Dežman, Edi (1944–)

DEŽMAN, Edi (rojstno ime Edvard Dežman, vzdevek Eci), baletni plesalec, pedagog in koreograf (r. 21. 3. 1944, Selnica ob Dravi). Oče Anton Dežman, ključavničar, mati Kristina Dežman, r. Cebe.

Družina s petimi otroki se je kmalu preselila v Maribor, kjer je Dežman 1961 končal osnovno šolo. 1962 se je vpisal na Srednjo baletno šolo Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, kjer je poleg baleta obiskoval srednjo šolo. V razredu Lidije Wisiak je šolanje končal 1968. Že 1966 se je vključil v ljubljanski baletni ansambel. 1971 se je vrnil v Maribor, kjer je kmalu nastopal v vodilnih vlogah in se razvil v prvega solista. 1971 je bil Franz v Coppélii Lea Delibesa, naslednje leto se je posebej izkazal kot Mercutio v Romeu in Juliji Sergeja Prokofjeva. Sledile so še druge pomembne vloge: James v La Sylphide Hermana Løvenskiolda (1975), Albreht v Giselle Adolpha Adama (1979), Nurali v Bahčisarajski fontani Borisa Asafjeva (1987), Prvi toreador v Don Kihotu Ludwiga Minkusa (1974 in 1983), Fant v Nevsakdanjem dnevu Aleksandra Lajovica (1975), Prvi janičar v Ohridski legendi Stevana Hristića (1976), Adam v Stvarjenju sveta Andreja Petrova (1977), Jure v Opojnem poletju Daneta Škerla (1978), naslovna vloga v Petru Klepcu Kruna Cipcija (1980) in Hrestaču Petra Iljiča Čajkovskega (1981), Župan v Pohujšanju v dolini … Kruna Cipcija (1983), solist v Serenadi Benjamina Ipavca (1986) in Boleru Mauricea Ravela (1986) idr. Kot vodilni baletni solist mariborskega baleta je vloge podajal z velikim tehničnim znanjem in šarmom.

Izpopolnjeval se je v mednarodnem plesnem centru (Centre de danse international Rosella Hightower) v francoskem Cannesu (1973, 1977) in na akademski baletni šoli v današnjem Sankt Peterburgu (1984–85), kjer se je izpopolnjeval iz pedagogike in metodike poučevanja baleta ter dobil naziv baletnega pedagoga. Kot pedagog je 1971–2003 deloval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, prav tako na Nižji glasbeni šoli na Ptuju in v Slovenski Bistrici, 1988–89 je poučeval balet na akademiji za igralsko umetnost Toneelacademie Maastricht in na Rijkshogeschool Maastricht na Nizozemskem. Formalno se je upokojil konec 1990, vendar je bil honorarno še naprej vodja mariborskega baleta (1985–93), v sezoni 1994/95 pa vodja ljubljanskega baletnega ansambla. V Mariboru je bil večkrat asistent gostujočim koreografom, prav tam pa je pogosto koreografiral v drami in operi ter 1987 pripravil koreografijo baleta na glasbo Marijana Lipovška Druga suita za godala.

V različnih vlogah – kot baletni solist, baletni pedagog, koreograf ter umetniški vodja mariborskega in ljubljanskega baleta – je ključno prispeval k dvigu profesionalne ravni slovenske baletne umetnosti. Poleg izbranih koreografov iz tujine je k sodelovanju pogosto pritegnil slovenske koreografe in s tem odločilno prispeval k razvoju baletne umetnosti v Sloveniji.

2004 je dobil nagrado Lidije Wisiak za življenjsko delo, 2021 Glazerjevo nagrado mesta Maribor, prav tako za življenjsko delo.