Drozg, Janez (1933–2005)

DROZG, Janez, gledališki, televizijski in filmski režiser, scenarist in predavatelj (r. 4. 4. 1933, Celje; u. 10. 11. 2005, Ljubljana). Oče Viktor Drozg, uslužbenec, mati Ana Drozg, r. Mihevc.

Osnovno šolo je obiskoval v Celju, 1945–52 je šolanje nadaljeval na I. gimnaziji v Celju, se 1952 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in tam 1956 absolviral študij slavistike. Sočasno, 1954–58, je študiral režijo na Akademiji za igralsko umetnost (sedanji AGRFT) v Ljubljani in 1960 diplomiral. Zaposlil se je na novoustanovljeni TV Ljubljana in delal kot asistent režije (1958–60), nato kot pomožni režiser (1961–63) in režiser (1964–80). 1966 je kot štipendist Britanskega sveta obiskoval podiplomski študij na CETO, London (Centre for Education Television Overseas, London) in se specializiral za režiserja izobraževalne televizije. 1980–85 se je zaposlil na AGRFT v Ljubljani kot docent za TV režijo, 1986 je postal izredni profesor, 1992 pa redni profesor. 2002 se je upokojil. 1982–85 je bil predstojnik katedre za film in televizijo, 1985–91 predstojnik filmsko televizijskega oddelka, s študijskim letom 1997/98 je bil prodekan za študijske zadeve. 1986 je na mednarodni konferenci Gledališče in televizija (Hilversum, Nizozemska) sodeloval s tremi predavanji in predstavitvama dveh študijskih TV oddaj, realiziranih pod njegovim vodstvom.

Po osnovni izobrazbi gledališki režiser, učenec Bojana Stupice, je režiral v številnih slovenskih gledališčih, med pomembnejšimi režijami je njegova uprizoritev trilogije o Kreflih Ivana Potrča, ki jo je 1973–76 postavil v Prešernovem gledališču Kranj (PG Kranj): Kreflova kmetija, Lacko in Krefli, Krefli. Kot režiser drame Primoža Kozaka Afera (PG Kranj, 1979) je zanesljivo vodil igralce, da so to zahtevno dialoško dramo, polno živo utelešenih in ostro zarezujočih spopadanj, obvladovali s premišljeno dinamiko in natančno izmerjeno težo lastnih usod v skupni tragediji. Za televizijskega režiserja se je usposobil kot asistent TV režije in pomožni TV režiser ob pionirju slovenske TV režije Franu Žižku. Izhajal je iz realistične šole, najpomembnejše so njegove televizijske ekranizacije klasičnih in sodobnih del slovenske književnosti: antiutopični satirični roman Ivana Tavčarja 4000 (1968), dela s socialno tematiko – novela Prežihovega Voranca Boj na požiralniku (1980), po Prežihovi povesti Dvojčki je režiral TV dramo Pasja pot (1983), Potrčevo dramo Krefli (1968), roman Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac (1970), Potrčevo novelo Srečanje (1970) in novelo Milana Puglja Splavljenci (1972). Kot scenarist in režiser je v TV medij prenesel povest Toneta Seliškarja Roke Andreja Podlipnika (1976), drami Toneta Čufarja Polom (1978) in Mileta Klopčiča Mati (1981) ter prozno delo Janeza Vipotnika Rodna letina (1985). Drozgove ekranizacije slovenskih književnih in dramskih del odlikuje pretanjen občutek za specifičnost televizijskega izraza: sugestivne kompozicije kadra, intimnost in občutek za detajl, kar vodi tudi Drozgovo delo z igralci. V ekranizaciji Prežihove novele Boj na požiralniku (1980) je gledalca soočil z močnimi avtorjevimi liki in tragiko njihovih usod, pa tudi s poetiko pejsažev in ambientov, pri čemer je oboje uspešno zoperstavil in s tem ustvaril nenavadno sintezo. Nove razsežnosti svoje režijske poetike je razvil v režiji izvirne TV igre Draga Jančarja Nenavadni dogodki v Kotu ali Morebitna vrnitev in ponovno izginotje Jožefa Dremla (1980), kjer je zlasti v poetičnih ali rezonerskih dialogih o smrti in njeni nedoumljivi, preprosti dokončnosti ustvaril nemalo srhljivega tragikomičnega vzdušja.

V ospredju Drozgovega ustvarjalnega angažmaja je razkrivanje problemsko zaostrenih konfliktnih žarišč, ki jih najde v najintimnejših sferah svojih junakov. Poglobljeno pristopa do oblikovanja nevralgičnih prvin našega sveta. Kot ustvarjalec se zaveda, da ta svet ni preprosto razviden; prav resnica, ki se skriva za vidnim, privablja njegovo pozornost in to resnico razkriva analitično.

Ob režiranju TV dram se je posvečal ekranizaciji pomembnih dogodkov iz slovenske zgodovine: kot koscenarist in režiser je oblikoval dokumentarno dramo Celjski sodni proces (1974), režiral igrane kolaže Frontno gledališče–Smeh v partizanih, Frontno gledališče – Veseli teater in Frontno gledališče – Igralska skupina IX. korpusa (1979), dokumentarno oddajo Cukrarna (1980), dokumentarna filma Osvoboditev in Veš poet svoj dolg v TV seriji Ko se korenin zavemo (1986), dokumentarno oddajo Samorastnik Prežihov Voranc (1993) in dokumentarno-igrano oddajo Podoba Ksaverja Meška (1994). Za slovensko gledališko zgodovino so pomembni njegovi filmski portreti slovenskih dramskih igralcev Zvonimirja Rogoza, Maksa Furijana, Janeza Jermana in igralke Vide Jan – Juvan ter dokumentarni film Ptujsko gledališče (1988).

Na TV Ljubljana in kasneje na TV Slovenija je ustvaril 105 televizijskih režij, večinoma TV dram, dokumentarnih oddaj in TV filmov. Režiral je štiri dokumentarne, en celovečerni igrani film in en kratki film. Večino njegovih TV dram so predvajali na takratni jugoslovanski televizijski mreži, na festivalih Jugoslovanske radiotelevizije (JRT) in na mednarodnih festivalih, številne TV drame pa so bile odkupljene za predvajanje na televizijskih postajah po svetu. Na gledališke odre po Sloveniji je postavil sedemindvajset predstav. Za predvajanje na televiziji je režiral TV priredbe številnih predstav slovenskih dramskih gledališč; Drozgova ekranizacija lastne odrske uprizoritve drame Primoža Kozaka Afera (1980) je primer zglednega prenosa gledališke predstave v televizijski medij.

1959 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za režijo drame Eugena O’Neilla Elektra.Trikrat je prejel nagrado vstaje slovenskega naroda: 1974 za režijo dokumentarne drame Celjski proces, 1978 za režijo TV drame Polom in 1986 za dokumentarni oddaji Osvoboditev in Veš poet svoj dolg, realizirani v TV seriji Ko se korenin zavemo; za režijo TV filma Boj na požiralniku je 1980 prejel nagradi JRT 80 in Le Prix C.I.D.A.L.C. (Comité International pour la Diffusion des Arts et des Lettres par le Cinema). Sledile so Župančičeva nagrada za dokumentarno oddajo Cukrarna (1981), nagrada Prešernovega sklada za režijo TV drame Mati in TV filma Boj na požiralniku (1982), plaketa RTV Ljubljana (1982), diploma festivala XXII. edizione premio cinematografico neorealistico d’avanguardia (Avellino, Italija) za TV film Boj na požiralniku (1982) in posebno priznanje na 34. festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu za prispevek k filmski umetnosti za scenarij in režijo filma Portret Zvonimira Rogoza (1987). 2003 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.