Dragan, Valter (1965–)

DRAGAN, Valter, gledališki in filmski igralec (r. 6. 10. 1965, Koper). Oče Milan Dragan, gostinski tehnik, mati Alojzija Dragan, r. Durn, administratorka.

Otroška in mladostna leta je preživel v Piranu, tam je obiskoval osnovno šolo, nižjo glasbeno šolo in zaključil gimnazijo (1984). Eno leto je opravljal priložnostna dela, po odsluženju vojaškega roka se je 1986 vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, 1990 absolviral z vlogo Georgea v drami Kdo se boji Virginije Woolf Edwarda Franklina Albeeja. Diplomiral je 1995. 1988–90 je kot svobodni umetnik igral v SNG Drama Ljubljana in v Drami SNG Maribor. V sezonah 1990–92 se je ustalil v Mariboru. V sezoni 1993/94 je kot svobodni umetnik igral v Kopru (Primorski festival), Celju in Trstu. Maja 1995 se je stalno zaposlil v SNG Drama Ljubljana. Kot igralec in režiser sodeluje tudi z drugimi gledališči, pripravlja samostojne projekte in igra v filmih. V TV-filmu Francija Slaka Ko zaprem oči (1993) je odigral eno svojih vidnejših filmskih vlog.

Prvo opaznejšo gledališko vlogo je oblikoval kot Andrej v krstni uprizoritvi igre Vinka Möderndorferja Help (1989); v soigri s starejšo generacijo mariborskih igralcev je kot gostujoči igralec z veliko mero neposrednosti izoblikoval najbolj sproščeno, z nerutinskimi tipološkimi potezami grajeno figuro problematičnega mladostnika. Uspešen debi mu je omogočil sodelovanje v nizu velikih predstav mariborske Drame, ki jo je vodil režiser Tomaž Pandur. V Molierovi igri Don Juan (1992) je ustvaril dva presenetljivo dobra in bistveno razlikujoča se komična lika: nerodno zaletavega preprostega zaljubljenca Pierrota ter maziljeno smehljajočega se in drobencljajočega ugledneža na sprejemu pri Don Juanu. V ljubljanski Drami je v krstni uprizoritvi igre Vinka Möderndorferja Hamlet in Ofelija (1994) oblikoval vzkipljivo divjaškega in nasilnega Damjana, ki je žolčno in gnevno razgrinjal svojo preteklost, ne da bi pri tem zdrsnil v sentiment. Sledil je angažma v ljubljanski Drami, kjer je v prvih sezonah nastopil v več manjših vlogah; vidnejšo vlogo je ustvaril v drami Isaaka Emanuiloviča Babelja Zaton (1997), kjer je sina Ljovko oblikoval v zaletavega svojeglavca, nihajočega med odločnostjo in neodločnostjo. V igri Sergija Belbela Nežnosti (1997) se je kot Mlad moški v (ne)sožitju z Mlado žensko iz sprva samozavestne, površne drže skozi niz prizorov sugestivno rušil v nebogljenega, ranjenega moškega, ki kljub vsemu ostaja upajoče odprt. Kot Rod v igri Sarah Kane Razmadežna (2001) je ustvaril sprva učinkovito premočrten, nato pa od ljubezni utišano prelomljen lik. Ponovno je sledil niz manjših vlog v klasični in sodobni dramatiki, vidnejše vloge je oblikoval predvsem v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. V igri Saše Pavček Čisti vrelec ljubezni (2003) je v središče igre postavljenega zafrustriranega umetnika Petra z drzno igro na meji plastične upodobitve groteskne odrske figure utelesil v vsej njegovi bedni agresivnosti, patetičnem nastopaštvu ter pomanjkanju ponosa in poguma. Bil je Nikson v drami Matjaža Zupančiča Hodnik (2004), v igri Andreja E. Skubica in Ane Lasić Fužinski bluz (2005) pa je kot Zoki, Bosanec, rojen v Sloveniji, nenehno duhovito in učinkovito poantiral svojo nacionalno razdvojenost. Zelo nazorno izrisan lik je oblikoval v vlogi Dragana v igri Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela (2015). V opusu moderne evropske dramatike izstopata njegovi kreaciji v drami Bernarda-Marieja Koltesa Roberto Zucco (2009), kjer je v vlogi Njenega brata oblikoval dosledno dvoumen lik, v komorni igri Györgyja Spirója Prah (2011) pa je v vlogi Moškega, ki zastopa komedijski del uprizoritve, vseskozi vztrajal na optimistični strani polariziranega dramskega para; moža, ki je v svoji spodjedeni patriarhalni vlogi pahnjen v večno nedozorelost in odrinjenost, je izrisal v dobrodušnega, ne prav brihtnega moškega.

Prejel je nagrado Staneta Severja za študenta igre (1990), Prešernovo nagrado za študente (1991) za vlogo Georgea v drami Edwarda Franklina Millerja Kdo se boji Virginije Woolf in nagrado za najboljšo monodramo na Festivalu monodrame Ptuj 2008 za interpretacijo Vojca Pujška v monodrami Zorana Hočevarja Za znoret.