Dobrila, Saša (1922–1992)

DOBRILA, Saša (Saša Marijan Dobrila, psevdonim Stric Miško), režiser animiranih filmov, stripar, ilustrator (r. 8. 7. 1922, Ljubljana; u. 10. 6. 1992, Slivniško Pohorje, pokopan v Ljubljani). Oče Peter Dobrila, uradnik, matičar, lovec, pisatelj, mati Mara Dobrila, r. Rožič. Sestra Petra Dobrila, profesorica, slavistka, pedagoška svetovalka, med ustanovitelji bralne značke, sin Jurij Dobrila, kipar, oblikovalec.

V Ljubljani je končal osnovno in srednjo šolo (maturiral 1940) ter vpisal študij arhitekture. Jeseni 1941 je bil poslan v internacijsko taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije je nekaj časa preživel v Rimu, nato 1944 prišel v Trst in postal član propagandnega biroja pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora. Po osvoboditvi je odšel v Prago, kjer je 1948 na Karlovi univerzi diplomiral iz arhitekture. V Ljubljano se je vrnil 1949 in se povsem posvetil filmskemu ustvarjanju. V Ljubljani je konec šestdesetih let 20. stoletja dokončal študij umetnostne zgodovine (vpisal ga je 1963). V času študija na Češkem se je seznanil s tedaj izjemno naprednim filmskim okoljem ter z raznoterimi tehnikami, triki in filmsko lutkovno animacijo, ko je stažiral pri enem najuspešnejših avtorjev lutkovnega animiranega filma Jiříju Trnki.

Še v gimnazijskih letih je zrisal in v Družinskem tedniku pod psevdonimom Stric Miško objavil svoj prvi strip Mačji grad (1941). Pri istem tedniku sta pozneje izšli še stripovski zgodbi Prigode malega Mihca (1942, v več nadaljevanjih) in Mihčeve sanje (1943, v več nadaljevanjih) ter stripovska priredba Malega Muka (1944) Wilhelma Hauffa. Pri Ljubljanskem dnevniku je objavil izvirno zgodbo Beli panter (1955). Njegovi najpomembnejši avtorski stripovski stvaritvi pa sta Argonavti (Ljubljanski dnevnik, 1963) in Sad maščevanja (stripovska revija Zvitorepec, 1969); obe sodita v zvrst zgodovinskega stripa in predstavljata redko klasiko slovenske stripovske umetnosti.

Dobrilov filmski opus obsega šestnajst lutkovnih animiranih filmov, ki jih je večinoma ustvaril za ljubljanski Triglav film. Filma Tri lijenčine, (1959) in Pijana ulična lampa, (1962) je ustvaril za zagrebški Zora film, Ne diži nos (1961) pa za sarajevski Sutjeska film. Profesionalni začetki animiranega filma na Slovenskem so temeljili izključno na zvrsti lutkovnega animiranega filma, kar glede na tradicijo tedanjih lutkovnih gledališč ni tako nenavadno. Vprašanje je, ali bi danes lahko pisali o tradiciji slovenske lutkovne animacije, če se Dobrila po vrnitvi iz Prage ne bi lotil izdelave lutk, scenarija in scene za svoj prvi film 7 na en mah (1952). Z omejenimi finančnimi in tehničnimi sredstvi je tako nastal prvi slovenski animirani film v profesionalni produkciji. Kljub tehnično minimalistični animaciji, improvizirani scenografiji in dramaturškim pomanjkljivostim zgodbe je film pomenil velik uspeh, saj je bila z njim ustvarjena osnova za razvoj slovenskega animiranega filma. Ustvarjen je bil bolj po intuiciji kot po premišljenem načrtu. V procesu izdelave filma so se ustvarjalci začeli zavedati težav, ki so specifične za lutkovni film kot zvrst filmske animacije, obenem pa so pridobili toliko izkušenj, da so še istega leta ustvarili popolno produkcijsko ekipo z deljenimi dolžnostmi. Kljub temu je bilo število sodelavcev premajhno, da bi bilo mogoče neprekinjeno ustvarjati večje število lutkovnih filmov. Dobrila je istega leta s kreditom, ki ga je najel Triglav film, dokončal svoj drugi film, animirano igrano moralko o škodljivosti pogrošne mladinske literature Vitez in koš (1952), ki je tehnično in dramaturško dosegel višji nivo od prvenca. Najlepši cvet (1957) je bil prvi jugoslovanski lutkovni animirani film v barvah. V zgodbi nastopajo antropomorfni živalski liki. Scena je zapolnjeni prostor s cvetočo pokrajino v živih barvah in številnimi detajli, v ozadju so naslikane gore. Film teži k realnosti, rože, voda in oblaki so skoraj kot pravi. Kadri se pogosto menjavajo. Gibanje figur je počasno, če izvzamemo migetanje kril čebele in trota. Oba sta zelo podrobno izdelana. Čebela, ki je v zgodbi pozitiven lik, je izrazito živih, toplih barv in ljubkih potez, medtem ko je trot, ki jo hoče pogubiti, črn z negativnim izrazom obraza. Gibanje figur je malce okorno, vendar kvalitetno izvedeno in verodostojno upodobljeno. Otok (1957) je humoristična parafraza Robinzona na samotnem otoku. Pri izvedbi je Dobrila uspešno sodeloval s filmskim ustvarjalcem Miletom de Glerio. Bongo (1958) je morda Dobrilov stilsko najbolj dovršen film. Po zgodbi Žarka Petana, originalni glasbi skladatelja Daneta Škerla in domiselni scenografiji Mirka Lipužiča je Dobrila režiral in animiral nadrealistično, v afriško plemensko skupnost postavljeno bajko o razvajenem prestolonasledniku. Lutkovna scena je zelo domiselna. Zgodba poteka v afriški vasici na popolnoma ravni površini. Pravo afriško vzdušje nam pričarajo glasba, ples, gibanje in izvirno oblikovane lutke; na skoraj golih telesih imajo velike okrasne predmete, uhane in zapestnice; figure imajo poudarjene karikirane lastnosti temnopoltega človeka, kot so velike našobljene ustnice, kar bi lahko z današnjega vidika ocenili kot rasistično upodobitev. V filmu najdemo tudi skrite družbenokritične motive, predvsem na račun dekadentne zahodne družbe. V Motoritisu (1959) in Pepe išče stanovanje (1960) se Dobrila s pomočjo Mirka Lipužiča, ki je ustvaril lutke (ena izmed njih – Bučko – se pojavi tudi v kasnejših filmih) in miniaturno scenografijo stare Ljubljane, dotakne tem in asociacij iz sodobnega življenja. Robot (1960) in Venera (1961) pripovedujeta futuristično znanstvenofantastično zgodbo. S svojim zadnjim animiranim filmom Naredi si sam (1976) je Dobrila neuspešno želel oživiti načrtno produkcijo slovenskega animiranega filma. Kljub temu je zapustil pomemben opus v svetovnem merilu, ki ga je treba ponovno ovrednotiti.

Za Motoritis je 1959 prejel nagrado za najboljši animirani film na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju. Društvo slovenskega animiranega filma od 2014 podeljuje nagrado Saša Dobrile za življenjsko delo.