Dragaš, Bogo (1892–1970)

DRAGAŠ, Bogo (Bogoljub Dragaš), pediater, higienik, epidemiolog (r. 10. 9. 1892, Veliki Zdenci, Hrvaška; u. 27. 5. 1970, Ljubljana, pokopan v Zagrebu, Hrvaška). Oče Jovan Dragaš, mati Sofija Dragaš. Hči Ana Zlata Dragaš, specialistka medicinske mikrobiologije s parazitologijo, univerzitetna profesorica.

Študiral je medicino na dunajski univerzi (Universität Wien) in diplomiral 1920. Med študijem je bil v času prve svetovne vojne (julija 1914) mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Med vojno je delal v zaledju v velikih vojnih rezervnih bolnišnicah za bolezni notranjih organov in infekcijske bolezni, kjer se je srečeval z bolniki s kolero, pegavim tifusom, trebušnim tifusom, steklino in črnimi kozami. Pri delu v priročnem laboratoriju se je okužil in prebolel trebušni tifus.

Po diplomi na dunajski medicinski fakulteti se je tam specializiral iz pediatrije. Dodatno se je izobraževal na različnih tečajih iz laboratorijske medicine, za diagnozo krvnih bolezni, iz rentgenologije in elektrokardiografije, psihiatrije in nevrologije, porodništva, intubiranja in traheotomije, otroške prehrane, in sicer na Dunaju in v Münchnu, ter iz socialne medicine na univerzitetni kliniki na Dunaju. 1923–24 je bil asistent univerzitetne pediatrične klinike v Zagrebu. Oktobra 1924 ga je Ministrstvo za narodno zdravje (Ministarstvo narodnog zdravlja) premestilo kot zdravnika pediatra v ljubljanski Zavod za socialno-higiensko zaščito dece, kjer je sodeloval pri zdravstvenem in socialnem delu. Od 1925 je poleg državne službe opravljal brezplačno socialno in izobraževalno delo v Ljubljani in na podeželju.

Med februarjem in julijem 1926 je po naročilu Ministrstva za narodno zdravje deloval kot upravnik poliklinike in šef dispanzerja v Karlovcu. Nato je bil z odločbo istega ministrstva ponovno premeščen v Ljubljano kot namestnik Matije Ambrožiča, predstojnika Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani. Mesto predstojnika je Dragaš kot šef zdravnik prevzel decembra 1926 in nadaljeval delo, ki ga je začel njegov predhodnik. Prevzel je tudi ravnateljstvo Šole za sestre pri Zavodu za socialno-higiensko zaščito dece v Ljubljani, ki jo je reorganiziral in 1927 razširil na dvoletno Šolo za dečje zaščitne sestre in dojenske negovalke, ki je delovala do 1932. Od 1931 jo je nasledila triletna Šola za zaščitne sestre, ki jo je vodil do 1934. Na njegovo pobudo je bila 1929 ustanovljena enoletna Šola za otroške sestre negovalke, ki jo je vodil do 1939, namenjena pa je bila otroškim vzgojiteljicam in negovalkam. 1928–31 je organiziral in vodil dveletno strežniško šolo in 1939 dveletno strežniško oz. bolničarsko šolo, ki sta usposabljali strežniško osebje. Organiziral in izvajal je šestmesečna izobraževanja za samostansko in civilno bolničarsko osebje. Organiziral in vodil je posvetovalnice za matere in otroške dispanzerje v Ljubljani ter drugih krajih takratne Dravske banovine.

Bil je vsestransko aktiven pri socialno-zdravstveni zaščiti otrok. Da bi pomagal zapuščenim, osirotelim in zanemarjenim otrokom, je sodeloval pri ustanavljanju rejniških kolonij in družinskih oblik rejniškega varstva v nekaterih krajih po Sloveniji. Ob gospodinjskih tečajih, tečajih za babice, otroške vzgojiteljice in negovalke ter počitniških tečajih za učiteljice je organiziral še tečaje o higieni in negi otrok po vaseh. Organiziral je materinske večere v Ljubljani in tečaje iz otroške higiene in nege za bodoče ter mlade matere. Organiziral in vodil je obvezne tečaje nege in socialnega zdravstva za rejnice otrok. Imel je številna zdravniška predavanja. Pod njegovim vodstvom je Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok pripravljal higienske razstave v krajih Dravske banovine, Kraljevini Jugoslaviji in tujini. Postavili so stalno razstavo o negi in higieni dojenčkov na ljubljanskem velesejmu (1930).

Na kongresu mednarodne zveze za zaščito otrok (L’Union Internationale de Secours aux Enfants) v Atenah (1935) je bil Dragaš skupaj z Matijo Ambrožičem avtor prispevka o domovih za dojenčke in male otroke v Jugoslaviji (Säuglings und Kleinkinderheime in Jugoslawien). Udeležil se je Balkanskega kongresa za zaščito otrok v Beogradu (1938) s prispevkom o organizaciji in metodah šolanja o otroški higieni in negi za matere in ženske na deželi (Organisation und Methoden der Mutter und Frauenschulung in der Kinderhygiene am Lande).

1937 je na njegovo pobudo Mestna občina Ljubljana ustanovila Vrhovni socialni svet ter socialne odbore v občinah na deželi. Pridobil je prostore za posvetovalnico za matere in dojenčke. Prizadeval si je za več dnevnih zavetišč za otroke po mestu, za ureditev otroških igrišč ne le v Ljubljani, ampak tudi v večjih industrijskih mestih in krajih, za ureditev otroških vrtcev za male otroke ter za počitniške kolonije predšolskih otrok.

Konec 1940 je bil imenovan za višjega zdravstvenega svetnika in s strani Ministrstva za narodno zdravje za ravnatelja Državnega zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Zagrebu, bil je tudi zdravnik pediater tamkajšnje otroške ambulante. Ob začetku druge svetovne vojne in prihodu nemške vojske je dobil odpoved službe in bil priprt (sistematično preganjanje slovenske inteligence). Umaknil se je v Ljubljano, kjer je ostal brez zaposlitve. 1941–44 je bil večkrat aretiran in zaprt, obtožen je bil sodelovanja z OF, komunizma in sodelovanja s partizani oz. zdravljenja partizanskih otrok. Novembra 1944 je bil poslan na prisilno delo, kjer je resneje zbolel.

Po osvoboditvi je pomagal pri ureditvi socialnega in zdravniškega dela. Delal je kot zdravnik specialist Osvobodilne fronte mestne četrti Center ter terenskega ljudskega odbora Rdečega križa četrti Center. Poleg tega je brezplačno zdravil revne otroke, sirote, mladoletnike in begunce iz Bosne in Hercegovine. Bil je zdravnik specialist v Domu Toneta Tomšiča. Poučne zdravstvene prispevke je objavljal v revijah Priroda, Človek in zdravje, Naša žena in Tovariš. Bil je predlagan za delo na medicinski fakulteti, vendar predlog ni bil sprejet. Do upokojitve iz zdravstvenih razlogov 1947 je delal pri socialnem zavarovanju mestnih delavcev in uslužbencev.

Je avtor številnih knjig in priročnikov za izobraževanje zdravstvenega osebja in mater o negi, higieni in vzgoji otrok od prvega do petnajstega leta starosti. Med njimi so: Samopomoč materi (1928), Pravila za kopanje, solnčenje in zračenje (1928), Pomoč novorojenčku in dojenčku (1930), Otrok od prvega do sedmega leta (1931), Otrok od sedmega do štirinajstega leta (1933). Njegov učbenik Tehnika in metodika splošne nege bolnikov (1937) je bil namenjen zaščitnim sestram, bolničarkam in bolničarjem ter študentom medicine ter se je uporabljal v Dravski banovini.

Dragaš se je v obdobju med svetovnima vojnama znal približati najrevnejšim slojem prebivalstva ter je s svojim kurativnim in preventivnim delom pomembno vplival na znižanje obolevnosti in umrljivosti v populaciji novorojenčkov ter malih in odraščajočih otrok. Z vzgojo staršev je pripomogel k dvigu higienske ravni, pravilnemu prehranjevanju in boljši skrbi za zdravje otrok. Kot soustanovitelj in predavatelj na šoli za otroške sestre in bolniške strežnice je obogatil zavedanje o kakovosti zdravstvene nege in higiene. Prav izobraževanje strokovnega kadra je slovenskemu zdravstvu zagotovilo vodilno vlogo v Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno.