Demšar, Alojz (1955–)

DEMŠAR, Alojz (Lojze Demšar), kemik, domoznanec (r. 13. 3. 1955, Ledinica). Oče Milan Demšar, delavec, kmet, mati Ana, r. Kosmač. Brat Franci Demšar, fizik, politik.

Po osnovni šoli v Žireh je obiskoval Tehniško srednjo usnjarsko galanterijsko šolo Domžale in se 1973 vpisal na študij kemijske tehnologije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL). 1977 je prejel Prešernovo nagrado za študente in tega leta tudi diplomiral ter 1979 magistriral s področja kemije. Doktoriral je 1987 z disertacijo Prispevek k sintezi, strukturi in termični analizi halogenometalatov. Enoletno podoktorsko izpopolnjevanje je opravil 1992–93 na inštitutu za anorgansko kemijo univerze v Göttingenu (Institut für Anorganische Chemie, Georg-August-Universität Göttingen).

Zaposlen je bil na Katedri za anorgansko kemijo (na FNT UL, od 1994 na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo – FKKT UL). Od 1974 je bil tehniški sodelavec, od 1978 asistent in od 1995 univerzitetni učitelj. 1988 je pridobil naziv docenta, 1999 izrednega profesorja, 2004 je postal redni profesor za področje anorganske kemije, 2015 se je upokojil. Predaval je splošno in anorgansko kemijo študentom prvih letnikov farmacije, fizike, tekstilne tehnologije, usnjarsko-predelovalne tehnologije in vodarstva – komunalnega inženirstva. Anorgansko kemijo in specializirane predmete je predaval v višjih letnikih študija kemijske tehnologije, kemijskega izobraževanja in kemije ter na doktorskem študijskem programu Kemijske znanosti. Je avtor učbenikov s področja anorganske kemije.

Raziskovalno se je ukvarjal s sintezo novih anorganskih, koordinacijskih in organokovinskih spojin ter njihovo karakterizacijo z difrakcijskimi, spektroskopskimi in termoanaliznimi metodami. Med podoktorskim izpopolnjevanjem se je posvetil sintezi organokovinskih fluoridov, ki v primerjavi s klasičnimi fluoridi ponujajo nove možnosti uporabe. Vpeljal je sinteze občutljivih spojin (občutljive na kisik in zračno vlago) v inertni atmosferi z uporabo suhe komore in vakuumskega sistema. Pri karakterizaciji z uporabo NMR spektroskopije pri različnih temperaturah je raziskoval kinetiko in termodinamiko ravnotežnih procesov v raztopinah in te procese dodatno ovrednotil s kvantnomehanskimi izračuni.

Bil je predstojnik Katedre za anorgansko kemijo (2003–07), član senata FKKT UL (2001–05), področni urednik za anorgansko kemijo pri znanstveni reviji Acta Chimica Slovenica (2005–09) in tudi član uredniškega odbora (od 2013).

Uveljavil se je tudi kot domoznanec. Raziskuje širše območje svojega rojstnega kraja (Žirovsko, zaledje Škofje Loke). Pri iskanju in zbiranju gradiva za Knjigo hiš na Žirovskem se je izkazal z izjemno domiselnostjo in vztrajnostjo. V različnih javnih in zasebnih arhivih je poiskal in ovrednotil vrsto tudi manj znanih ali neznanih dokumentov. Po znanstvenokritični analizi sta jih s soavtorico, antropologinjo Petro Leben Seljak povezala v celovit prikaz in ustvarila monumentalno zgodovino žirovskih hiš za obdobje štirih novoveških stoletij (1500–1900). Za vsako od približno 900 hiš (1500 jih je bilo ok. 120, po terezijanskem katastru 1754 377 posestev in 50 obrtnikov, 1900 več kot 900) sta iz različnih virov razbrala, kdo so bili gospodarji neke hiše in kako je potekala zgodovina vsakega žirovskega doma. Monografija se uvršča med najpomembnejša tovrstna dela na Slovenskem. Sledili so številni Demšarjevi prispevki o najrazličnejših temah lokalne zgodovine, mdr. Hiše na Lučinskem med letoma 1291 in 1785, Kje je stal dvor na Dolgih Njivah?: lokalizacija desetih kmetij na Polhograjskem iz darovnice samostanu Stična leta 1384, monografija Zvonovi na Žirovskem. Ukvarja se tudi z domoznanstvom in prezentacijo kulturne dediščine. Od 2019 je predsednik Muzejskega društva Žiri.