Dolenc, Anton (1871–1920)

DOLENC, Anton (Anton Dolenec, A. Dolenc), pomorski častnik, potopisec (r. 31. 10. 1871, Lož v Loški dolini; u. 1. 12. 1920, Split, Hrvaška). Oče Hinko Dolenc, pravnik, pisatelj, publicist, politik, mati Karolina Dolenc, r. Vilhar. Ded Miroslav Vilhar, skladatelj, pesnik, dramatik, časnikar, politik, brat Ščitomir Dolenc, sodni svetnik.

Rodil se je v premožni družini, kjer je bil oče do 1878 sodni adjunkt. Zaradi očetove kasnejše službe v Ljubljani se je pozneje tja preselila tudi družina. Dolenc je bil drugi od osmih otrok in najstarejši sin. Po končanih štirih razredih klasične gimnazije v Ljubljani se je 1886 vpisal na štiriletno pomorsko vojno akademijo (k. u. k. Marine Akademie) na Reki. Ker je bil obvezen del šolanja daljša plovba, se je po koncu četrtega razreda kot kadet udeležil šestnajstmesečne plovbe okoli sveta s šolsko korveto Saida (september 1890–januar 1892). Potovanje je imelo poleg izobraževalnih tudi znanstvene, diplomatske in trgovske namene. Ladja je iz Pulja skozi Sueški prekop in Rdeče morje plula na Mavricij, nato v Avstralijo, Tasmanijo in na Novo Zelandijo, čez Tihi ocean v Čile, skozi Magellanov preliv na Falklandsko otočje in v Buenos Aires. Nato se je čez Atlantik, kjer je obiskala več otokov, vrnila v Sredozemsko morje.

Dolenc je po vrnitvi s potovanja vstopil v redno mornarico in naslednje leto napredoval v zastavnika bojne ladje. 1893 je opravil častniški tečaj za morske mine in telegrafijo ter za tečajnega inštruktorja moštva. Vrsto let je služboval na vojaških ladjah, ki so plule po Jadranu; 1895 je bil na torpedni ladji Franz Joseph I. in v Pulju na oklopni fregati Habsburg, 1896–98 na šolski ladji Schwarzenberg, od septembra 1898 pa je delal kot inštruktor na šoli za morske mine in telegrafijo v Pulju. Po napredovanju v poročnika bojne ladje 1899 se je 1900 udeležil plovbe v Ameriko z lahko 78-tonsko leseno dvojambornico Taormina, katere lastnik je bil poročnik bojne ladje grof Hieronymus Colloredo-Mannsfeld. Potovanje dvanajstčlanske posadke je imelo športne in raziskovalne namene. Med plovbo čez Atlantik so se ustavili na Kanarskih otokih in Karibih, nato so pluli po reki Orinoko do mesta Ciudad Bolivar. Obiskali so še Antile in Bahame ter vzhodno obalo Združenih držav Amerike, nato pa se je posadka iz New Yorka vrnila v domovino s parnikom avstrijskega Lloyda (Österreichischer Lloyd).

Po vrnitvi se je vkrcal na bojno ladjo Budapest, 1902–05 je bil inštruktor na šolski ladji Gamma mornariške šole za morske mine in telegrafijo, 1906–07 pa v službi na bojni ladji Erzherzog Karl. 1907–09 je bil pomočnik poveljnika vojne mornarice in vodje mornariške sekcije pri vojnem ministrstvu, admirala grofa Rudolfa Montecuccolija. V tem času je 1908 opravil artilerijski tečaj. Nato je bil 1909–10 na plovbi z lahko križarko Panther v Vzhodno Azijo, kjer je imela Avstro-Ogrska od 1902 majhno koncesijsko cono v Tianjinu na Kitajskem. V Vzhodni Aziji je enajst mesecev plula med številnimi pristanišči na Kitajskem in Japonskem ter ščitila interese Avstro-Ogrske in njene državljane. Ker pa si je Dolenc razen krajev v bližini pristanišč želel ogledati tudi notranjost Kitajske, se je pred vrnitvijo ladje v domovino v kraju Qingdao na Kitajskem izkrcal ter domov odpotoval z vlakom. Ustavil se je v Pekingu, Shenyangu in Moskvi.

1911–12 je bil na ladji Tegetthoff v Zadru ter od maja 1912 na torpednem čolnu Blitz. Maja 1911 je napredoval v kapitana korvete, februarja 1914 pa v kapitana fregate. Kmalu po začetku prve svetovne vojne se je avgusta 1914 vkrcal na bojno ladjo Habsburg, na kateri je po vstopu Italije v vojno sodeloval pri avstro-ogrskem napadu na Ancono 23. maja 1915. Ladja je bombardirala mestno železniško postajo, vojaški tabor San Stefano in obalne baterije. Od marca 1917 do januarja 1918 je bil poveljnik križarke Sankt Georg, ki je bila zasidrana v Boki Kotorski, medtem pa je novembra 1917 napredoval v kapitana bojne ladje. Po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je pridružil njeni mornarici, a ga je smrt kmalu prehitela.

Dolenc sodi med pomorščake, ki so želeli spoznati tuje kraje, kar je bil poleg želje po pomorskem in vojaškem poklicu eden izmed vzrokov za vstop v mornarico. Sodi med redke pomorščake vojne mornarice Habsburške monarhije, ki so bili na več čezoceanskih plovbah. S potovanja okoli sveta s korveto Saida je prinesel bogato zbirko fotografij, med katerimi so zelo dragoceni posnetki pokrajin, naselij in avtohtonih prebivalcev Severne Afrike, Arabskega polotoka, Avstralije, Tasmanije, Nove Zelandije, Čila, Argentine in otokov, ki jih je na potovanju obiskal. Danes jih hrani Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Njegovi obsežni spomini na omenjeno potovanje so bili 1892 v nadaljevanjih objavljeni v osmih zvezkih Ljubljanskega zvona. V njih je razen življenja pomorščakov opisoval tuje kraje in dežele, njihove geografske in naravne značilnosti, zgodovino, prebivalce ter nekatere segmente njihovega načina življenja. Podatke je črpal iz lastnih opazovanj, pripovedi vodičev in objavljene literature. Zaradi poljudnega pisanja v slovenskem jeziku je bil potopis na Slovenskem v času, ko so le redki potovali po svetu, pomemben za širjenje vedenja o neevropskih krajih.

Cenjen je bil tudi med nižjo posadko. Poznali so ga kot strogega, a pravičnega častnika, ki se je večkrat zavzel zanje. Ko je v Boki Kotorski poveljeval križarki Sankt Georg s 629-člansko posadko, med katero je bilo 32 častnikov, je kritiziral sporno ravnanje častnikov, zlasti vodenje žensk na ladje, prirejanje zabav ter s tem povezano trošenje sredstev, namenjenih prehrani posadke. Kljub temu da se je boril proti takšnemu vedenju, je bil predvsem zaradi prisotnosti poveljnika flotilje, kontraadmirala Alexandra Hanse, na ladji neuspešen. To početje častnikov je februarja 1918 pripomoglo k izbruhu upora mornarjev, ki se je razširil na druge ladje v Boki Kotorski. Uporniki so zahtevali izboljšanje življenjskih pogojev, zlasti dovolj hrane, mir, hkrati pa samoodločbo narodov, demokratizacijo vlade idr.

Dolenc je bil pri svojem delu zelo vesten, ambiciozen in vdan domovini. Izkazal se je kot častnik in poveljnik, za kar je dobil več odlikovanj: bronasto jubilejno odlikovanje za vojaško službo (1898), vojaški jubilejni križec (1908), bronasto vojaško zaslužno medaljo na rdečem traku (1911), vojaško medaljo z meči (1917), medaljo za vojaške zasluge z meči in vojaškim okrasjem (1917), vojaški zaslužni križec 3. reda, podeljen tretjič (1918), Karlov četni križ (1918), častni znak rdečega križa 2. stopnje (1917), nemški železni križ 2. stopnje (1918), pruski kronski red (1918) idr.