Novi Slovenski biografski leksikon

DOVJAK, Marjan (Marijan Dovjak), slikar (r. 25. 3. 1928, Ljubljana, Kozarje; u. 8. 8. 1971, Trnovski gozd, Brusova grapa, pokopan v Ljubljani). Oče Ivan Dovjak, mati Franja Dovjak, r. Kunstelj.

Gimnazijo je obiskoval za Bežigradom v Ljubljani. Na Oddelek za slikarstvo ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) se je vpisal 1946 in diplomiral 1950 pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu, 1952 pa pri Gabrijelu Stupici zaključil še slikarsko specialko. 1953–67 je poučeval na različnih šolah v Ljubljani in njeni okolici (1953–56 na nižji gimnaziji v Logatcu, 1956–58 na nižji gimnaziji v Domžalah, 1958–59 na Osnovni šoli Alojza Kebeta v Šentvidu (danes del Ljubljane), 1959–65 na Osnovni šoli Hinka Smrekarja v Ljubljani, 1965–67 na Osnovni šoli Riharda Jakopiča v Ljubljani), zatem je bil do smrti zaposlen na likovnem oddelku Pionirskega doma v Ljubljani. 1956 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU), 1961 in 1970 član nadzornega odbora, 1963 in 1968 pa član upravnega odbora DSLU. 1958 se je odpravil v Italijo na krajšo študijsko pot, 1961 se je s pomočjo štipendije Moše Pijade tri mesece izpopolnjeval v slikarski šoli Andréja Lhota v Parizu. Ob slikarstvu je odkrival in restavriral tudi freske. Redno se je udeleževal likovne kolonije v Ečki pri Zrenjaninu (Srbija). Sodeloval je pri organizaciji likovnih kolonij v Izlakah, Škofji Loki in Idriji.

Svojo slikarsko pot je začel kot barvni realist in pod vplivom barvnega realizma razvil svojo stilizirano interpretacijo vsakdana, zaznamovano s trpkostjo (npr. prizori čakalnic, vagonov). Njegovo umetnost lahko razdelimo na več razvojnih stopenj. Za prvo fazo v petdesetih letih 20. stoletja, na katero je vplival študij na akademiji, so značilni vsakodnevni prizori, ki jim je dodal osebno noto ali jih je zasnoval domišljijsko. V tem obdobju je razvijal stilizacijo in ploščil kompozicijo, ki nakazuje abstrakcijo, a je ni dosegel. Umirjeno barvno paleto so kmalu zamenjali močni barvni kontrasti. V drugi fazi se čutijo vplivi pariške šole Andréja Lhota, kjer se je srečal z nadrealizmom in kubizmom ter tudi sam začel slikati v postkubistični maniri. Pri tem je opustil iluzijo globine, kompozicijo pa gradil z udarnimi barvami. Po zgledu analitičnega kubizma je barvno skalo najprej reduciral, nato pa barvitost poudarjal z intenzivnejšimi barvami. Motive krajine, tihožitja in figure je obravnaval po načelu analitičnega razčlenjevanja in sintetičnega ploščenja forme. V naslednji fazi ustvarjanja se je osredotočil na formo, barvno skalo pa umiril in jo podajal v niansah. Iz kubistične analize je v zadnji fazi, za katero je značilna ploskovito podana črna barva, prešel v sintezo. V tej razvojni stopnji, ki je pomenila vrh njegovega ustvarjanja, se je še vedno posvečal temam iz vsakdanjosti, sliko pa obogatil s pisanimi dekorativnimi vzorci in drugimi detajli (zebrasto črtovje). Za to obdobje je značilen vpliv ekspresivne figuralike, igrivost v zasnovi kompozicij, ploskovito podajanje predmetnega sveta, transformacija proporcev in ukinjanje iluzije tridimenzionalnega prostora. S ploščenjem in preoblikovanjem telesnih proporcev je deformiral figuro ter tako razvil svoj in edinstven način obravnave portretnih upodobitev.

V središču njegove pozornosti je bil ves čas predmetni svet. Tudi ko so drugi slikarji začeli slikati abstraktno, je sam upodabljal figuraliko in vsakdanje teme. Njegova umetnost je bila socialno pogojena, kar se je izrazilo v številnih prizorih iz čakalnic, vlakov, kuhinj, barov, s katerimi je izražal socialno kritičnost. Poleg vsakdana, intime, tesnobe in samote oz. osamljenosti je pogosto poudarjal tragičnost in brezizhodnost človeškega položaja. Na slikarskih kolonijah, ki se jih je redno udeleževal, ga je pritegnila krajina, npr. vojvodinski pejsaži.

Likovni kritiki so ga najpogosteje obravnavali kot »samohodca«, ki je izhajal iz kubizma. Prav tako velja za enega prvih popartistov v slovenskem prostoru.

V Dovjakovem opusu prevladujejo tako portreti (matere, očeta, žene, prijateljev, delavcev) kot avtoportreti, tihožitja, žanrski motivi, interierji in krajine. Njegova dela mdr. hranijo Gorenjski muzej, Moderna galerija in ALUO. Posvečal se je tudi stenskemu slikarstvu ter izdelal več fresk in sgraffitov (npr. fresko Produkcija elektrike in sgraffito v upravni stavbi podjetja Elektrobosna v Banjaluki, 1963, v sodelovanju z Marjanom Tršarjem; sgraffito na temo proizvodnje elektrike v elektrarni v Brestanici, 1965, prav tako v sodelovanju z Marjanom Tršarjem).

1967 je prejel tretjo nagrado na Ex temporu v Piranu, 1971 Župančičevo nagrado in posthumno odkupno nagrado na 10. Likovnem susretu v Subotici. 1972 je plenum likovnih kolonij v Vojvodini po njem poimenoval Pot Marjana Dovjaka, ki je združevala umetniške kolonije v Sloveniji in Vojvodini.

Dela

Tretji razred (olje na les, 1955, Moderna galerija, Ljubljana).
V gostilni (olje na vezani plošči, 1956, Moderna galerija, Ljubljana).
Vojvodina I (olje na platno, 1958, Moderna galerija, Ljubljana).
Vojvodina II (olje na iverni plošči, 1958, Moderna galerija, Ljubljana).
Tihožitje na stolu (olje na platno, 1961, Moderna galerija, Ljubljana).
Janez Menart (grafit, 1963, Ljubljana, zapuščina Janeza Menarta).
Transfuzija II (olje, 1968, zapuščina Betke Dovjak).
Čiščenje (tempera, 1969, zapuščina Betke Dovjak).
Litostrojska cesta (mešana tehnika, 1969, zapuščina Betke Dovjak).
Janez Knez (akril, 1969, Ljubljana, zapuščina Betke Dovjak).
Milan Bizovičar (akril, 1970, Ljubljana, zapuščina Betke Dovjak).
Evgen Jurič (akril, 1970, Ljubljana, zapuščina Betke Dovjak).
Atelje I (akril, 1970, Moderna galerija, Ljubljana).
Atelje II (akril, 1970, Moderna galerija, Ljubljana).
Poštar (akril, 1970, zapuščina Betke Dovjak).
Betka (akril, 1970, zapuščina Betke Dovjak).
Portret slikarja Janeza Kneza (akril, 1970, zapuščina Betke Dovjak).
Avtoportret (akril, 1971, zapuščina Betke Dovjak).

Samostojne razstave

Ljubljana, 1956 (skupaj z Izidorjem Urbančičem), 1958 (skupaj z Vladimiro Bratuž Furlan) (obe v Jakopičevem paviljonu).
Kranj, 1957 (Prešernova hiša).
Radovljica, 1957 (Pokrajinski muzej).
Maribor, 1958 (Umetnostna galerija Maribor, skupaj z Vladimiro Bratuž Furlan).
Kranj, 1961, 1964 (Gorenjski muzej).
Novi Sad, Srbija, 1962 (Gradska izložbena sala, skupaj s Francetom Slano in Ivetom Šubicem).
Zrenjanin, Srbija, 1963 (skupaj s Petrom Černetom in Izidorjem Urbančičem).
Škofja Loka, 1968 (Loški muzej).
Jesenice, 1968 (Delavski dom).
Ljubljana, 1970 (Mestna galerija).
Idrija, 1972, 1991 (Galerija Idrija).
Ljubljana, 1990 (Bežigrajska galerija).
Ljubljana, 1995, 2008 (Galerija Vodnikova domačija).
Ljubljana, 2002 (Galerija ZDSLU).
Ljubljana, 2007 (Institut Jožef Stefan).
Logatec, 2009 (Steklena galerija).
Ljubljana, 2010 (Galerija Furlan).
Zagorje, 2021 (Galerija Medija).

Skupinske razstave

Slovenska umetnost po osvoboditvi 1945–1955 (Ljubljana, 1955).
Avtoportret na Slovenskem (Ljubljana, 1958).
Sodobna slovenska umetnost (Ljubljana, 1958).
Risbe. Razstava risb slovenskih likovnih umetnikov (1941–1961) (Ljubljana, 1961).
Prva jugoslovanska razstava »Gozd in les v likovni umetnosti« (Slovenj Gradec, 1962).
2. trijenale likovnih umetnosti (Beograd, Srbija, 1964).
Arte Slovena contemporanea (Vicenza, Italija, 1966).
Angažirana umetnost v Jugoslaviji 1919–1969 (Slovenj Gradec, 1969).
Nove smeri v oblikovanju krajine na Slovenskem (Kranj, 1976).
Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
Umetniki in spremljevalci (Ljubljana, 1981).
Savremeno jugoslovensko slikarstvo. Iz zbirke likovnog susreta (Subotica, Srbija, 1988).
Ustvarjalci XX. stoletja. Dela iz zbirke Galerije ALU (Ribnica na Dolenjskem, 1998; Velenje, 1999; Ljubljana, 1999).
Od rojstva do rojstva, od sebe k drugim. Podobe družine v XX. stoletju na Slovenskem (Maribor, 2001).
Prostor spreminjanj (Ljubljana, 2001, 2016).
Razstava slik iz zbirke slikarske kolonije Izlake-Zagorje (Zagorje, 2002).
Mize in omizja. Tematska razstava del iz zbirk Moderne galerije (Ljubljana, 2003).
20. stoletje. Kontinuitete in prelomi. Izbor del iz nacionalne zbirke Moderne galerije (1906–1991) (Ljubljana, 2011).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv MG+MSUM.
ES.
ALU 1945–1995, Ljubljana 1995.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Slovenska umetnost po osvoboditvi : 1945–1955, Ljubljana, 1955.
Urbančič Izidor in Dovjak Marjan, Ljubljana, 1956 (seznam slikarskih del).
Prva jugoslovanska razstava Gozd in les v likovni umetnosti, Slovenj Gradec, 1962.
Angažirana umetnost v Jugoslaviji 1919–1969 : v počastitev 50-letnice revolucionarnega delavskega gibanja, Slovenj Gradec, 1969.
Medpokrajinska likovna razstava : Intart, Ljubljana, 1969.
Marjan Dovjak : 1928–1971, Idrija, Ljubljana, 1972 (avtor besedila Marijan Tršar).
Umetniki in spremljevalci : slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur, Ljubljana, 1981.
Razstava študentov Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani iz let 1945–1951, Ljubljana, 1988 (avtorica besedila Špelca Čopič).
Postumna razstava akademskega slikarja Marijana Dovjaka (1928–1971), Ljubljana, 1995 (avtor besedila Marijan Tršar).
Marjan Dovjak : spominska razstava : človek in njegovi predmeti, Ljubljana, 2001 (avtorja besedil Judita Krivec Dragan in Marijan Tršar).
Manja Premrl: Motiv slikarjevega ateljeja v delih Henrija Matissa in vpliv njegovega Rdečega ateljeja na slikarje v drugi polovici 20. stoletja, Ars & humanitas : revija za umetnost in humanistiko, 3, 2009, št. 1/2, 272–300.
S. Š. [Saša Škufca]: Slikarski neorealizem v novi izdaji : iz razgovora s slikarjem Marjanom Dovjakom, Glas Gorenjske, 10, 1957, št. 67, 5.
Stele [France Stele]: Slike, plastika in reliefi dveh zastopnikov mlade generacije, Ljudska pravica, 14. 6. 1958.
Slikarska kolonija, Tovariš, 29. 3. 1959.
I[van] Stopar: Štirje obrazi : ob razstavi v Jakopičevem paviljonu, Mladina, 30. 9. 1959.
Marijan Tršar: Miljuševa grafika in Dovjakovo slikarstvo : likovni zapiski, Naši razgledi, 14, 1965, št. 1, 13.
Marijan Tršar: Marjan Dovjak, Delo, 7. 9. 1968.
F[erdo] Godina: Galerije potrebujejo pokrovitelja – podjetja pa reklamo, Nedeljski dnevnik, 21. 4. 1968.
Jože Snoj: Svojevrstna kompenzacija kaosa : ob razstavi slik Marjana Dovjaka v Škofji Loki in na Jesenicah, Delo, 16. 5. 1968.
Marijan Tršar: Dovjak v Mestni galeriji, Sodobnost, 19, 1971, št. 2, 200–202.
Jože Snoj: Portretist vsakdanjosti : ob razstavi slik Marjana Dovjaka v Mestni galeriji, Delo, 20. 2. 1971.
Andrej Pirkovič: Dovjaka so našli, Delo, 13. 8. 1971.
Priznanje Ljubljane svojim umetnikom : podeljene Župančičeve nagrade, Dnevnik, 12. 6. 1971.
Stane Kregar: Marjan Dovjak : beseda ob krsti, Naši razgledi, 20, 1971, št. 17, 516.
Franc Zalar: Dragocena zapuščina : ob razstavi likovnih del Marjana Dovjaka v Moderni galeriji, Dnevnik, 30. 9. 1972.
Neposrednost likovne govorice : ob slikarski koloniji in razstavi M. Dovjaka v Idriji, Dnevnik, 10. 8. 1972.
Janez Mesesnel: Veličina nedokončanega, Delo, 16. 8. 1972.
Lev Menaše: Marjan Dovjak v ljubljanski galeriji Labirint, Naši razgledi, 32, 1983, št. 8, 232.
Franc Zalar: V spomin na slikarja : ob razstavi Marjana Dovjaka v Bežigrajski galeriji, Dnevnik, 24. 5. 1984.
Alenka Spacal: Pozabljeni slovenski modernist, Večer, 6. 3. 2002.
J. Š. A.: »Pozabljeni« kubist in popartist, Delo, 15. 2. 2002.
V. U. [Vojko Urbančič]: Marjan Dovjak. Človek in njegovi predmeti : likovna razstava, Delo, 12. 2. 2002.
Vid Lenard: Prezrtost izbrušene slikarske inteligence, Dnevnik, 14. 5. 2010.
Milček Komelj: Poezija življenjske skromnosti, Ampak, 2010, št. 3/4, 68–69.
Dajnko, Manuela: Dovjak, Marjan (1928–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024760/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine