Dolenc, Anja (1936–2013)

DOLENC, Anja (rojstno ime Anja Levstik), kostumografinja, oblikovalka lutk, lutkovna tehnologinja (r. 17. 3. 1936, Ljubljana; u. 14. 1. 2013, Ljubljana). Oče Jože Levstik, pravnik, agronom, politik, univerzitetni profesor, mati Vida Levstik, r. Lavrač, gledališka in filmska igralka. Sestre Katja Levstik, gledališka in filmska igralka, šansonjerka, Barbara Levstik, gledališka in filmska igralka, šansonjerka, in Maja Levstik, novinarka, mož Sergej Dolenc, tonski mojster/akustik, muzikolog, glasbeni producent, vnuk Jernej Damjan, smučarski skakalec.

Rojena je bila v umetniški meščanski družini. Med drugo svetovno vojno sta se starša pridružila partizanom, oče je bil med prvimi organizatorji osvobodilnega gibanja v Ljubljani. Skupaj z mlajšo sestro Majo Levstik sta vojno preživeli pri stari materi Mariji Lavrač v Podlipovici pri Zagorju ob Savi, kjer je bilo 1941–42 pomembno središče OF za izlaško-zagorsko območje ter javka – tajno mesto za vzdrževanje zvez med enotami revirskih partizanov.

Zaradi vojne je osnovno šolo opravila po izpitih pri zasebnih učiteljih. Po vojni je končala gimnazijo na Šubičevi ulici (danes Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana) in nato 1958 Žensko obrtno šolo v Ljubljani. Obiskovala je tudi zasebne učne ure slikanja pri slikarju in likovnem pedagogu Zoranu Didku.

Po zaključku šolanja na Ženski obrtni šoli je kot kostumografinja poklicno sodelovala z vsemi slovenskimi institucionalnimi in mnogimi neinstitucionalnimi gledališči ter ustvarila več kot 150 avtorskih kostumografij. 1960 se je podpisala pod prvo kostumografijo za predstavo Igra o ljubezni in naključju neinstitucionalnega gledališča Ad Hoc. Že naslednje leto je začela sodelovati s tremi največjimi slovenskimi poklicnimi gledališči: Dramo SNG Ljubljana, Dramo SNG Maribor in Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL). Sledilo je njeno sodelovanje z vsemi preostalimi slovenskimi profesionalnimi gledališči. Največ kostumografij je ustvarila za Slovensko stalno gledališče (SSG) v Trstu in SNG Nova Gorica. Čeprav se je 1974 stalno zaposlila v Mestnem lutkovnem gledališču (danes Lutkovno gledališče Ljubljana, LGL), je vse do upokojitve ustvarjala tudi kostumografije za preostala slovenska dramska gledališča. Angažirala jo je vrsta najvidnejših slovenskih režiserjev, mdr. Jože Babič, Andrej Hieng, Zvone Šedlbauer, Mile Korun, Dušan Jovanović, Iztok Tory, Miran Herzog in Žarko Petan. Njeno delo so cenili zlasti zaradi izvirnih rešitev v materialih in njihovi nepričakovani uporabi.

Med njene najodmevnejše in najuspešnejše kostumografije sodijo predstave Afera (1961), Ameriški sen (1963), Kongres (1968), Moj ata socialistični kulak (1983) v SNG Drama Ljubljana, Raztrganci (1963), Dvanajsta noč ali Kar hočete (1963), Osvajalec (1970) v MGL, La moscheta ali Komedija o finem govorjenju (1964), Na dnu (1966), Saj ni zares (1967), Tri sestre (1968), Koža megle (1976) in Mutasti bratje (1982) v SSG Trst ter Tast po sili (1968) in Idealist (1985) v SNG Nova Gorica.

Za uprizoritev predstave Koža megle (1976) Frančka Rudolfa v režiji Jožeta Babiča v SSG Trst, ki se je naslonila na prastari običaj prleškega kurentovanja in spregovorila o prvinskih strasteh ter igri človekove usode, je ustvarila estetsko dovršene kostume, ki so prispevali k izjemni spektakularnosti predstave.

Podpisovala se je tudi pod kostumografije za celovečerne televizijske igre v produkciji RTV Ljubljana (Balada o temi, 1967; 4000, 1968; Jeprški učitelj, 1969; Rudnik je naš, 1977) ter filme v produkciji Filmskega studia Viba film. Najodmevnejša filma, pri katerih je sodelovala, sta Po isti poti se ne vračaj (1965) v režiji Jožeta Babiča in Oxygen (1970) v režiji Matjaža Klopčiča.

Večji del poklicne poti je posvetila Mestnemu lutkovnemu gledališču, v katerem je delovala polnih štirideset let (1973–93) in je v različnih funkcijah podpisana pod kar triinpetdeset predstav. Prvič je z gledališčem sodelovala kot avtorica likovne podobe lutk in scenografije že 1973 pri predstavi Franeta Puntarja Stol pod potico v režiji Iztoka Toryja. 1974 je sprejela delovno mesto oblikovalke lutk in bila dolga leta vodja delavnice. Pri večini predstav se je podpisovala kot izdelovalka lutk, scene ter kostumov, pri nekaterih produkcijah pa se je preizkusila tudi kot avtorica likovne zasnove lutk in scenografije, kostumografinja in celo avtorica dramskega besedila (Resnična pravljica, 1978; 1981 gostovanje na Kitajskem).

Bila je izjemna tako v realizaciji lutk, scene in kostumov po likovnih predlogah drugih likovnikov, ki jih je s svojim širokim znanjem vselej ustrezno podprla ali celo oplemenitila, kot tudi v lastnih avtorskih zamislih. Vselej je iskala inovativne tehnološke rešitve, ki bi podprle izrazne specifike določene likovne zasnove in dramaturške zamisli. Imela je izrazit posluh za detajle.

Preobrat v oblikovanju lutk predstavljajo tudi njene avtorske likovne zasnove, pri katerih nikoli ni šlo za vnaprej določene standardne vrste lutk, temveč za vsakič nove, najustreznejše tehnološke rešitve. Znana je bila po tem, da je znala ukrojiti vsako svojo nenavadno idejo. Med njene najuspešnejše avtorske lutkovne likovne zasnove prištevamo uprizoritve v LGL: Stol pod potico (1973), Že že, kaj pa poklic (1976), Marjetica in zmaj (1976) in Trdoglavček (1993). Že v prvi lutkovni uprizoritvi, pri kateri je sodelovala kot avtorica likovne podobe, Stol pod potico, je uspešno in nazorno sledila avtorjevi premisi besedila Franeta Puntarja o popredmetenosti, odtujenosti ljudi: tako je lutko mizarja Žigažaga imenitno oblikovala z lesenim čokom namesto glave in cirkularko namesto zob, eni od sester, ki jo odlikuje le oprezanje za drugimi, pa je glavo spremenila v fotoaparat. V predstavi Že že, kaj pa poklic je izvedla lutke v obliki ploskih igralnih kart, lutke in scena v predstavi Marjetica in zmaj pa so bile skoraj v celoti kvačkane – na ta način so ustvarile barvitost tedaj modernega dizajna in domačnosti narodnih ornamentov, skupaj z ustrezno odrsko osvetlitvijo pa tudi živahno reliefnost. Njene lutkovne rešitve so sledile zahtevam uprizoritve; tako so tople in mehke lutke »krpanke« v predstavi Trdoglavček omogočale hitre menjave animatorjev ter vzpostavljale vznemirljivo razmerje med animatorjem, lutko in prostorom.

Kljub predanosti lutkovnemu mediju in lutkovnemu gledališču je vsa leta še vedno ustvarjala kostumografije za dramska gledališča, ni pa zanemarljivo niti njeno kostumografsko delo za LGL. Poleg avtorskih kostumografij za predstavi Čmrlj iz Kolorada (1975) in Gremo Kroša (1985) ter Mrtvec pride po ljubico (1985, avtorica kostumografije za lutke, nastale po likovni zasnovi Jožeta Tisnikarja) so bile njene kostumske rešitve vselej sokreacija avtorjevih zamisli. Med najuspešnejše realizacije sodijo kostumi za vseh trideset lutk v uprizoritvi Pravljica o carju Saltanu (1985, po skicah Toneta Kralja), ki še danes očarajo s svojim videzom kraljevskega razkošja, ter kostumi v predstavah Gugalnica (1978, likovno zasnovo lutk Zlatka Boureka je nadgradila s kvačkanimi kostumi), Božanska komedija (1984, po likovni zasnovi Zlatka Boureka), Lizistrata (1987, po likovni zasnovi Zlatka Boureka) in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1992, koprodukcija Freyer Teatra in Cankarjevega doma, prav tako po likovni zasnovi Zlatka Boureka).

Bila je pomembna soustvarjalka v neinstitucionalnem gledališču Freyer teater, zlasti po upokojitvi v LGL. Po skicah likovnice Agate Freyer je ustvarila kostume in sceno za prvi marionetni balet pri nas, Trnuljčico (1992), ter lutke za predstavo Tobija (1996). Za predstavo Osel Nazarenski (1996) je gubanje oblek, navdahnjeno z gotskimi freskami Vincenta iz Kastva, prav tako po likovni predlogi Agate Freyer, mojstrsko in s poglobljenim razumevanjem likovne intence ter lutkovne tehnologije »prevedla« v tridimenzionalno lutko na odru. Njeno zadnje soavtorsko delo je bila realizacija kostumov za predstavo Mala čarovnica (2008) za lutkovno gledališče na Reki (Gradsko kazalište lutaka Rijeka). Kot kostumografinja je skupaj z Eko (Alenko) Vogelnik in Robertom Waltlom sodelovala tudi pri uprizoritvi Trnuljčica (2000) v Mini teatru.

Njeno delo – avtorsko, soavtorsko ali izvajalsko – je bilo vselej plod poglobljenega razmisleka in poznavanja kostumskih in drugih materialov ter lutkovnih tehnologij, s čimer je svoje ali tuje ideje znala ne samo izvesti, temveč tudi osmisliti. Za svoje delo je bila dvakrat nagrajena, in sicer 1977 s Sterijevo nagrado (Nagrada Sterijinog pozorja, Novi Sad) za kostumografijo v predstavi Frančka Rudolfa Koža megle (1976), ob osemdesetletnici mednarodne lutkovne zveze UNIMA 2009 pa s Pengovovo nagrado za poseben prispevek k slovenskemu lutkarstvu.