Novi Slovenski biografski leksikon

DOLINAR, Marjan, gledališki igralec (r. 14. 8. 1919, Ljubljana; u. 26. 11. 1973, Celje). Mati Marjana Dolinar, služkinja.

Osnovno šolanje je 1933 zaključil v Škofji Loki. Igralsko pot je 1938 začel z nastopanjem v Ljubljani, na Slovenski sceni mladih, nato je še istega leta prešel v novoustanovljeno gledališče Ivana Mraka in tam nastopal do 1942, ko je italijanska okupacijska oblast dejavnost Mrakovega gledališča prepovedala. Igralsko pot je nadaljeval kot član Dramskega studia, ki je deloval v okviru tedanjega Državnega gledališča – Teatro del Stato, po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji preimenovanega v Staatstheater (sedanja Drama SNG Ljubljana). Prvo povojno zaposlitev je v sezoni 1945/46 dobil v SNG Drama Maribor in tam kot poklicni igralec nastopal do izteka sezone 1947/48. Že naslednjo sezono se je pridružil ansamblu Drame SNG Ljubljana in tam debitiral v množičnem prizoru Hlapcev Ivana Cankarja (1948), občasno pa je delal tudi kot inspicient. V sezoni 1952/53 je prešel v Prešernovo gledališče Kranj, kjer je nastopal le dve sezoni, nakar se je s septembrom 1953 ustalil v Ljudskem gledališču v Celju (SLG Celje), kjer je igral vse do smrti.

Dolinarjevo igralsko pot je močno zaznamovalo sodelovanje z dramatikom, režiserjem in igralcem Ivanom Mrakom, ki ga je Dolinar cenil kot odličnega pedagoga. V otvoritveni predstavi Mrakovega gledališča, Mrakovi drami Slavnostni finale, avtorski predelavi Mrakove drame Čajkovski, je cinični lik Silotija podal s precejšnjim smislom in občutenjem. To je tudi eno redkih kritiških ovrednotenj igralca, ki je v petintridesetih letih gledališkega dela oblikoval preko 150 vlog, čeprav večinoma manjših. A vendarle na seznamu njegovih vlog zasledimo nemalo zahtevnejših igralskih kreacij. Tako je že v svoji drugi sezoni na odru SLG Celje oblikoval Polonija v Shakespearovem Hamletu (1955); v vlogi (ki jo je že 1948 igral v ljubljanski Drami) je močno podčrtal Polonijevo spletkarsko naturo ter ustvaril živ lik z vsemi zasebnimi in javnimi potezami. Igral je v številnih dramah Williama Shakespeara: v Othellu (1959) je nastopil kot Roderigo, v Beneškem trgovcu (1960) si je močno želel igrati Shylocka, a se je moral zadovoljiti z vlogo njegovega prijatelja Tubala, v Viharju (1965) je bil Gonzalo. Med vlogami iz klasične dramatike velja izpostaviti lakaja Skrnobo (Gobo) v Molièrovem Skopuhu (1957), kot Ostier je nastopil v komediji Dundo Maroje (1958) Marina Držića in Marka Foteza, v Prebrisani vdovi Carla Goldonija (1959) je igral Pantalonea. Bil je Veliki inkvizitor v drami Don Carlos Friedricha Schillerja (1965), eno najzahtevnejših vlog je ustvaril kot Teiresias v Sofoklejevi drami Kralj Ojdipus (1968). V repertoarju moderne in sodobne evropske dramatike je oblikoval Charleyja v drami Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika (1962), bil je Karsky v drami Umazane roke Jeana-Paula Sartra (1966) in Morten Hill v drami Henrika Ibsena Sovražnik ljudstva (1970).

Med deli klasične slovenske dramatike je vidnejše vloge oblikoval v dramah Ivana Cankarja: Damjana v Lepi Vidi (1956), učitelja Šviligoja v Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1962), Krnca v Kralju na Betajnovi (1965) in Jereba v Romantičnih dušah (1972). Že kot gojenec Dramskega studia se je srečal z dramatiko Antona Tomaža Linharta; bil je Jaka v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1944), nato pa Glažek v mariborski uprizoritvi Županove Micke (1948). Vlogo Juda Arona Salobirja v drami Antona Novačana Herman Celjski (1965) je z zavzeto igro izoblikoval v nekoliko sarkastično, pretresljivo podobo pohlepnega človeka. V dramatizaciji romana Frana Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem (1954) je kot svojo prvo vlogo na odru celjskega gledališča oblikoval hunskega poglavarja Tunjuša. Kar dvakrat je igral v Tugomerju Frana Levstika: 1958 je nastopil kot Zovolj, v uprizoritvi iz 1972 je bil Lastun. V igri Bratka Krefta Krajnski komedijanti (1959) je nastopil kot Jurij Japelj. Sodeloval je v številnih krstnih uprizoritvah slovenske dramatike: že na odru mariborske drame je v Kreflovi kmetiji (1946) Ivana Potrča oblikoval Vinka Toplaka, bil je Matija Klanec v Kriminalni zgodbi (1955) Jožeta Javorška, interpretiral je naslovno vlogo železničarja Petra v igri Miloša Mikelna Petra Šeme pozna poroka (1957), v vlogah Norca in Učitelja je nastopil v igri Dušana Jovanoviča Norci (1971), bil je Zdravnik v Miloša Mikelna dokumentarni drami Stalinovi zdravniki (1972). Dolinar je tudi samostojno prirejal večere umetniške besede slovenskih in tujih avtorjev, na katerih je interpretiral dela Ivana Cankarja, Slavka Gruma, Srečka Kosovela, Ludvika Mrzela, Oscarja Wilda idr. Svojo odrsko pot je skoraj simbolično sklenil z nastopom v recitalu Za staro pravdo (1973).

Dela

Vinko Toplak (Ivan Potrč: Kreflova kmetija, režija Milan Skrbinšek, 1946).
Polonij (William Shakespeare: Hamlet, režija Dino Radojević, 1955).
Damjan (Ivan Cankar: Lepa Vida, režija Andrej Hieng, 1956).
Peter (Miloš Mikeln: Petra Šeme pozna poroka, režija Andrej Hieng, 1957).
Jurij Japelj (Bratko Kreft: Krajnski komedijanti, režija Andrej Hieng, 1959).
Pantalone (Carlo Goldoni: Prebrisana vdova, režija Janez Vrhunc, 1959).
Aron Salobir (Anton Novačan: Herman Celjski, režija Branko Gombač, 1965).
Teiresias (Sofokles: Kralj Oidipus, režija Dino Radojević, 1968).
Morten Kill (Henrik Ibsen: Sovražnik ljudstva, režija Franci Križaj, 1970).
Norec, Učitelj (Dušan Jovanović: Norci, režija Zvone Šedlbauer, 1972).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Zgodovinski arhiv Celje, fond: SLG Celje.
Gledališki list SLG Celje, 1953–1973.
Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1867–1982.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
France Vurnik: Odmevi s parterja, Ljubljana, 1984.
Zbornik SLG Celje 1950–1986, Celje, 1986.
Mirko Mahnič: Položaj slovenske gledališke omike 1941–1945, Ljubljana, 2008.
Novak, Jernej: Dolinar, Marjan (1919–1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023910/#novi-slovenski-biografski-leksikon (27. november 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine