Novi Slovenski biografski leksikon

DAMJANOV, Dimitrij (Dimitr Damjanov, Dimitar Damjanov, Mitko), tenorist, operni pevec (r. 24. 7. 1940, Tlačene, Bolgarija; u. 1. 7. 1996, Ljubljana). Oče Vencislav Dimitrov Damjanov, obrtnik, kmet, gostilničar, mati Cvetana (Cveta) Damjanov, r. Kresteva Boškova.

Osnovno šolo in tri leta nižje gimnazije je obiskoval v domačem kraju, mehanotehnično šolo pa v Bjali Slatini. Že kot otrok je kazal veliko veselje do petja in glasbe ter se pri osmih letih pričel učiti violino. Po končani srednji šoli je moral za dve leti k vojakom v Gornjo Orjahovico, kjer so mu celo dovolili, da je sodeloval kot Champlatreuc pri tamkajšnji uprizoritvi operete Mamzelle Nitouche Florimonda Hervéja. Po odsluženi vojaščini (1960) je bil kot zborist eno leto angažiran v narodni operi v mestu Ruse. Njegov mentor je bil Evgenij Nemirov, ki ga je pripravljal za sprejemni preizkus iz solopetja na visoki glasbeni akademiji v Sofiji. Damjanov je preizkus uspešno opravil 1961, študij pa v razredu Georgija Zlateva Čerkina zaključil z odliko 1966. Kot dramski tenorist je zastopal italijansko šolo bel canto in 1965 debitiral v varnski operi kot Rodolfo (Giacomo Puccini: La Bohème); tam je ostal dve sezoni (do 1968). Sočasno (1967–68) se je izpopolnjeval na podiplomskem študiju pri svetovno znanem bolgarskem pevskem pedagogu Hristu Brambarovu. Decembra 1968 je prvič nastopil v sofijski operi, in sicer kot Kalaf (Giacomo Puccini: Turandot). Jeseni 1969 je postal redni član te opere, medtem pa se je že proslavil z glavnimi in zahtevnimi vlogami v številnih operah. V tem času so se začela tudi njegova gostovanja na Madžarskem (1969), Češkoslovaškem (1970) in v Franciji (1971). 1972 je postal član ljubljanske opere in ji ostal zvest do 1996. Gostoval je na opernih in koncertnih odrih ter turnejah v vseh pomembnejših evropskih mestih ter slavil velike umetniške uspehe po vsej Evropi. Redno je sodeloval v sofijski operi, s katero je gostoval v Španiji (1973) ter Švici in Italiji (1974). Samostojno je v tem času gostoval v Beogradu, Novem Sadu, Sarajevu, na Reki in v Zagrebu. 1975 je doživel velik uspeh s sofijsko opero na Dunaju kot Dimitrij (Modest Musorgski: Boris Godunov). Na Dunaju je kasneje gostoval tudi v uprizoritvi istoimenske predstave, prav tako je v dunajski državni operi vskočil kot Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca). 1977 se je s to vlogo predstavil v Budimpešti, pel pa je tudi v Vilni in Talinu. 1978 je z ansamblom sofijske opere gostoval v Bolšoj teatru v Moskvi in dvakrat pel Radamesa (Giuseppe Verdi: Aida). 1979 je prvič pel eno svojih najmarkantnejših vlog, in sicer Otella v istoimenski Verdijevi operi. Marca 1979 je bil povabljen na turnejo po Nizozemski, na kateri je v petnajstih predstavah poustvaril Otella (Giuseppe Verdi: Otello), enkrat Kalafa (Giacomo Puccini: Turandot) in odpel enajst koncertov. 1981 je prekinil sodelovanje s sofijsko opero. 1990 in 1991 je sodeloval na gala opernih koncertih v Royal Albert Hall v Londonu.

V svoji umetniški karieri je odpel dvaindvajset glavnih tenorskih vlog. Mdr. je bil Manrico (Giuseppe Verdi: Trubadur), Radames (Giuseppe Verdi: Aida), Otello v istoimenski Verdijevi operi, Alvaro (Giuseppe Verdi: Moč usode), Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), Rodolfo (Giacomo Puccini: La Bohème), Canio (Ruggero Leoncavallo: Glumači), Don José (Georges Bizet: Carmen), Herman (Peter Iljič Čajkovski: Pikova dama), Johnson (Giacomo Puccini: Dekle z zahoda), Momčil v istoimenski operi Ljubomira Pipkova, Dimitrij (Modest Musorgski: Boris Godunov), Chénier (Umberto Giordano: Andrea Chénier), Ernani v istoimenski Verdijevi operi, Erik (Richard Wagner: Večni mornar), Don Carlos v istoimenski Verdijevi operi in visokocenjeni Calaf (Giacomo Puccini: Turandot), ki je bila tudi njegova najljubša vloga. V glasbenem arhivu Radia Slovenija sta ob številnih posnetkih opernih arij posneti njegovi kreaciji vlog Chénierja (Umberto Giordano: Andrea Chénier) in Cania (Ruggero Leoncavallo: Glumači) v slovenskem jeziku. Na gramofonskih ploščah sta ohranjeni tudi njegovi glavni tenorski vlogi v operah Boris Godunov (Modest Petrovič Musorgski) in Turandot (Giacomo Puccini). V tujini je njegov glas ohranjen na gramofonskih ploščah v vlogi Momčila v istoimenski Pipkovi operi (1972), Dimitrija (Modest Musorgski: Boris Godunov, 1979 – Grand prix) in Kalafa (Giacomo Puccini: Turandot, 1985). 1978 je pri Balkantonu izšla plošča z njegovimi arijami s šestimi ponatisi. Bil je naravno junaški tenorist s prodornim glasom.

Je prejemnik medalje glavnega mesta Dunaj, 1993 je prejel srebrno spomenico Francesco Tamagno v Italiji.

Dela

Kalaf (Giacomo Puccini: Turandot, Sofia Opera and Ballet, Bolgarija, 1968).
Manrico (Giuseppe Verdi: Trubadur, Sofia Opera and Ballet, Bolgarija, 1968).
Dimitrij (Modest Musorgski: Boris Godunov, Sofia Opera and Ballet, Bolgarija, 1975).
Radames (Giuseppe Verdi: Aida, Sofia Opera and Ballet, Bolgarija, 1978).
Otello (Giuseppe Verdi: Otello, Sofia Opera and Ballet, Bolgarija, 1979).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Umrl tenorist Dimitrij Damjanov, Večer, 3. 6. 1996.
Osmrtnici, Delo, 4. 6. 1996.
Osmrtnica, Delo, 5. 6. 1996.
Osmrtnici, Dnevnik, 5. 6. 1996.
Umrl je Dimitrij Damjanov, Delo, 5. 6. 1996.
M. V.: In memoriam Dimitriju Damjanovu – Ob zori bom zmagal!, Slovenec, 8. 6. 1996.
Branko Ozvald: Dimitrij Damjanov, Delo, 14. 6. 1996.
Peter Bedjanič: Damjanov Dimitrij, življenjepis (tipkopis).
Bohak Adam, Tina: Damjanov, Dimitrij (1940–1996). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024540/#novi-slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine