Drobnič, Anton (1928–2018)

DROBNIČ, Anton (Tone Drobnič), pravnik, tožilec, politik (r. 20. 4. 1928, Hudi Vrh; u. 19. 1. 2018, Ljubljana). Oče Anton Drobnič, kmet, občinski odbornik in podžupan, mati Amalija Drobnič, r. Škufec. Žena Lidija Drobnič, r. Kisovec, pravnica, ustanovna članica Slovenskih krščanskih demokratov in stranke Nova Slovenija.

Odraščal je v veliki kmečki družini. 1936–40 je v Novi vasi obiskoval osnovno šolo, 1940 pa se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. 1944 se je kot nasprotnik komunizma pridružil domobrancem. Maja 1945 se je z domobranci umaknil na Vetrinjsko polje, od koder je bil 1945 kot vojni ujetnik poslan v Šentvid pri Ljubljani. Avgusta 1945 je bil izpuščen; izrečena mu je bila enoletna prepoved šolanja. Septembra 1946 je nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji.

Junija 1949 je bil zaradi protikomunističnega delovanja administrativno kaznovan, za leto dni je moral v delovno taborišče. Iz taborišča v Strnišču pri Kidričevem je bil aprila 1950 premeščen na prisilno delo v Kočevje, od tam pa čez mesec dni v Medvode, kjer so gradili hidroelektrarno. Iz taborišča v Medvodah so ga izpustili julija 1950. Vrnil se je k staršem na Bloke, opravil manjkajoče izpite in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. 1950 se je vpisal na ljubljansko pravno fakulteto in tam 1955 diplomiral. Naslednji dve leti je služil vojaški rok v Kninu.

1956 je v Državnem zavarovalnem zavodu služboval kot pravni referent, kjer je opravljal vse splošno-pravne zadeve ter posebne zavarovalniške pravne posle na kazenskem, finančnem in upravno-pravnem področju. Na okrožnem sodišču v Ljubljani je bil leto dni na praksi.

Sodeloval je pri reorganizaciji Državnega zavarovalnega zavoda v Zavarovalno skupnost LRS in bil od 1962 vodja njene pravne službe. Pri ponovni reorganizaciji zavarovalništva 1967 je vodil pravne in organizacijske posle pri ustanovitvi Zavarovalnice Sava. Kot višji svetnik je od 1968 opravljal naloge pomočnika in namestnika glavnega direktorja ter vodje splošnega sektorja v Zavarovalnici Sava. 1969 je opravil pravosodni izpit.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je kot predavatelj sodeloval na strokovnih srečanjih jugoslovanskega združenja za zavarovalno pravo, kot zunanji predavatelj za zavarovalniško pravo je sodeloval z ljubljansko ekonomsko fakulteto. 1976–90 je bil samostojni odvetnik v pisarni, ki sta jo vodila z ženo Lidijo Drobnič. Dejaven je bil v medškofijskem odboru izobražencev.

Oktobra 1990 je bil izvoljen za generalnega državnega tožilca, funkcijo je prevzel v začetku decembra. Imenovanju je nasprotovala Zveza združenj borcev NOV Slovenije, ki je s peticijo – podpisalo jo je 32.000 podpisnikov – zahtevala njegovo razrešitev. Decembra 1990 je še pred plebiscitom o slovenski samostojnosti prekinil administrativne in formalne povezave med slovenskim in jugoslovanskih tožilstvom. 1996 je bila na njegovo pobudo ustanovljena skupina državnih tožilcev za posebne namene, ki se je ukvarjala s pregonom korupcije in organiziranega kriminala. 1998 je tik pred koncem mandata protestno izstopil iz Društva državnih tožilcev, češ da se društvo ni distanciralo od političnega pogroma zoper njega.

Mandat generalnega državnega tožilca se mu je iztekel novembra 1998. Še pred iztekom mandata je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskih zadevah zoper medvojnega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, generala Leona Rupnika, upravnika policije Lovra Hacina, ministra Miho Kreka in domobranskega polkovnika Milka Vizjaka. Njegova naslednica na funkciji generalne državne tožilke Zdenka Cerar je zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila.

1999 je postal član Suverenega malteškega viteškega reda. 2000 je bil ustanovni član stranke Nova Slovenija in prvi predsednik strankinega častnega razsodišča. 2001–05 je bil namestnik predsednika sveta stranke, ki ga je takrat vodil Lojze Peterle.

Bil je tudi eden od ustanoviteljev društva Nova slovenska zaveza (1991), ki povezuje preživele domobrance in njihove somišljenike. 2003–13 je bil njen predsednik. Skupaj z Jožetom Dežmanom in Andražem Stegujem je 2012 ustanovil Memores, ustanovo, ki naj bi skrbela za obravnavanje bolečih zgodovinskih tem iz slovenske polpretekle zgodovine.

Kot predsednik društva Nova slovenska zaveza si je prizadeval za politično rehabilitacijo domobranstva, hkrati pa je sodil med najostrejše kritike povojnih pobojev in komunističnega režima. V Novi slovenski zavezi je vodil projekt Farne spominske plošče, s katerim so postavili spominska obeležja padlim civilistom in vojakom, ki so umrli nasilne smrti na protikomunistični strani.