijski dnevi – Benečanski kulturni dnevi (od 1974 dalje). Od 1974 so prirejali narečni natečaj za otroke Moja vas in poletna letovanja Mlada brieza, tečaje slovenskega jezika za odrasle in otroke, zaživela je raziskovalna, publicistična in založniška dejavnost. Te izkušnje so obrodile zamisel o dvojezičnem izobraževanju v Benečiji, 1984 je bil odprt dvojezični otroški vrtec v Špetru. Bruna Dorbolò je bila med takrat maloštevilnimi starši, ki so verjeli v ta narodno-politični projekt. V dvojezični vrtec je vpisala najmlajšo hčer, kar je zaradi njenega ugleda pozitivno vplivalo na druge družine. Vrtec je bil predhodnik prav tako zasebne dvojezične osnovne šole in današnjega dvojezičnega šolskega centra, ki je 2001 postal državna šolska ustanova z vrtcem, osnovno in nižjo srednjo šolo.

1974 je dala pobudo za ustanovitev Zveze beneških žen, ki se zavzema za družbeno enakopravnost žensk ter enakopravnost slovenskega jezika in kulture v domači družbi. Tej organizaciji je predsedovala vse do 2016. 1980 se je vključila v politiko in kandidirala na napredni občinski listi v Špetru. Lista je kot prva vzpostavila odprt odnos do slovenske narodne skupnosti.

V špetrski občinski upravi je delovala 1999–2004 kot občinska svetnica, odbornica in županja. Za časa njenega županovanja (2000–04) je špetrska občina kot prva v Videmski pokrajini v svoj statut vključila slovensko narodno identiteto kot temeljno sestavino občinske skupnosti. Zaradi tega se je 2001 morala dvakrat braniti pred nadzornim odborom (Comitato di controllo) avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine. Statut so dokončno odobrili 2002. Kot občinska upraviteljica je večkrat zagovarjala pravice slovenske narodne manjšine v zakonodajnem postopku v Senatu italijanske republike v Rimu (Audizioni informali – neformalna zaslišanja ob različnih zakonih), na političnih srečanjih ter na številnih prireditvah, posvečenih narodnim manjšinam po vsej Italiji. Kot ključni pristop za varovanje in ohranjanje manjšinskih skupnosti je zagovarjala sodelovanje med kulturnimi društvi in krajevnimi upravami.

2006 je bila med ustanovitelji Inštituta za slovensko kulturo (ISK) in njegova prva predsednica (do 2016). Cilj inštituta je usklajevati kulturno ponudbo in razvojno politiko kulturnih društev v obmejnem pasu Videmske pokrajine za učinkovito promocijo slovenskega jezika in kulture. Inštitut je pod njenim vodstvom izpeljal strateški projekt Jezik/Lingua, v okviru katerega je nastal multimedijski muzej SMO – Slovensko multimedialno okno v Špetru. Pod njenim vodstvom je ISK kot partnerska institucija izpeljal evropski projekt ZborZbirk: kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom (2012–15), ki prek javnih in zasebnih etnoloških zbirk ustvarja mrežo muzejev in povezuje italijansko-slovenski čezmejni prostor.

Ukvarjala se je z narečno literarno in publicistično dejavnostjo. Objavila je več prispevkov o aktualnih temah, pripovedk in novel v Novem Matajurju in Trinkovem koledarju. Napisala je pet dramskih besedil, ki jih je uprizorilo Beneško gledališče ob dnevu žena v organizaciji Zveze beneških žen. 2004 je pri Založništvu tržaškega tiska v zborniku beneških avtorjev Besiede tele zemlje izšel izbor njenih literarnih del. Vsa njena narečna dela (publicistična, dramska, pripovedna in pesniška) je 2017 v knjigi Tala je naša zemja an mi smo nje snuovi izdalo Kulturno društvo Ivan Trinko.

Ob slovenskem kulturnem prazniku krovni organizaciji Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij podeljujeta priznanja pomembnim ustvarjalcem in kulturnim delavcem med Slovenci v Italiji; 2017 je bila prejemnica Bruna Dorbolò.