Dobravec Lajovic, Majda (1931–2020)

DOBRAVEC LAJOVIC, Majda (rojstno ime Majda Dobravec, Majda Lajovic, Majda Lajovic Dobravec, vzdevek Gusja), arhitektka, oblikovalka (r. 7. 11. 1931, Ljubljana; u. 24. 12. 2020, Ljubljana). Oče Ivan Dobravec, detektiv, mati Frančiška Dobravec, r. Molk. Mož Janez Lajovic, arhitekt, urbanist, oblikovalec, svak Uroš Lajovic, dirigent.

Po končani gimnaziji v Ljubljani je študirala na Oddelku za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani, kjer je 1958 diplomirala pri Edvardu Ravnikarju z nalogo Urbanistični program in organizacija občine Bežigrad. Po diplomi se je zaposlila kot projektantka v Zavodu za zadružno gradnjo v Ljubljani, kasneje je delovala v biroju Tamar, 1964–88 pa skupaj z možem Janezom Lajovicem v AB Arhitekturnem biroju, katerega soustanovitelja sta bila. 1988–96, ko se je upokojila, je bila hišna arhitektka in oblikovalka muzejskih razstav v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) v Bistri pri Vrhniki. 1960–62 je kot Ravnikarjeva asistentka na FAGG sooblikovala t. i. Smer B, s katero je Ravnikar po zgledu Bauhausa in visoke šole za oblikovanje (Hochschule für Gestaltung Ulm) v Ulmu želel posodobiti študij arhitekture in zmanjšati zaostanek na področju industrijskega oblikovanja. Od 1959 je bila članica Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije (kasnejšega Društva oblikovalcev Slovenije), od ustanovitve 1963 je bila tudi članica sekretariata Bienala industrijskega oblikovanja (BIO), v letih 1966, 1979 in 1981 pa je bila tudi članica mednarodne žirije BIO.

Večplastnost arhitekta, široka razgledanost, eksperimentiranje z raziskovalnimi metodami ter upoštevanje potreb in možnosti časa so bili nazori Smeri B. Teh arhitektka ni samo izpostavila v temeljnih besedilih o Smeri B, temveč jih je prenesla na vsa področja svojega ustvarjanja, od načrtovanja arhitekture in interierja ter grafičnega oblikovanja do publicistike.

Že študentska leta so v njej zbudila zanimanje za grafično oblikovanje, zato se je 1953 udeležila natečaja za plakat podjetja Dom. Med pomembnejša grafična dela sodita plakata za razstavo Stanovanje za naše razmere (1956) ter za prvi BIO (1964). Slednjega je v svojo stalno zbirko uvrstil muzej moderne umetnosti MoMA (Museum of Modern Art – MoMA) v New Yorku. Za tovarno Šumi je ustvarila prvo celostno grafično podobo slovenskega podjetja (1960). Njena druga pomembna oblikovalska dela zajemajo še grafične podobe podjetja Tekstilindus Kranj (1965), letalskega prevoznika Adria Aviopromet (1961, soavtor Grega Košak) in AB Arhitekturnega biroja (1968) ter oblikovanje revij, knjig in knjižnih ovitkov, pa tudi postavitve razstav. Pripadala je generaciji, ki je z dosežki na področju grafičnega oblikovanja sprožila premike k sodobnejšemu izrazu slovenske vizualne kulture.

Njena arhitekturna dela zaznamujeta predvsem zanimanje za življenje in potrebe uporabnikov ter upoštevanje lokalnega konteksta. Skupaj z možem je zasnovala več osnovnih šol, njeno samostojno in osrednje delo pa je osnovna šola v Kranjski Gori (1965–70), ki je s svojimi strmimi, za alpsko okolje značilnimi dvokapnicami ter s stopnjevanjem razgibanih stavbnih gmot eden najznačilnejših primerov kritičnega oz. poetičnega realizma na Slovenskem. Žal je bila stavba, ki je sodila med vrhunce moderne šolske arhitekture, po letu 2010 radikalno prezidana. V manjši meri se je udejstvovala na področju urbanizma, tako je 1962 skupaj z Ilijo Arnautovićem in Janezom Lajovicem sodelovala na natečaju za ureditev mariborskega središča. Predlog, ki je zagovarjal dosledno ločitev pešcev od motornega prometa, je bil odkupljen, ne pa tudi uresničen. Tako z urbanističnega kot arhitekturnega vidika je pomemben tudi natečajni predlog za Ploščad Borisa Kraigherja (sedaj Trg Ajdovščina) v Ljubljani (soavtor Janez Lajovic, 1969–70), ki bi kot celovit kompleks z rastočimi in razgibanimi poslovno-trgovskimi objekti na širše območje trga vnesel lahkotnost in dinamiko, v primerjavi s starejšimi, v duhu internacionalnega sloga zgrajenimi objekti v njegovi okolici, ter vzpostavil neposredno diagonalno povezavo Trga Ajdovščina s Čopovo ulico in Prešernovim trgom. Žal je bil načrt 1981–84 zaradi različnih vzrokov izveden v spremenjeni in precej okrnjeni obliki.

Dejavna je bila tudi kot publicistka, predvsem s prispevki v revijah Arhitekt in Sinteza, ki jih zaznamuje lucidna obravnava aktualne problematike arhitekture in oblikovanja. V njih je argumentirano predstavljala alternativne usmeritve ter izpostavljala pomen institucij za razvoj in raziskovanje ter vzgojno-izobraževalno delo. Z vidika raziskovanja zgodovine slovenske arhitekture in oblikovanja sta posebej pomembna njena prispevka o Ravnikarjevi Smeri B.

Za svoje delo je prejela več nagrad: že kot študentka 1953 drugo nagrado na natečaju za plakat izvoznega podjetja Dom, 1965 skupaj z Janezom Lajovicem prvo nagrado na natečaju za Turistični center ob vhodu v Postojnsko jamo, 1970 pa prav tako z možem prvo nagrado na natečaju za Ploščad Borisa Kraigherja v Ljubljani.