Ceresola, Marcello (okoli 1640–1689)

CERESOLA, Marcello (Genovese), arhitekt in stavbenik (r. ok. 1640, Alta Valle Intelvi, Lanzo d’Intelvi, Italija ali Praga, Češka; u. 1689, Ljubljana).

Ceresola je bil član družine stavbnih mojstrov in štukaterjev z območja Coma (Lanzo d’Intelvi) v severni Italiji. Mladostna leta je preživljal v Pragi, kjer se je naučil nemščine in češčine ter se izučil pri stavbnem mojstru in štukaterju Domenicu Rossiju. Po končanem vajeniškem šolanju (1659) je odšel v Italijo in bil dejaven v Genovi. Bivši ambasador v Benetkah, grof Humprecht Jan Černín, ki je od 1663 neuspešno iskal arhitekta za svojo novo palačo v Pragi, je jeseni 1665 od znanca iz Benetk dobil sporočilo, da z njim potuje sposoben arhitekt Marcello Ceresola in da mu bo plačal pot do Dunaja, tam pa naj ga sprejme grofov tajnik. Po enomesečnem postanku v cesarski prestolnici se je arhitekt konec januarja 1666 na Češkem sestal z grofom. Černín je prišleka kmalu preizkusil z naročilom – pripravo načrtov za dvorec Nejdek. Ugotovitev, da arhitekt ne bi bil kos tako zahtevni nalogi, kot je bila gradnja ogromne palače na Hradčanih, je gotovo prinesla obojestransko razočaranje, vendar ga je grof vseeno vse do oktobra 1667 obdržal pri načrtovanju prenovitvenih del za dvorce Kostomlaty, Kysibl (Stružná) in Nejdek (njegovi načrti so ohranjeni v Státní okresní archiv Jindřichův Hradec). Čez zimo se je Ceressola odpravil v Italijo, a se kljub obljubljenemu povratku ni več vrnil k Černinu. 1671–75 je delal kot capomastro Carla Canevaleja ob prezidavi gradu Petronell v Avstriji, nato pa je prišel na Kranjsko, kjer je bil 1. julija 1675 sprejet v službo deželnega stavbenika s plačo gradbenega nadzornika utrdb na ogulinski meji (180 goldinarjev). 1682 je kupil hišo na današnjem Gornjem trgu 27. Po hujši bolezni je 1689 umrl v Ljubljani.

V Ljubljani je spletel osebne vezi s kamnosekom Matejem Potočnikom in kiparjem Janezom Gregorjem Majetičem. Po opravljeni prezidavi Deželne hiše (november 1676) je dobil dovoljenje za trimesečno odsotnost iz dežele, po vrnitvi pa je prevzel (za umrlim stavbarjem in štukaterjem Carlom Finalijem ter le nekaj mesecev zaposlenim Francescom Rosinijem) zidavo diskalceatske cerkve sv. Jožefa v kapucinskem predmestju (od pomladi 1677–80). V tem času je sklenil pogodbo za obnovo gradu Begunje z grofom Janezom Herbertom Katzianerjem (po grofovi smrti 1681 je z obnovo gradu nadaljevala vdova), izrisal načrte za nove mitninske urade v Brodu na Kolpi, Zgornji Trati in na Razdrtem ter občasno nadziral njihovo gradnjo (1679–80). V Ljubljani je izdelal tudi načrte za povečavo kapele sv. Križa pri nekdanjem frančiškanskem samostanu (1680, dokončana 1699) in vodil postavitev spominskega Marijinega stebra pred jezuitsko cerkvijo sv. Jakoba. Do 1682 je za vsa dela pri Marijinem stebru, razen bronastega kipa Brezmadežne (model Wolf Weisskirchner, vlivanje po inovativnem postopku Janeza Vajkarda Valvasorja), prejel 3.500 goldinarjev. Zaslužek mu je omogočil nakup lastne hiše v mestu (danes Gornji trg 27), ki je bila 1686 močno poškodovana ob eksploziji Smodniškega stolpa na ljubljanskem Gradu, zato jo je obnovil in vodil gradnjo novega stolpa na Gradu (1686–87). V okviru barokizacije cerkve sv. Krištofa za Bežigradom je 1688 začel gradnjo nove ladje, ki jo je po njegovi smrti nadaljeval arhitekt in stavbar Francesco Ferrata.