Novi Slovenski biografski leksikon

DOBOVIŠEK, Breda (rojstno ime Breda Balentin), arhitektka, krajinska arhitektka (r. 16. 2. 1941, Ljubljana). Oče Alojz Balentin, arhitekt, mati Ana Balentin, r. Tilinger, knjigovodkinja. Mož Borut Dobovišek, gradbenik, univerzitetni profesor.

Šolala se je v Ljubljani, kjer je 1960 na bežigrajski gimnaziji maturirala. Vpisala se je na študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) ter 1965 diplomirala pri Edu Mihevcu. Po diplomi je s svojim možem, gradbenim inženirjem Borutom Doboviškom (kasnejšim profesorjem na FAGG in pozneje tudi na številnih univerzah po Evropi), odšla v Nemčijo ter tam delovala kot arhitektka v zasebnih birojih v Essnu in Duisburgu ter na mestnem urbanističnem zavodu v Duisburgu. Po vrnitvi v Ljubljano 1970 je delovala kot samostojna arhitektka. Kot pedagoginja se je 1973 zaposlila na poklicnem gradbenem šolskem centru v Ljubljani. Od 1975 je bila profesorica in mentorica strokovnih predmetov na oddelku za industrijsko oblikovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) v Ljubljani, takrat edini šoli za oblikovanje v Sloveniji z oddelki za modo, grafiko, industrijo in fotografijo. Tam je delala do upokojitve 1996. Izpit za pedagoškega svetnika je opravila 1976. Vzporedno z zaposlitvijo se je vpisala na magistrski študij na Biotehnični fakulteti (BF) v Ljubljani, na oddelku za krajinsko arhitekturo. Študij je 1988 zaključila z magistrsko nalogo Zunanje površine, namenjene otroški igri, v katero je vključena analiza ljubljanskih vrtcev, ki je bila pozneje uporabljena tudi v vrtcih v drugih krajih Slovenije. Med študijem krajinske arhitekture je sodelovala pri raznih krajinskih projektih ter zasaditvenih načrtih za zasebne in javne naročnike.

Do upokojitve je bilo njeno glavno poslanstvo pedagoško delo. Pri tem je bila mentorica številnim učencem SŠOF, katerih naloge so bile tudi javno predstavljene na številnih razstavah (npr. Informacijsko-dokumentacijski center za oblikovanje, IDCO; Bienale industrijskega oblikovanja, BIO). Več dijakov se je kasneje uveljavilo na področjih oblikovanja in arhitekture. Ves čas je v strokovni literaturi objavljala članke s področja oblikovanja. Pripravila je tudi po vzoru Bauhausa zasnovan pedagoški program za predmet Projektiranje na dvoletnem študiju na načrtovani Višji šoli za oblikovanje in oblikovanje opreme. V program so bile zajete tematike, ki so v tistem času predstavljale novost (ergonomija, bionika, recikliranje materialov) in ki bi učence seznanjale z oblikovalci iz Skandinavije, Japonske, Italije in od drugod. Žal ta program ni zaživel. Pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, kasnejšem Ministrstvu za šolstvo in šport RS, je 1980–92 sodelovala pri prenovi učnih načrtov SŠOF. Na SŠOF je bila 1986 predstojnica oddelka za industrijsko oblikovanje. V času poučevanja je obiskovala mednarodne strokovne simpozije o industrijskem oblikovanju v organizaciji mednarodnega sveta društev za industrijsko oblikovanje (International Council of Societies of Industrial Designers – ICSID) v Stuttgartu (1987), Amsterdamu (1987), Berlinu (1988) in Tajpeju (1995) ter prenašala novosti v slovenski prostor. Ves čas poučevanja je vzdrževala stike s šolo za umetnost in oblikovanje (Schule für Kunst und Design) iz Züricha.

Po načelih likovne teorije in kompozicije je 1988 za eno leto prevzela izobraževanje v Zlatarni Celje, kjer je devetnajst zlatarjev vodila pri oblikovanju zlatega in srebrnega nakita. Dela so bila prikazana na razstavah v IDCO in Tivolskem gradu v času svetovnega kongresa ICSID. Občasno je tudi predavala na Ljudski univerzi v Ljubljani.

Z možem sta se 1999–2002 zaradi njegove zaposlitve na berlinski tehnični univerzi (Technische Universität Berlin) preselila v Nemčijo, od koder je z novinarsko akreditacijo časopisa Delo za domačo strokovno in laično javnost poročala o oblikovalskih dosežkih in dogodkih. Tudi sicer je ves čas objavljala članke s področja oblikovanja.

Dela

Pokopališče, 1965, Essen, Nemčija.
Dva vrtca, 1965, Essen, Nemčija.
Center za predšolsko mladino, 1965, Essen, Nemčija.
Poslovno-stanovanjski objekt, 1966, Duisburg, Nemčija.
Predlogi zazidalnih načrtov stanovanjskih sosesk, 1967–70, Duisburg, Nemčija.
Stanovanjska soseska Neumühl, 1968, v bližini Duisburga, Nemčija (skupaj s sodelavci Urbanističnega zavoda Duisburg).
Zunanje površine in ozelenitev ob ljubljanskih vrtcih Zajčja Dobrava, Pedenjped, Milan Česnik, Pod Gradom, 1970–80, Ljubljana (zgradbe projektiral arhitekt Jože Dobrin).
Vrt Dobovišek, 1994, Ljubljana (zasnova in oblikovanje Breda in Borut Dobovišek).
Bienale industrijskega oblikovanja (Ljubljana, 1985–88) (avtorsko in mentorsko delo).

Bibliografija

Razstava šole za oblikovanje v Ljubljani, Sinteza, 1984, št. 65/68, 197.
Zunanje površine, namenjene igri, Sinteza, 1989, št. 83/86, 174–179.
Ekološki koncept oblikovanja, Marketing magazin, 1991, št. 119, 18–19.
ICSID na razpotju, Marketing magazin, 1992, št. 137, 23.
Afriška umetnost, Marketing magazin, 1995, št. 174, 26–27.
Švedski model dizajna, Marketing magazin, 1996, št. 180, 14–15.
Konec tisočletja pripada Japonski, Marketing magazin, 1997, št. 194/195, 30–31.
V znamenju skandinavskega in japonskega dizajna, Marketing magazin, 2001, št. 243–244, 37–38.
Sodobni japonski vrtovi, Hiše, 2003, št. 16, 82–89.
Ray in Charles Eames, Hiše, 2003, št. 18, 89–91.
Ingo Maurer, Hiše, 2004, št. 22, 86–91.
Park New York, Hiše, 2005, št. 28, 114–119.
Kuhar, Špela: Dobovišek, Breda (1941–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024710/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. julij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine