Novi Slovenski biografski leksikon

COCONI, Francesco, stavbar, arhitekt (r. osemdeseta leta 18. stoletja, Gemona?, Italija; u. 1836?, Zagreb?, Hrvaška). Sin Giovanni Battista Coconi, stavbar, arhitekt.

O arhitektovi mladosti in šolanju ne vemo skoraj ničesar. Domnevamo, da se je rodil v Gemoni in se kot velik del furlanskih stavbenikov šolal v Benetkah. O njegovi strokovni usposobljenosti pričajo samo ugodna spričevala komunalne deputacije v Gemoni, trdnjavskega poveljstva v Osoppu in kranjske Deželne gradbene direkcije, iz katerih pa ni razviden kraj izobrazbe. Preživljati je moral veliko družino, zaradi česar je bil kljub zadostnim naročilom pogosto na tesnem z denarjem in se je moral prepirati s svojimi zidarji, ker jim ni redno plačeval opravljenega dela. K temu je verjetno pripomogel tudi razsipen način življenja, saj mu zaslužek ni dolgo zdržal v denarnici. Konec 1831 se je odselil v Zagreb, kjer je kmalu nato stopil v službo za gradnje vnetega škofa Aleksandra Alagovića in zaprosil tudi za meščanstvo. 1833 ga v Zagrebu že ni bilo več in so ga zaman iskali tudi v Ljubljani. S tem pa se je za njim dokončno izgubila sled. Jožef Kalasanc baron Erberg njegovo smrt postavlja v 1836, čeprav za svojo trditev ne navaja nobenega dokaza. Lahko je bilo to v Zagrebu, ni pa izključeno, da bi ga smrt lahko doletela tudi kje v Furlaniji. Od 1836 pa do zgodnje smrti 1845 je v Zagrebu dokumentirano le delovanje njegovega sina Giovannija Battiste, ki ni bil član tamkajšnjega ceha in je živel v lastni, do strehe zadolženi hiši na Tuškancu.

Coconi je bil vsekakor spreten stavbenik, ki je v letargijo Kranjske dežele po napoleonskih vojskah vnesel novega ustvarjalnega duha ter si kmalu pridobil zaupanje domačega plemstva in premožnejših meščanov. V Ljubljano je prišel v začetku dvajsetih let 19. stoletja. Spomladi 1823 si je ob domačinu Lovrencu Pragerju pridobil naslov drugega mestnega stavbnega mojstra. Vendar se v Ljubljani ni nikoli povsem ustalil; še naprej je vzporedno deloval tudi v Furlaniji. Pri svojem delu je naletel na nasprotovanje domačih zidarjev, ki so mu očitali, da zaposluje pretežno svoje rojake, jim prevzema delo, sami pa izgubljajo zaslužek. Oporo so mu nudili deželni uradniki, ki so s privabljanjem tujcev skušali nekoliko prevetriti nezdrave razmere v domačem zidarskem cehu.

Coconijeva dela kažejo, da je obvladal slogovne posebnosti klasicizma, kakršnega so ob koncu 18. stoletja gojili na beneški likovni akademiji, in da se je v začetku 19. stoletja uveljavil tudi v bližnjem Trstu. Kljub temu pa so ga k nam v želji po zaslužku verjetno privedla veliko bolj prozaična dela, kot je bilo na primer tlakovanje mestnih ulic in trgov. Že 1820 je z obzidavo uspešno rešil zvonik župnijske cerkve v Šentvidu pri Stični in si s tem pridobil naklonjenost deželnih uradov. Sprva mu je glavno mesto Kranjske nudilo dovolj dela in zaslužka, ko pa so naročila začela pojenjati in se je močno poslabšalo njegovo gmotno stanje, se je po desetih letih odselil v Zagreb, kjer so sposobne mojstre bolje plačevali. Pet let pozneje je verjetno razmeroma mlad umrl. Pri delu mu je pomagal sin Giovanni Battista, ki je očetovo obrt nadaljeval na Hrvaškem.

Seznam Coconijevih del v Ljubljani je razmeroma obsežen, vendar je šlo – z izjemo Kapretzove hiše na današnji Slovenski cesti in dveh paviljonov na posestvu barona Erberga v Dolu pri Ljubljani – za posege v že obstoječi stavbni fond. Napoleonske vojske so deželo ekonomsko prizadele, kar se je odražalo predvsem v pomanjkanju naročil za nove gradnje. Cerkve in gradovi kot vodilna naročila 18. stoletja so se umaknili prezidavam meščanskih hiš, ki jim je Coconi znal dati nekaj klasicističnih prvin, čeprav se heroični klasicizem pri nas nikoli ni mogel uveljaviti in je hitro zdrsnil v manj zahteven bidermajer. Značilnosti Coconijeve arhitekture so bili kanelirani kolosalni pilastri, s stebri obdani vhodi stavb, štukaturno okrasje z rastlinskimi motivi ter v izjemnih primerih tudi figuralika in trikotna stavbna čela, medtem ko pritlični del v celoti obvladuje plitva rustika. Njegov oblikovni arzenal je ostal zvest sočasni italijanski arhitekturi in ni imel posluha za konglomerat starokrščanskih, bizantinskih in romanskih prvin, znanih pod imenom Rundbogenstil, ki je k nam prihajal z nemškega severa.

Med njegova prva ljubljanska dela sodi 1823 izdelana nova zunanja podoba hiše barona Leopolda Lichtenberga na Novem trgu 5. Fasada je obravnavana kot enotna ploskev brez rizalita. Členjena je z lizenami, med katere so vstavljena okna. Ta imajo v prvem nadstropju trikotne nadstreške, v nadstropju nad njimi so polkrožni in zgoraj ravni. Ploskve pod okni so okrašene z decentno klasicistično ornamentiko. Podobno, čeprav nekoliko bolj bogato je obravnavana istega leta preurejena Auerspergova palača v Gosposki ulici, ki je namesto lizen dobila kolosalne pilastre. Oba portala sta naglašena s podvojenimi stebri, nad njima pa so balustri, ki ustvarjajo vtis balkona. Njegovo najpomembnejše delo pa je prezidava Hohnove hiše na Mestnem trgu. Njen lastnik je bil knjigovez in trgovec s papirjem Henrik Adam Hohn, ki je imel svojo izpostavo tudi v Trstu in si je gotovo želel ugledno stavbo po tržaškem vzoru, ki bo predstavljala dostojen pendant baročni stavbi mestne hiše. 1826 ali leto pozneje je kupil staro Mulejevo hišo ter jo dal temeljito prezidati, povišati za eno nadstropje in okrasiti z novo fasado. Njen osrednji triosni del je z rahlim zamikom in s čez dvoje nadstropij potekajočimi stebri oblikoval kot plitev rizalit, ki ga je zgoraj naglasil s trikotnim čelom. Ta del stavbe je tudi bogateje okrašen s štukom. Zlasti kakovostni so reliefi z golimi otročiči, ki predstavljajo alegorije trgovine, umetnosti in poljedelstva ter v našem spomeniškem gradivu nimajo para. Nekaj okrasja, čeprav ne najbolj kakovostnega, je gotovo prispeval tudi potujoči tirolski kipar Martin Kirschner, ki se je tedaj mudil v Ljubljani in je s Coconijem sodeloval še pri obeh paviljonih v Dolu. Ker glede na višino stavbe ni bilo mogoče celote opremiti s stebri ali pilastri, je fasada nad vodoravno cezuro drugega nadstropja preprosteje oblikovana. Orli z girlandami predstavljajo najbolj pristen klasicističen okras. Spretno so razporejeni tudi različni nadstreški oken, ki sicer sledijo kompozicijski shemi z Lichtenbergove hiše.

Istega leta je Coconi sezidal tudi Kapretzovo hišo s kavarno v pritličju, od katere pa so se navzven ohranili portal, obdan s paroma dorskih stebrov in plitvim balkonom nad njim, ter podkapni venec s kockastim frizom. V notranjosti je svetlo triramno stopnišče s stebri, prostor v pritličju pa ima plitve obočne kape z oprogami, ki se iztekajo v rjavkaste dorske stebre. Podobno je oblikovan tudi pritlični interjer na Mestnem trgu 16, katerega lastnik je bil Leopold Fröhrenteich, kar kaže, da je imel Coconi sredi dvajsetih let 19. stoletja odprtih več gradbišč v Ljubljani. Tako je na vogalu Mestnega trga in današnje Stritarjeve ulice preurejal Alborgetijevo stavbo, na današnjem Prešernovem trgu pa začel prezidavati danes neohranjeno Mayerjevo lekarno Pri zlatem jelenu, ki jo je povišal šele njegov furlanski rojak Antonio Cragnolini. Nič se ni ohranilo niti od Collorettove kavarne na Mestnem trgu 6. Slogovno je mogoče med njegova dela uvrstiti še fasadi na Mestnem trgu 12 in na Petkovškovem nabrežju 7 z značilnim štukaturnim okrasjem. Coconijeva naloga je bila tudi cenitev raznih nepremičnin in obnavljanje mestne infrastrukture, za kar se je z večjim ali manjšim uspehom potegoval na raznih razpisih, da ne omenjamo občasnih zidarskih popravil ali del v ljubljanski stolnici. Ko je zašel v denarne težave, se ni ustrašil niti nevarnega kopanja kaznilniškega vodnjaka na Ljubljanskem gradu.

Posebno poglavje je njegovo sodelovanje z dolskim graščakom baronom Jožefom Kalasancem Erbergom. V spomin na obisk cesarskega para ob priliki ljubljanskega kongresa svete alianse je ta dal v graščinskem parku po Coconijevem načrtu postaviti spominski steber z vazo (1821–22). Pozneje mu je zaupal tudi gradnjo dveh paviljonov za svojo knjižnico ter bogato zbirko umetnin in muzealij (1827–31). Čeprav razmeroma majhna in ne brez spogledovanja z meščanskim bidermajerjem, s svojimi novojonskimi pilastri in portikoma vseeno predstavljata enega najvidnejših prispevkov klasicistične arhitekture pri nas. V nišah ob vhodu so Kirschnerjevi kipi z muzama slikarstva in arhitekture na eni strani ter pesništva in glasbe na drugi.

Dela

Spomenik obisku avstrijskega cesarskega para, 1821–22, park dvorca Erberg, Dol pri Ljubljani.
Fasada Auerspergove palače, 1823, Gosposka ulica 15, Ljubljana (danes Mestni muzej Ljubljana).
Fasada palače barona Leopolda Lichtenberga, 1823, Novi trg 5, Ljubljana.
Kapretzova hiša s kavarno, 1826, Slovenska cesta 36, Ljubljana.
Prezidava Hohnove (Souvanove) hiše, 1827, Mestni trg 24, Ljubljana (ohranjena le fasada).
Paviljona v parku dvorca Erberg, 1827–31, Dol pri Ljubljani.

Viri in literatura

Arhiv Republike Slovenije, SI AS 730, Graščina Dol (1477–1875), fasc. 5.
ES.
Vlado Valenčič: Ljubljansko stavbeništvo v prvi polovici 19. stoletja, Kronika, 17, 1969, št. 2, 74–75.
Lelja Dobronić: Bartol Felbinger i zagrebački graditelji njegova doba, Zagreb, 1971, 55.
Damjan Prelovšek: Ljubljanski stavbni mojster Francesco Coconi, Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997, 109–134.
Igor Sapač, Franci Lazarini: Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2015, pass.
Prelovšek, Damjan: Coconi, Francesco (med 1780 in 1789–1836). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023810/#novi-slovenski-biografski-leksikon (8. december 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 4. zv. C. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine