Kaluža, Sava (1929–2014)
Vir: © Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran

Novi Slovenski biografski leksikon

KALUŽA, Sava (rojstno ime Savina Kaluža; vzdevki Špička, Savček, Savka, Špic), pomorščakinja (r. 17. 6. 1929, Ilirska Bistrica; u. 4. 10. 2014, Lucija). Oče Rudolf Kaluža, odvetnik, mati Stanislava (Stana) Kaluža, r. Trobec, učiteljica. Ded Anton Trobec, kamnosek, narodni in društveni delavec, eden od ustanoviteljev društva Edinost, hči Tamara Pocceco, r. Kaluža, slavistka, učiteljica v Trstu.

Italijansko osnovno šolo in prve štiri razrede italijanske gimnazije je obiskovala v Postojni. Vmes je v šolskem letu 1943/44 obiskovala osnovno šolo v Trstu, po drugi svetovni vojni pa v Postojni zaključila še dva razreda slovenske gimnazije. Brat Boris jo je navdušil za Slovensko pomorsko trgovsko akademijo, kamor se je kot edina ženska vpisala marca 1947 (skrajšano šolsko leto 1946/47), ko je bila akademija ustanovljena v Žusterni pri Kopru. Tam je bila knjižničarka v šolski knjižnici, sodelovala pa je tudi pri prvi številki šolskega glasila Slovenski mornar. 1949 je opravila zrelostni izpit (maturo). 1948 se je z Jolando Gruden, bratom Borisom in še nekaterimi sošolci skupaj s tržaško mladino in delavci udeležila vsesokolskega telovadnega srečanja in nastopa v Pragi. 1948 se je udeležila prvega šolskega križarjenja po Jadranu z ladjo Viševico, poleti 1949 pa še z ladjo Jadran.

Po maturi se je zaposlila pri reškem podjetju Jugolinija ter se kot kadetka in prva ženska v Jugoslaviji januarja 1950 vkrcala na prvo novozgrajeno povojno jugoslovansko ladjo Titograd. Dve leti je plula kot kadetka na ladjah Titograd in Hrvatska ter opravila poročniški izpit. Na ladji Hrvatska je plula skupaj z Jolando Gruden, s katero sta se dobro poznali iz šolskih časov. Kadetska plovba je trajala dve leti, z ladjama Titograd in Hrvatska je plula po Mediteranu in Bližnjem vzhodu ter na liniji za Severno Ameriko. Spoznala je luke, v katerih so se ustavljali, hkrati pa tudi delo in življenje na ladji. Po opravljenem kadetskem usposabljanju se je prijavila na poročniški izpit in ga uspešno opravila 1951 na Reki.

Obdobje takoj po drugi svetovni vojni, ko se je država postavljala na noge in je bil položaj žensk popolnoma drugačen kot prej in potem, je bilo pomorstvo z vidika in položaja tistih žensk, ki so se odločile za to pot, zanimivo. Verjele so, da lahko od teh do tedaj tipično moških poklicev živijo. In takim prepričanjem navkljub so bile še vedno izpostavljene različnemu nadzoru, ki je »skrbel« za čast deklet in žensk ter preprečeval njihovo izobraževanje in zaposlovanje. Tako je bil 1952 sprejet odlok o prepovedi zaposlovanja žensk na ladjah. Konec 1952 se je Sava Kaluža izkrcala in prenehala pluti na ladjah Jugolinije. Od aprila 1952 dalje je bila zaposlena v komercialnem sektorju Jugolinije. Krajše obdobje je bivala tudi na Dunaju in delala za podjetje Österreichische Seefrachtkontor. Konec1954 je na Jugoliniji zaprosila za takojšnjo prekinitev delovnega razmerja, čemur je bilo tudi ugodeno.

Sava Kaluža je bila dvakrat v Angliji, prvič 1955–56 in drugič 1959–61, obakrat je odšla na izpopolnjevanje jezikov. Vmes se je 1955 vpisala tudi na Filozofsko fakulteto v Ljubljani z namenom študija angleščine in italijanščine, a ga je kasneje opustila.

Po prvi vrnitvi v Jugoslavijo 1957 se je zaposlila na Splošni plovbi Piran – obratu Obalna plovba kot častnica in poveljnica na motornih čolnih Pinko Tomažič in Lubnik, ki sta plula ob tedaj že slovenski obali. Kljub temu da si je to močno želela, ni nikoli opravljala kapitanskega izpita. A ljudje so o njej vedno govorili kot o prvi slovenski kapitanki.

Po drugi vrnitvi iz Anglije se je 1961 ponovno zaposlila na Splošni plovbi Piran in se konec avgusta na Reki vkrcala na tovorno-potniško ladjo Bled Splošne plovbe Piran, ki je plula na liniji Jadran‒Severna Amerika. Na ladji Bled ni opravljala službe poročnice dolge plovbe, temveč je delala kot t. i. belo osebje, purser, ladijska gospodinja, ladijska komisarka. Kot komisarka je skrbela za potnike in belo osebje. Ko so linijo po sporazumu z reško Jugolinijo ukinili in ladjo Bled preusmerili na linijo za Južni Atlantik oz. Afriko, se je zaposlila v komerciali Splošne plovbe, kjer je ostala do upokojitve 1988.

Po rojstvu hčerke Tamare 1963 se je odpovedala vsakršni nadaljnji plovbi. Aktivno je sodelovala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Faros Piran.

Med sodelavci, krajani, prijatelji in v slovenski pomorski javnosti je veljala za legendo slovenskih pomorščakinj. O njej so tako domači kot tuji časopisi napisali veliko člankov.

Viri in literatura

Arhiv Jugolinije, osebni karton.
Nadja Terčon: Sava in Jolanda : prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji, Piran, 2020.
Nadja Terčon: Sava in Jolanda : prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji, Ženske zgodbe : mitske podobe in realnost skozi muzejske predmete : medmuzejska razstava, Kranj, 2021, 116–124.
Terčon, Nadja: Kaluža, Sava (1929–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1024200/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine