Dolenc, Anton (1905–1984)

DOLENC, Anton (Antun Dolenc), elektrotehnik (r. 15. 1. 1905, Celovec, Avstrija; u. 3. 7. 1984, Zagreb, Hrvaška).

Osnovno šolo je obiskoval na učiteljišču v Ljubljani (1911–15), nato prav tam klasično gimnazijo, ki jo je končal 1923. Vpisal se je na študij elektrotehnike na Tehniški fakulteti v Ljubljani in 1927 diplomiral pri Milanu Vidmarju. 1930 je opravil državni izpit za pooblaščenega elektrostrojnega inženirja v Beogradu. Potem ko je odslužil enoletni vojaški rok, se je 1928 zaposlil v zagrebškem elektroindustrijskem obratu Siemens, kjer je bil 1929–32 šef oddelka za gradnjo električnih postrojev (za izvedbene projekte), od 1932 pa direktor tovarne. 1939 je postal pooblaščeni zastopnik pri tovarni Siemens v Zagrebu, ki jo je vodil do 1945 ter jo iz delavnice za popravilo in montažo električnih strojev s samo petnajstimi delavci v predvojnem obdobju razvil v tovarno z več kot 400 zaposlenimi. Po drugi svetovni vojni se je tovarna preoblikovala (nacionalizacija) in preimenovala v podjetje, ki je delovalo pod imenom Rade Končar (1946–90). Dolenc je prevzel naloge tehničnega direktorja, po 1946 je to službo opravljal honorarno, od 1948 do smrti je bil obenem honorarni svetnik in sodelavec.

Po smrti svojega predhodnika Miroslava Plohla, predstojnika zavoda za elektrotehniko na elektrotehniškem oddelku zagrebške univerze, je na povabilo univerze od 1939 predaval na tehniški fakulteti v Zagrebu – sprva kot honorarni profesor, od 1946 do upokojitve 1974 pa je kot redni profesor vodil katedro za električne stroje in avtomatizacijo. Predaval je tako študentom elektrotehnike kot strojništva, na dodiplomskem in podiplomskem programu, mdr. je bil mentor velikemu številu diplomantov in doktorandov. Bil je prvi dekan novoustanovljene elektrotehniške fakultete v Zagrebu (1956–57). Sam ali na čelu skupine strokovnjakov je izdelal več elaboratov za zavod za elektrostrojništvo in avtomatizacijo (Zavod za elektrostrojarstvo i automatizaciju) v Zagrebu in druge naročnike, ki so bili večinoma uspešno izvedeni.

Na Fakulteti za elektrotehniko in strojništvo je 1959 nasledil Vratislava Bedjaniča in tam kot honorarni sodelavec prevzel katedro za električne stroje, ki jo je vodil do 1977; 1971 je tam postal redni profesor, po upokojitvi pa je kot honorarni sodelavec poučeval še do 1977, na podiplomskem študiju pa do smrti. Na fakulteti se je angažiral pri reformi študija elektrotehnike, tudi kot predsednik študijske komisije; njegove zamisli so pripomogle k zasnovi študijske smeri Industrijska elektrotehnika, ki jo je tudi organiziral. 1978–82 je mdr. predaval na fakulteti za elektrotehniko v Sarajevu ter sodeloval s fakulteto za elektrotehniko v Skopju.

Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri izgradnji velikih elektroenergetskih kompleksov, električnih strojev, elektrarn in elektrifikacije železarn po celotni Jugoslaviji (modernizacija valjarne Javornik v železarni Jesenice ter izgradnja železarn Nikšić, Sisak, Skopje, Smederevo, Split in Zenica, tovarne aluminija Ražine, kombinata Bor), za preizkusni zračni predor Žarkovo v Beogradu je raziskal regulacijo velikih pogonskih motorjev. Svetovno znan je postal njegov patent »ježastega« asinhronskega motorja (izolacija navitja z lakirano žico) z direktno hlajeno aktivno pločevino, s katerim je zaslovelo podjetje Rade Končar. Njegova skupina inženirjev je projektirala in izdelala generator z močjo 24 MW za hidroelektrarno (HE) Mariborski otok. To je bil prvi veliki hidrogenerator v Jugoslaviji, zasnovan in zgrajen na Slovenskem; postal je temelj uspešne proizvodnje cele vrste hidrogeneratorjev, s katerimi je tovarna opremila vse jugoslovanske hidroelektrarne in se uspešno uveljavila tudi na svetovnem trgu. Poleg tega je Dolenc zasnoval samovzbudne sinhronske generatorje manjših moči z dizelskimi motorji, s katerimi je tovarna oskrbovala zlasti ladje in elektrarne za zasilno oskrbo z električno energijo. Posebej se je posvečal transformatorjem za obločne peči v metalurgiji. Bil je vodilni strokovnjak in pionir na področju elektrotehnične industrije v Jugoslaviji.

Študentom je poleg elektrotehniškega znanja vcepljal spoznanje o nujnosti povezave med teorijo in prakso, med izobraževanjem in operativnim delom. Vzgojil je vrsto vrhunskih strokovnjakov in profesorjev (Albert Čebulj, Rafael Cajhen, Peter Jereb, Konrad Lenasi), ki so nadaljevali njegovo delo na fakultetah in v operativi. Sooblikoval je študijske programe na zagrebški in ljubljanski fakulteti ter napisal učbenike za električne stroje in več kratkih učbenikov za posebna specializirana predavanja. Z znanstvenimi in strokovnimi prispevki je sodeloval v strokovni periodiki in zbornikih (v hrvaških Elektrotehnički vjesnik, Zbornik sa savjetovanja industrijskih elektroničara, Zbornik radova JUREMA, Zbornik Zavoda za elektrostrojarstvo, Elektrotehnika ter slovenskem Elektrotehniškem vestniku) ter sodeloval pri tehniški enciklopediji Leksikografskega zavoda v Zagrebu (izhajala 1963–97).

Zaradi ugleda in avtoritete v strokovnih krogih je imel številne pomembne delovne in častne funkcije v strokovnih združenjih: 1956 je bil član Jugoslovanskega nacionalnega komiteja mednarodnega sveta za velike električne sisteme JUKO CIGRÉ (Conseil International des Grands Réseaux Electriques) in predsednik njegove sekcije I (transformatorji, rotacijski stroji), dolgoletni predsednik zveznega odbora za avtomatizacijo (od 1961), predsednik komisije za elektroindustrijo v zveznem svetu za koordinacijo znanstvenih dejavnosti (1964–65), deloval je tudi kot predsednik izvršnega odbora jugoslovanskega komiteja za ETAN (Elektronika, telekomunikacije, avtomatizacija, nuklearna tehnika), v Zvezi inženirjev in tehnikov Jugoslavije, Elektrotehniški zvezi itd. Postal je častni član zveze strojnih in elektrotehniških inženirjev Jugoslavije (1961), elektrotehniškega društva Zagreb (1973) in Elektrotehniške zveze Slovenije (1975). Prejel je nagrado vlade FLRJ za projekt, konstrukcijo in montažo električnega generatorja HE Mariborski otok, dva reda dela II. stopnje (oba 1949), red dela z rdečo zastavo (1961), znanstveno nagrado Socialistične republike Hrvaške za življenjsko delo (1967; kasneje poimenovana po Nikoli Tesli), častni doktorat univerze v Zagrebu (1970), spominsko priznanje Elektroinštituta Milan Vidmar v Ljubljani (1973), zlato plaketo »Josip Lončar« elektrotehniške fakultete v Zagrebu (1976, 1969, 1981), zlato značko podjetja »Rade Končar« (1976), diplomo in zlato značko TOZD-a »Generatori« (1977), naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1978) ter plaketo jugoslovanskega združenja za regulacijo, meritve in avtomatizacijo (JUREMA) za prispevek k razvoju avtomatizacije (1980). Po njem so poimenovali ulico v Zagrebu.