Novi Slovenski biografski leksikon

EKART, Primož, igralec, režiser (r. 11. 3. 1963, Maribor). Oče Marjan Ekart, pravnik, mati Sonja Ekart, r. Strašek.

Otroštvo in mladost je preživel v Ljubljani, kjer je obiskoval Gimnazijo Bežigrad (1978–82). 1986 se je vpisal na AGRFT in 1990 diplomiral. 1996 se je igralsko izpopolnjeval na gledališkem inštitutu Leeja Strasberga v New Yorku in v Studiu za raziskavo umetnosti igre Tomija Janežiča. Po študiju dramske igre se je 1991 zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču Trst (SSG Trst), 1992/93 je bil član ansambla SLG Celje, 1993–96 pa SNG Maribor; odtlej je samozaposlen v kulturi.

Kot igralcu so mu srečevanja z ustvarjalci in uprizoritvenimi načini odpirala razmislek o umetnosti igre in pristopih k sodobnemu gledališču ter pomembno sooblikovala njegovo igralsko in kasneje režisersko pot. Profesionalno igralsko pot je začel z vlogo enega izmed Pesnikov v predstavi Krst pod Triglavom (1986), predstavo Gledališča Sester Scipion Nasice v režiji Dragana Živadinova. Poleg igralskega dela v institucionalnem in neinstitucionalnem gledališču, pri filmu, radijski in televizijski produkciji je bil 1990–2010 član uličnega Gledališča Ane Monro, s katerim je razvijal improvizacijsko gledališče. V začetku devetdesetih let 20. stoletja je soustanovil Improligo in 1998 festival uličnega gledališča Ana Desetnica.

V prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja je bila zanj kot igralca pomembna izkušnja delo s Tomažem Pandurjem, pri čemer je opozoril nase z vlogami v predstavah Ruska misija (1994), Babylon (1996) in kasneje Tesla Electric Company (2006). Po vrnitvi z nekajmesečnega študija v New Yorku je 1997 s Tomijem Janežičem ter nekaterimi igralskimi kolegicami in kolegi nadaljeval raziskavo metod Leeja Strasberga, Konstantina Stanislavskega, Mihaila Čehova. To delo je bilo nato opazno v njegovih izjemnih kreacijah v predstavah Utva in Tri sestre, ki jih je v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) režiral Janežič ob prelomu tisočletja. Od konca prvega desetletja novega tisočletja se pretežno posveča režiji, zaključil je tudi podiplomski študij filmske režije na AGRFT (2011–13) in tam 2015 opravil magisterij s kratkim igranim filmom Prihodi Odhodi (2013). Režira v institucionalnih gledališčih (mdr. Šentjakobsko gledališče, Mini teater Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), Prešernovo gledališče Kranj, Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL)), obenem pa je 2005 ustanovil zavod Imaginarni, s katerim je koproduciral in režiral nekaj predstav. Nekatere med njimi so prejele nagrade na najpomembnejših domačih gledaliških festivalih, npr. uprizoritev Nemoči 2017 veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Svojemu delu se posveča študiozno, natančno in poglobljeno. Zanima ga gledališče kot raziskava igre in preizkušanje različnih interpretativnih možnosti.

2021 je na 29. Dnevih komedije prejel nagrado žlahtni režiser (za predstavo Živela vulva).

Dela

Gledališke vloge

Dmitrij F. Karamazov (Nenad Prokić, Tomaž Pandur: Ruska misija, režija Tomaž Pandur, Drama SNG Maribor, 1994).
Robinson (Franz Kafka: Amerika, režija Janusz Kica, Drama SNG Maribor, 1995).
Nick (Edward Albee: Kdo se boji Virginije Woolf?, režija Radko Polič, Drama SNG Maribor, 1995).
Andres (Georg Büchner: Woyzeck, režija Tomi Janežič, SNG Nova Gorica, 1998).
Služabnik (Sofokles: Kralj Ojdipus, režija Tomi Janežič, SMG, 1998).
Boris A. Trigorin (Anton Pavlovič Čehov: Utva, režija Tomi Janežič, SMG, 1999).
Veršinin (A. P. Čehov: Tri sestre, režija Tomi Janežič, SMG, 2001).
Mlad moški (Neil LaBute: Razsutje/Igre poslednjih dni, režija Janez Lapajne, Imaginarni in Mini teater, 2006).
Dennis (Joe Orton: Plen, režija Boris Cavazza, Gledališče Koper, 2006).

Režije

Gregor Fon: Pes, pizda in peder, MGL, 2010.
Simona Semenič: Zgodba o nekem slastnem truplu, zunajinstitucionalni projekt, 2011.
Simona Semenič: Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti, SNG Drama Ljubljana, 2015.
Marius von Mayenburg: Kos plastike, MGL, 2016.
Petr Zelenka: Odhodi vlakov, MGL, 2018.
Odon von Horvath: Zgodbe iz dunajskega gozda, SNG Nova Gorica, 2019.
Živela vulva!, zunajinstitucionalni projekt, Mini teater Ljubljana, 2019.
Simona Semenič: To jabolko, zlato, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko, Cankarjev dom, Imaginarni, 2020.
Nevidna, LGL, 2021.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Letopisi Slovenskega filmskega in gledališkega muzeja.
Vesna Teržan: Primož Ekart, igralec, ki je odigral več kot sto vlog v gledališču in na filmu, Mladina, 11. 2. 2010.
»A to je puberteta – jaz sem pa nanjo gledal popolnoma drugače«, pogovor s Primožem Ekartom, Delo, 21. 4. 2018 (intervju zapisala Patricija Maličev).
Toporišič, Tomaž: Ekart, Primož (1963–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023970/#novi-slovenski-biografski-leksikon (5. december 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine