Novi Slovenski biografski leksikon

Ulrik II. Celjski (Ulrich II. von Cilli, Urh Celjski, Cillei Ulrik), grof, državni knez, vojskovodja, regent v Avstriji, kraljevi namestnik na Ogrskem (r. ok. 1406, neznano; u. 9. 11. 1456, Beograd, Srbija, pokopan v minoritskem samostanu v Celju). Oče Friderik II. Celjski, grof, državni knez, mati Elizabeta Krško-Modruška (Frankopanska), grofica. Žena Katarina, hči srbskega despota Jurija Brankovića, ded Herman II. Celjski, grof, babica Katarina Carrara iz Padove, grofica Krško-Modruška, teta Barbara Celjska, ogrska, češka in nemška kraljica, cesarica, žena kralja in cesarja Sigismunda Luksemburškega, sestrična Elizabeta Luksemburška, ogrska, češka in nemška kraljica, sestričnin sin Ladislav Postumus, ogrski in češki kralj, avstrijski vojvoda, tast Jurij Branković, srbski despot, svakinja Mara Branković, žena turškega sultana Murata II., bratranec Ladislav Garai, ogrski palatin, sestrična Katarina Garai, grofica, druga žena grofa Henrika IV. Goriškega, sestričnina sinova Ivan in Lenart, goriška grofa, sestrična Margareta Celjska, vojvodinja Tešinsko-Glogavska.

Kje in kako je Ulrik preživljal otroštvo, ni znano; imel je enega brata, ki je zgodaj umrl. Zakon med staršema ni bil srečen in se je končal s tragedijo. Njegova mati Elizabeta je 1422 umrla v Krapini, domnevno naj bi jo umoril sam Ulrikov oče Friderik, ki se je kmalu zatem poročil z Veroniko Deseniško. Ulrik je v letih, ko je bila Veronika umorjena in oče 1425/26 celo v ujetništvu grofa Hermana, gotovo bival pod dedovim okriljem in se je skupaj z njim prvič pojavil v javnosti marca 1425 na dvoru kralja Sigismunda na Ogrskem.

Ulrik se je 1430 »s šestdeset konjeniki, bogato opremljenimi plemiči« odpravil na viteško potovanje (rittersrays) po Evropi in si za to od očeta izposodil izjemno vsoto 32.000 goldinarjev. Spomladi 1430 je potoval po Španiji – 21. marca je bil na dvoru aragonskega kralja Alfonza V. v Segorbe pri Valencii, kjer je bil sprejet v kraljevi viteški red vrča. Po poročilu kronike kastiljskih kraljev je bil od 16. aprila na dvoru kralja Juana II. v Amuscu kot »velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda«; gostili so ga dvajset dni in mu podelili ogrlico ribje luske, simbol članstva v kastiljskem viteškem redu, nakar je obiskal še Santiago de Compostela. Ded Herman je maja 1430 obvestil velikega mojstra nemškega viteškega reda, da je vnuk v Granadi (in Granaten umb ritterschaft) in bo morda prišel tudi v Prusijo ter nadaljeval pot v ruski Novgorod. Kod po evropskih dvorih ga je še vodila pot, za sedaj ni raziskano, nedvomno pa je pomenila začetek njegove mednarodne prepoznavnosti in vojaške kariere.

Čeprav še nekaj let v senci deda Hermana, se je Ulrik začel samostojno politično-vojaško udejstvovati. Spomladi 1431 je bil na državnem zboru v Nürnbergu ob pripravah na peti križarski pohod proti husitom na Češkem. Sam se pohoda ni udeležil, ker ga je kralj Sigismund junija 1431 pooblastil za poveljstvo ogrske vojske v Furlaniji (vojna proti Benetkam) kot kraljevega namestnika z vsemi pooblastili. Poleti 1433 se je udeležil turnirja v Straubingu na Bavarskem – po kronistu Andreju iz Regensburga kot najuglednejši od »Avstrijcev« – in nato še vojnega pohoda proti husitom. To je bil začetek Ulrikovega večletnega udejstvovanja v češkem prostoru v zaključnem obdobju husitskih vojn. Vzporedno se je – ob podpori cesarja Sigismunda – večal tudi njegov ugled; januarja 1435 je na Dunaju že predsedoval cesarskemu dvornemu sodišču.

Ulrik se je 20. aprila 1434 poročil s petnajstletno Katarino, hčerjo srbskega despota Jurija Brankovića. V ozadju je bilo gotovo posredovanje deda Hermana, ki je želel okrepiti politične vezi z balkanskim prostorom. Drugo hčer Maro je Branković 1435 poročil s turškim sultanom Muratom II.; Ulrik je bil tako sultanov svak, kar je nedvomno vplivalo na medsebojne odnose. Katarina je ostala pravoslavne vere in je imela na celjskem dvoru pravoslavne duhovnike. Z Ulrikom sta imela tri otroke: Herman IV. je bil rojen pred 1436, hči Elizabeta 1441 in Jurij okrog 1443 (umrl je kmalu po rojstvu). Tudi hči je bila vzgajana v pravoslavju in je (najkasneje) od 1448 živela na dedovem dvoru v Smederevu.

Ulrik je od samostojnega nastopa dalje deloval v sožitju z očetom. Vodil je veliko politiko in vojskovanje, Friderik pa je upravljal matične posesti v celjski, ortenburški in zagorski grofiji. Ob pomoči Sigismunda si je Ulrik ustvaril lastno gospodarsko in teritorialno bazo, zlasti v Slavoniji in na Hrvaškem. Aprila 1435 so mu morali grofje Krško-Modruški (Frankopani) vrniti doto matere Elizabete (pol otoka Krka, pristanišče Bakar, gradova Trsat in Bribir), ki so jo po njeni smrti zaplenili; poleti 1435 je Sigismund njemu in očetu potrdil dedovanje zagorske grofije, v naslednjem letu pa sta prejela še gradova Stupnik in Medvedgrad. Višek vladarjeve naklonjenosti je bil povzdig Celjskih v državne kneze cesarstva, kar je še tik pred smrtjo septembra 1435 doživel grof Herman, slavnostno pa naslednje leto Ulrik v Pragi. Že poleti 1436 je bil ob cesarju pri zaključnih pogajanjih s husiti v Jihlavi in ob njegovi razglasitvi za češkega kralja. 30. novembra 1436 pa so ga na trgu praškega Starega mesta ob prisotnosti kraljice Barbare ter cerkvenih in posvetnih knezov slavnostno povzdignili v kneza Svetega rimskega cesarstva in celjska ozemlja v kneževino (deželo). Novembra–decembra 1436 je sodeloval tudi v skupini čeških plemičev kot Sigismundov pogajalec z radikalno husitsko stranko taboritov.

Pokneženje brez soglasja Habsburžanov je pomenilo dokončni prelom z deželnim knezom. Naslednjih šest let (1437–43), najbolj kritičnih v celjski zgodovini, je bilo v znamenju vojne in Ulrik je nosil breme bojevanja na več frontah. Marca 1437 sta z očetom v Oberdrauburgu na Koroškem sklenila obojestransko dedno pogodbo z goriškim grofom Henrikom IV. (poročen je bil z Elizabeto Celjsko, Friderikovo sestro, u. 1426). Ulrik je bil določen tudi za skrbnika Henrikovih sinov v primeru njegove smrti. Dogovor je bil navzkriž z obstoječo dedno pogodbo med Goriškimi in Habsburžani ter je še zaostril razmere. Mesec kasneje sta Celjska sklenila še dedno pogodbo s krbavskim grofom Francem, ki jima je v primeru smrti prepuščal grofijo Krbava na Hrvaškem. Napovedoval se je skorajšnji neizogibni vojni spopad.

Ulrik se je spomladi in jeseni 1437 zadrževal na Sigismundovem dvoru v Pragi. Bil je tudi v cesarjevem spremstvu, ko se je 11. novembra odpravil iz Prage proti Ogrski in 9. decembra v Znojmu umrl. Naslednik na prestolu, zet Albreht V. (II.) Habsburški, je dal kraljico Barbaro prijeti in zapreti, Ulrik pa se je pravočasno umaknil. Kmalu je zgladil odnose z novim ogrskim in nemškim (kmalu še češkim) kraljem ter postal Albrehtov zaupnik. 21. oktobra 1438 je bil postavljen za kraljevega namestnika (gubernatorja) na Češkem z vsemi pooblastili; v vojni proti Poljski je v Šleziji do februarja 1439 poveljeval češkim silam; kot gemeiner haubtman zu Beheim je omenjen še konec aprila 1439, nakar je bil zamenjan (kralj Albreht je že 27. oktobra umrl).

Medtem je 1437 izbruhnila vojna med Celjskimi in vojvodo Friderikom V. Habsburškim, ki je več let pustošila na Kranjskem in južnem Štajerskem. Glavni habsburški zavezniki so bili Frankopani, Celjski (njihove sile je vodil Čeh Jan Vitovec) pa so sredi 1439 pridobili še zavezništvo Friderikovega brata, vojvode Albrehta VI. V začetku 1440 se je odprla še druga fronta na Ogrskem. Ulrik je bil že januarja na državnem zboru v Budimu, kjer je z ogrskimi baroni odločal o novem kandidatu za prestol. Izbor je padel na šestnajstletnega poljskega kralja Vladislava III., ki naj bi se poročil z Elizabeto (vdovo kralja Albrehta II., Ulrikovo sestrično). Vendar je kraljica 22. februarja 1440 posthumno rodila dečka Ladislava (Posmrtnega, Postumus), prestolonaslednika na Ogrskem, Češkem in v Avstriji. Ulrik kot bližnji sorodnik se je postavil za zaščitnika njunih pravic do prestola in je svoje politične ambicije vezal na Ladislava. Plemstvo se je razdelilo na propoljsko stranko in Ladislavove podpornike pod Ulrikovim vodstvom, ki so 15. maja z ukradeno Štefanovo krono prestolonaslednika v Székesfehérváru okronali za ogrskega kralja. Ulrik je izgovarjal kraljevo prisego in med obredom držal Ladislavu krono nad glavo. Šest dni kasneje je kralj Vladislav prispel do Budima; Ulrik je prepozno prišel do mesta, da bi ga obranil, umaknil se je v Györ, kjer je bil junija ujet (do novembra je bil v ujetništvu na dvoru v Budimu). Vladislav je bil od večine baronov priznan za vladarja in 17. julija okronan, vendar se je razplamtela državljanska vojna. Brezizhoden položaj na Ogrskem je kraljico Elizabeto prisilil k zbliževanju z vojvodo Friderikom V. (tedaj že nemškim kraljem, kasnejšim cesarjem Friderikom III.). 23. avgusta 1440 je v Hainburgu prišlo do dogovora in Ladislav je bil novembra predan v skrbništvo Frideriku (do 1452). Istočasno so vodili pogajanja glede vojne Celjskih s Friderikom – 23. avgusta so s premirjem zaključili prvo fazo (celjsko stranko sta zastopala kraljica Elizabeta in vojvoda Albreht VI.).

Ulrik je bil v začetku novembra 1440 izpuščen iz ujetništva (za jamstvo je moral pustiti štiriindvajset talcev iz vrst svojih pristašev). Z očetom sta težišče vojskovanja prenesla v Slavonijo, kjer sta za zagrebškega škofa uveljavila svojega kandidata Benedikta (patronat nad škofijo sta prejela od kraljice Elizabete). 1. marca 1441 je Jan Vitovec v bitki pri Samoboru uničujoče porazil kraljeve enote; padlo naj bi 1.500 »Poljakov in Ogrov«. Že 19. aprila 1441 je v Sombotelu prišlo do sklenitve miru in Celjska sta Vladislava priznala za kralja. Kljub temu sta nadaljevala z obleganjem in zavzela zagrebški Gradec (kraljevski del Zagreba), ki je ostal v Ulrikovi posesti do njegove smrti 1456. V nadaljevanju sta si dosledno prizadevala za mir. Grof Friderik – v kraljevi listini avgusta 1442 je naveden na vrhu ogrskih baronov, takoj za despotom Brankovićem – je osebno posredoval med Elizabeto in kraljem Vladislavom. Mir je bil sklenjen 16. decembra 1442 (kraljica je že tri dni kasneje umrla).

V začetku septembra 1441 je prišlo do drugega podaljšanja premirja v vojni med Celjskimi in kraljem Friderikom (do aprila naslednjega leta). Grofa sta 13. maja 1442 v Forchtensteinu (Gradiščanska) sklenila vojaško zvezo s kraljevim bratom Albrehtom VI. V začetku poletja 1442 so skupne sile (začasno) zavzele Kranj, obleganje Ljubljane in Novega mesta pa je bilo neuspešno (junij–julij). Izčrpavajoča fajda Celjskim ni prinesla željenih uspehov. 16.–17. avgusta 1443 je prišlo v Dunajskem Novem mestu, ob osebni prisotnosti vseh akterjev – kralja Friderika, vojvode Albrehta VI., Ulrika Celjskega ter s posredovanjem bavarskega vojvode Henrika – do dokončne celjsko-habsburške pomiritve. Kralj je grofom s ponovnim povzdigom med državne kneze priznal knežji status, ne pa celjskih grofij kot kneževine. Obenem je bila sklenjena medsebojna dedna pogodba, 21. septembra v Gradcu pa še vojaško zavezništvo.

Ulrik je konec 1443 le dosegel enega večjih uspehov. Kot posrednik in razsodnik je posegel v spor med goriškim grofom Henrikom IV. in njegovo drugo ženo Katarino Garai (svojo sestrično). Konec 1443 je v Lienzu z Goriškimi sklenil več sporazumov, ki so mu prinesli izjemne pristojnosti. Postal je skrbnik grofovih otrok, Ivan Goriški naj bi se poročil z njegovo hčerjo Elizabeto, bil je tudi poslan na vzgojo na celjski dvor, Ulrik pa je dobil še skrbništvo nad goriškimi deželami, ki naj bi jih upravljal skupaj s predstavniki stanov do polnoletnosti enega od goriških sinov. S tem je izrinil vpliv kralja Friderika v strateškem zaledju severnega Jadrana. Prelomno leto 1443 se je zaključilo s knežjim srečanjem v Št. Vidu na Koroškem konec decembra oz. v začetku januarja 1444, kjer so se zbrali kralj Friderik z bratom Albrehtom VI., Ulrik in Henrik Goriški z ženo Katarino (kot opazovalec tudi Enej Silvij Piccolomini). Dolgotrajni razdor je simbolično zaključilo imenovanje Ulrika za člana kraljevega svéta; v tej funkciji se je od avgusta do oktobra 1444 s Friderikom že udeležil državnega zbora v Nürnbergu. Celjski so s tem v cesarstvu dosegli mejo svojih možnosti proti premočnemu vladarju. Ulrik je svoje ambicije prenesel na druga politična polja: v Slavonijo, Avstrijo in na Ogrsko.

Novembra 1443 je umrl bosanski kralj Tvrtko II. Kotromanić in Celjski so skušali uveljaviti svojo pravico do bosanskega prestola (Tvrtkova darovnica iz 1427). Vendar je bil za novega kralja izvoljen Štefan Tomaš. Ulrik je podprl njegove nasprotnike in spomladi 1444 je celo kralj Friderik ponudil posredovanje za pomiritev. Štefan Tomaš se je s podporo Ivana Hunyadija uspel obdržati na prestolu, kar je bilo seme bodočega antagonizma med Celjskimi in Hunyadiji. V Slavoniji je vladal status quo med Ulrikom, ki je obvladoval zagrebški Gradec, in slavonskim banom Matkom Talovcem. Že januarja 1444 pa je Ulrik zasedel položaj bana (in ga ohranil do smrti 1456). Po smrti kralja Vladislava (novembra 1444) in Matka Talovca (februarja 1445) je začel ofenzivo, podprto z vojaškimi zavezništvi (s Štefanom Frankopanom in Rajnprehtom Walseejem). V obsežnem vojnem pohodu je 1445 zasedel gradove zagrebške škofije, ki jih je prej obvladoval Talovec (Ðurđevac, Garić, Gumnik, Čazmo, Hrastovico, Goro, Račo), in dobil prevlado nad Slavonijo, ki mu je do smrti nihče ni mogel izpodbiti. Z očetom sta prevzela tudi upraviteljstvo nad zagrebško škofijo (tutor et advocatus ecclesie Zagrabiensis).

Samovoljna prevlada nad Slavonijo je sprožila odziv ogrskih stanov. V povračilnem vojnem pohodu aprila 1446 je ogrska vojska pod Ivanom Hunyadijem preko Čakovca, Varaždina in Slovenske Bistrice vdrla skoraj do Celja in povzročila precej škode. Ogrski državni zbor je Hunyadija postavil za upravitelja (gubernatorja) kraljestva za čas mladoletnosti kralja Ladislava (ostalo do 1453). Ko je izbruhnila še vojna Ogrske s kraljem Friderikom, ker ni hotel izročiti Ladislava in Štefanove krone, je Ulrik nastopal kot kraljev zaveznik. Že poleti 1446 je s štajerskim plemstvom branil deželno mejo, po ogrskem pustošenju Avstrije in Štajerske pa je bil na pogajanjih decembra 1446 eden glavnih Friderikovih pogajalcev. 1. junija 1447 je bilo v Radgoni – tokrat ob posredovanju Friderika Celjskega – sklenjeno dvoletno premirje.

1444–51 je bil Ulrik eden bližnjih kraljevih zaupnikov in se je precej zadrževal na Dunaju, kjer je imel tudi svojo palačo (danes Amalienburg). 1447 je predsedoval komornemu sodišču ter 1448 in 1449 zastopal kralja na avstrijskih deželnih zborih v Kremsu. Na njegov mednarodni ugled in vpliv na dvoru kažejo pogajanja s poslanstvom burgundskega vojvode Filipa, ki sta jih na Dunaju vodila s kraljevim kanclerjem Kasperjem Schlickom (od jeseni 1447 do pomladi 1448). Burgundska diplomata Adrian van der Ee in Henrik van Heessel sta poročala o izjemno dobrih stikih z grofom Celjskim – magnificus et potens dominus comes de Cilijs (van Heessel je štiri celjske grbe upodobil v svoji grbovni knjigi). Ena glavnih tem je bila poroka Elizabete, sestre Ladislava Postumusa, s sinom burgundskega vojvode Karlom (Ulrik je bil njen mali stric). Končni neuspeh pogajanj – zaradi kraljevega nasprotovanja – je bil eden razlogov za slabšanje Ulrikovih odnosov z vladarjem.

Vzporedno z diplomacijo se je Ulrik udejstvoval kot vojskovodja. Septembra 1449 se je – kljub protestu kralja Friderika – pridružil brandenburškemu mejnemu grofu Albrehtu v vojni proti Nürnbergu (»Süddeutscher Städtekrieg«). 1448–50 je imel tudi vodilno vlogo v boju proti kondotieru Pankracu iz Holiča, ki je iz oporišč na severnem Ogrskem pustošil po Avstriji. Avgusta 1448 sta s papeškim legatom Carvajalom v Bratislavi izpogajala premirje, naslednje leto pa je bil Ulrik izbran za kraljevega poveljnika v načrtovani vojni. Poleti 1450 je z vojsko avstrijskih stanov in 1.000 najemniki vdrl na Ogrsko ter zavzel Pankračevi središči Holič in Skalica. Ulrik je v teh letih vzpostavil tesne stike z nekaterimi vplivnimi plemiči, ki so bili leta njegovi zavezniki – grofom Mihaelom von Hardeggom, Nikolajem Liechtensteinskim z Muraua ter Wolfgangom in Rajnprehtom Walseejskima (1449–51 medsebojne dedne pogodbe).

Kot vodilna ogrska barona sta Ulrik in oče Friderik redno (izmenično) opravljala tudi funkcijo bana Slavonije in predsedovala banskemu sodišču v Križevcih ali Zagrebu (Ulrik je bil 1444–50 in 1454–56 vsakoletno v Slavoniji). Položaj v regiji se je umiril do poletja 1448, ko sta z Ivanom Hunyadijem sklenila sporazum o poroki Ulrikove hčere Elizabete z njegovim sinom Ladislavom; Celjskima je priznal tudi banski položaj (18. junija). Hunyadi je septembra izvedel vojni pohod proti Turkom v Srbijo, kjer je na Kosovem Polju doživel uničujoč poraz (po beneški kroniki Stefana Magna naj bi sodeloval tudi celjski oddelek 5.000 mož). Na povratku je zaradi pustošenja Srbije padel v ujetništvo Ulrikovega tasta Jurija Brankovića (bil je turški vazal); sina Ladislava je moral pustiti za talca in potrditi njegovo poroko z Ulrikovo hčerjo. V novem dogovoru avgusta 1451 je bil namesto Ladislava za ženina določen drugi gubernatorjev sin, kasnejši kralj Matija Korvin. Do poroke, določene za 6. december 1453, tedaj ni prišlo, a je dogovor prehodno omilil napetosti.

V naslednjih letih je Ulrik vedno več pozornosti posvečal Balkanu. Pretenzije na bosanski prestol dokazuje še 1450 overovljen prepis Tvrtkove darovnice iz 1427. Ulrik se do tedaj ni udejstvoval v boju proti Turkom, k čemur je prispeval vpliv tasta Brankovića, ki je lovil ravnotežje med Ogrsko in Turki. Sultan Murat II., Ulrikov svak, je bil po poročilu Celjske kronike v zelo dobrih odnosih s Celjskimi (er hette grosse lieb zu dem hauss Cilli). Ko je 1451 umiral, naj bi sinovom ukazal, da jim ne smejo škoditi v njihovih deželah. Že naslednje leto je novi sultan Mehmed II. poslal ambasadorje na celjski dvor ter jim ponudil podporo in vojaško pomoč (Celjska kronika). Vendar se je Ulrik postopno začel angažirati tudi proti Turkom; oktobra 1454 se je s svojo vojsko in tastom Brankovićem celo pridružil Ivanu Hunyadiju na pohodu proti Turkom, ki so plenili po Srbiji.

Ulrikovi odnosi s kraljem Friderikom so se poslabšali, ko je 22. oktobra 1450 s Hunyadijem sklenil sporazum – v nasprotju s celjskimi ambicijami – da lahko Ladislav Postumus ostane v njegovem skrbništvu do osemnajstega leta. Friderik je, preden se je odpravil na cesarsko kronanje v Rim, 1451 sklenil podoben sporazum še s češkim gubernatorjem Jurijem Poděbradskim (Ladislav je bil tudi dedič češke krone). Nezadovoljni avstrijski stanovi z Ulrikom Eizingerjem na čelu so 14. oktobra 1451 sklenili proti kralju naperjeno »mailberško zvezo«. Ulrik se je začel povezovati z uporniki. Poskusi pomiritve ob posredovanju kraljevega brata Albrehta VI. jeseni 1451 (na Ptuju in v Lipnici) niso uspeli. Friderik je Ladislava decembra odpeljal s sabo v Rim; Ulrik je udeležbo zavrnil. Z očetom sta 5. marca 1452 na Dunaju sklenila zavezništvo z vodilnimi predstavniki avstrijskih in ogrskih stanov, na čelu s Hunyadijem (listina s štiriintridesetimi pečati; omenjena sta kot »presvetla kneza, Ladislavova sorodnika in najzvestejša podpornika«). Ogrski baroni so Ulriku ob tej priliki poverili tudi upravo nad tremi pomembnimi mesti – Košice, Levoča in Bardejov  kar priča o njegovem ugledu. Celjska sta 19. marca ločeno sklenila še zvezo z avstrijskimi stanovi. Vojna je izbruhnila po cesarjevem povratku poleti 1452. Združena vojska upornih stanov – 16.000 mož z Ulrikom kot vodjo (vorgeer) – je konec avgusta obkolila vladarja v Dunajskem Novem mestu in ga po kratkem obleganju prisilila k pogajanjem. Kot glavna nasprotnika sta v mirovnem sporazumu navedena Ulrik in cesar Friderik III. Ugledni posredniki – salzburški nadškof, škofa Regensburga in Freisinga ter badenski mejni grof – ga v listini imenujejo hochgeboren fürst unser besunder lieber freund her Ulreich graf ze Cilli. Cesar je 4. septembra Ladislava predal Ulriku in skupaj sta 6. septembra triumfalno vkorakala na Dunaj, kjer je bil mladi vladar razglašen za deželnega kneza. Samostojno je zavladal Avstriji, Ulrik pa je postal njegov skrbnik z izjemnim vplivom. Po poročilu Celjske kronike so šle vse stvari, preden so bile predložene Ladislavu, skozi Ulrikove roke. Postal je neformalni vladar Avstrije in Dunaja; z Ladislavom sta imela rezidenco v dunajskem Hofburgu.

7. decembra 1452 se je na Dunaju začel knežji zbor, ki naj bi razrešil vprašanja, kje in kako bo vladal mladoletni Ladislav. Poleg cesarjeve delegacije in predstavnikov čeških stanov se ga je udeležilo nekaj vodilnih nemških knezov. Pred zbranimi je Ulrik prvič nastopil kot Ladislavov regent in je cesarjeve zahteve zavrnil, češ da je poraženec, zato ne more postavljati pogojev. Dolgotrajna pogajanja so prinesla zgolj status quo. Vzporedno so se urejali odnosi z Ogrsko. Za božič je Ivan Hunyadi prišel na Dunaj; odložil je funkcijo ogrskega gubernatorja, a ohranil vodilni položaj kot generalni glavar. Med januarjem in februarjem 1453 se je Ulrik z Ladislavom udeležil zasedanja ogrskih stanov v Bratislavi, kjer so se mu poklonili kot novemu vladarju in postavili temelje za konsolidacijo kraljestva. Aprila 1453 je Ulrik v Znojmu sklenil zavezniško pogodbo še s češkim gubernatorjem Jurijem Poděbradskim; zatem sta prišla na Dunaj, kjer se je Poděbradski poklonil Ladislavu kot češkemu kralju. Ulrik se je 1453 kot regent pogajal tudi z burgundskim dvorom – glede Luksemburga, kjer je imel Ladislav dedne pretenzije kot predstavnik luksemburške dinastije. Ko je septembra 1453 v Bratislavi sklenil zavezništvo z vodilnimi ogrskimi baroni, naperjeno proti premočnemu Hunyadiju, je bil Ulrik v listini eksplicitno označen kot »upravitelj kraljevih zadev« (rerum suarum director). Bil je na višku moči in vpliva, a zmagoslavje je trajalo le leto dni. Rivalstvo z Ulrikom Eizingerjem se je stopnjevalo; jeseni 1453 je ta šele trinajstletnega Ladislava potegnil v zaroto in Ulrika so 5. oktobra 1453 izgnali z dvora in z Dunaja. Umaknil se je v Perchtoldsdorf južno od mesta (tam je imel grad Liechtenstein). Ladislava so v Prago, kjer je bil 28. oktobra kronan za češkega kralja, namesto Ulrika spremljali Eizinger, Hunyadi in Poděbradski (na Češkem je ostal leto in pol). Ulrik naj bi se pripravljal na povračilni udarec, vendar do tega ni prišlo. Neuspešno je skušal obnoviti tudi stike s cesarjem Friderikom III., nakar se je vrnil v Celje.

Ulrik je vseskozi spremljal dogajanje na Balkanu. Dubrovnik ga je imel za zelo vplivnega pretendenta za premoč v regiji. Ko je poleti 1451 prišlo do vojne med dubrovniško republiko in bosanskim vojvodo Štefanom Vukčićem Kosačo, ga je Ulrik podprl s topovi, opremo in inženirji. Naslednje leto so se Dubrovčani z diplomacijo trudili – preko Hunyadija in Brankovića – da bi ga odvrnili od podpore Kosači, 1453 pa sta obe sprti strani skušali na Dunaju doseči podporo Ulrika in kralja Ladislava. Po smrti hrvaško-dalmatinskega bana Petra Talovca (aprila 1453) se je Ulrik – poleg bosanskega kralja, Kosače in Benetk – neposredno vpletel v boj za njegovo dediščino. 1454 je vse sile preusmeril na Hrvaško; zadrževal se je v Slavoniji in poleti poslal vojsko v Dalmacijo proti grofu Tomažu Krbavskemu, ki je zasedal nekatere kraljeve gradove. Prvi pohod je bil neuspešen, drugi pod vodstvom Vitovca pa je sredi julija prinesel uspeh in zasedbo glavnega gradu Ostrovica. Že septembra 1454 se je Ulrik prvič tituliral kot »ban Dalmacije, Hrvaške in celotne Slavonije«. V začetku 1455 je postal še sorodnik Kosače – vojvodov sin se je oženil z njegovo nečakinjo (neptis comitis Cylie). Ogroženi bosanski kralj je opozarjal Benetke na celjske načrte in marca 1455 ponujal vojaško zavezništvo. Ulrikove sile so 1455–56 osvajale Dalmacijo in med drugim neuspešno oblegale Knin (»glavno mesto Hrvaške«). Bosanski kralj je Ulrikova »nečastna dejanja« celo primerjal s turškim sultanom (junija 1456). Do jeseni 1456 si je Ulrik uspel podrediti celotno hrvaško-dalmatinsko banovino (razen Klisa), pooblaščenec kralja Ladislava pa ga je uvedel v posesti in gradove. O uradnem nastopu banske funkcije je maja 1456 obvestil tudi beneško republiko.

Aktivnosti na Hrvaškem so bile del širših interesov v zaledju severnega Jadrana. Že po sporazumu iz 1443 je imel Ulrik močan vpliv v goriški grofiji, za kar je jamčil – kot talec – mladi Ivan Goriški, vzgajan na celjskem dvoru. Ulrik naj bi se 1451 z Goriškimi dogovarjal o možnosti zamenjave njihovih teritorijev s celjskimi, kar bi mu povečalo vpliv v regiji (o tej grožnji so razpravljali celo v Benetkah). Decembra 1451 je sklenil še sporazum z Walseejskima, ki sta mu v primeru smrti brez naslednikov zapuščala Reko v Kvarnerju. Cesar Friderik si je 1452 neuspešno prizadeval za vojaško zvezo z Benetkami proti Celjskim in Walseejcem. Tudi Ulrik je bil v stikih z beneško republiko – dož je njemu in očetu marca 1451 ter julija 1452 izstavil spremno pismo za pot po beneškem ozemlju (s spremstvom do 100 oz. 30 konjenikov). O velikopoteznih načrtih pričajo tudi Ulrikova pogajanja z milanskim vojvodo Francescom Sforzo, s katerim si je 1452–53 izmenjaval diplomatska poslanstva. Goriški grof Ivan – po smrti očeta je 1454 prevzel goriško hišo – je že aprila 1453 obnovil dobre odnose z Ulrikom (odpovedal se je zahtevam iz poročne pogodbe z Elizabeto Celjsko). 26. januarja 1455 pa je bila v Lienzu sklenjena še vojaška zveza Ulrika, Goriških in cesarjevega brata Sigmunda Tirolskega. Ulrik je s Sigmundom sklenil tudi nenavadno zastavno pogodbo, verjetno za utrditev zavezništva. Za 200.000 goldinarjev je dobil v zastavo deset gradov na Tirolskem, sam pa je Sigmundu za enako vsoto prepustil trinajst nekdaj ortenburških gradov – od Oberdrauburga do Kostela in Poljan ob Kolpi. Zveza proti cesarju je junija vključila še kralja Ladislava ter julija bavarska vojvoda Albrehta in Ludvika. S tem je bil vladarjev političen vpliv v širši regiji nevtraliziran.

V Avstriji je vpliv Ulrika Eizingerja upadal in Ulrik je dočakal nov veliki trenutek. Konec februarja 1455 – po njegovem povratku iz Prage – je prišlo do sprave s kraljem Ladislavom. Ulrik je prišel na Dunaj s tisoč bleščeče opremljenimi konjeniki ter je v spremstvu kralja in vzklikajoče množice triumfalno vstopil v mesto. V kratkem si je povrnil položaj, kot ga je imel 1453. V ospredje je stopila Ogrska, kjer je šlo za uveljavitev Ladislavove oblasti. Hunyadi kot generalni glavar je imel v posesti številne kraljeve gradove in dohodke, vendar je izgubljal podporo. Ulrik mu je junija 1454 prepustil v odkup mesto Trenčin z več gradovi, ki jih je imel sam desetletje in pol v zastavi (od kralja Albrehta II.). Oktobra sta se z Brankovićem celo pridružila njegovemu pohodu proti Turkom. Po vrnitvi na Dunaj pa je 1455 obnovil stike z ogrskimi velikaši (zlasti Ladislavom Garajem in Nikolo Ujlakijem), ki so težili k obnovitvi kraljeve oblasti in zmanjšanju Hunyadijeve moči. Poleti 1455, ob neposredni turški grožnji, je še enkrat prišlo do pomiritve s Hunyadijem. 1. avgusta v Budimu sklenjeno zavezniško pogodbo je zapečatila dolgo načrtovana poroka Elizabete Celjske in Matije Hunyadija. Trinajstletna Elizabeta je bila poslana na Hunyadijev dvor (in že konec leta umrla), Matija pa je postal komornik na dvoru kralja Ladislava.

Dogajanje 1455 je bilo v znamenju križarske vojne proti Turkom, na katero se je Evropa pripravljala po turški osvojitvi Konstantinopla (29. maja 1453). Cesar Friderik je v ta namen 1454–55 sklical tri državne zbore – v Regensburgu, Frankfurtu in Dunajskem Novem mestu. V Regensburgu so Ulrika in Hunyadija izrecno omenjali kot vojaška »eksperta« glede razmer na turški meji. V Dunajskem Novem mestu je spomladi 1455 državni zbor zasedal v prisotnosti cesarja, papeškega legata, nemških knezov, Jurija Poděbradskega, delegacij burgundskega vojvode, aragonskega in poljskega kralja. Ulrik in Ladislav sta zaradi napetosti s cesarjem sodelovala le prek posrednikov. Izvedba križarskega pohoda je bila zaradi papeževe smrti in logističnih problemov prestavljena na 1456. V ozadju pa je potekala živahna diplomacija za pomiritev kralja Ladislava s cesarjem ter Ulrika s Hunyadijem. Glavni mediator pri obeh zadevah je bil Jurij Poděbradski. Hunyadi je v začetku aprila 1455 prišel na pogajanja do Dunaja, a se je zaradi nesporazumov vrnil na Ogrsko (Piccolomini je Ulriku pripisal celo načrtovanje atentata, kar se zdi v kontekstu državnega zbora, prisotnosti papeževega legata in knezov nesmiselno). Sredi maja so bila v Badnu pogajanja med cesarsko (vodil jo je brandenburški mejni grof Albreht) in kraljevo delegacijo pod Ulrikovim vodstvom, ki so se nadaljevala na Dunaju. Konec avgusta so pripeljala do dogovora, po katerem sta bila Ulrik in mejni grof Albreht pooblaščena za razsojanje vseh spornih zadev.

Za križarsko vojno je že v Frankfurtu agitiral karizmatični frančiškan Janez Kapistran, največji pridigar 15. stoletja, ki je imel intenzivne stike z Ulrikom. 1454 sta pod celjskim gradom Liechtenstein južno od Dunaja skupaj ustanovila frančiškanski samostan Maria-Enzersdorf, o čemer priča Ulrikovo pismo 31. marca 1455 (Kapistrana naslavlja kot »naš dragi prijatelj«). Njune poti so se še večkrat križale. Ko je sultan Mehmed II. v ofenzivi 1454–55 osvojil celotno Srbijo, je 1. junija 1455 padlo še glavno rudarsko mesto Novo Brdo, Juriju Brankoviću pa je ostalo le Smederevo. Junija je v Györu glede obrambe zasedal ogrski državni zbor, ki sta se ga udeležila tudi Ulrik in Kapistran. Nedvomno pod vplivom tasta in frančiškana – Branković je bil julija pri Ulriku na Dunaju, Kapistran konec meseca pri Hunyadiju v Budimu – je 1. avgusta v Budimu prišlo do pomiritve s Hunyadijem in uresničitve poročne pogodbe med njunima otrokoma.

V nadaljnjem letu je bilo vse v znamenju prihajajoče križarske vojne. Ulrik je septembra–oktobra 1455 zadnjič bival v Celju, kjer je podeljeval fevde in 6. oktobra meščanom Celja potrdil očetov privilegij o mestnih pravicah. Očitno se je zavedal prelomnosti dogodkov, zato je 19. oktobra sestavil testament kot »zadnji s celjskim imenom in grbom« (wir ain aynig person des namens vnd wappens von Cili sein). Vse svoje gradiščane in uradnike je pozval, naj v primeru njegove smrti vse »gradove, mesta in gospostva« brez oviranja predajo oz. pustijo tistim, katerim so bili zapisani (to se je nanašalo na razne obstoječe dedne, fevdne, zastavne idr. pogodbe). Malo prej je v Varaždinu potrdil pravice samostana Lepoglava, ki ga je ustanovil ded Herman. Decembra je bil ponovno na Dunaju. Že novembra 1455 je v Transilvaniji umrla njegova hči Elizabeta in Ulrik je ostal brez potomcev.

Ulrik in kralj Ladislav sta se intenzivno pripravljala na vojno proti Turkom (o tem poroča pismo papeškega legata Carvajala januarja 1456). Od 6. februarja je v Budimu zasedal ogrski državni zbor, kjer so bili tudi knezi iz tujine (27. februarja je Ulrik tam sklenil zavezniško pogodbo s saškima vojvodama, ki ga imenujeta »naš dragi stric in svak«). Ivan Hunyadi se je pogodil s kraljem, mu vrnil vrsto gradov in dohodkov, dobil pa oblast nad Beogradom. 31. marca je prišlo še do sklenitve zavezniške pogodbe med Ulrikom in Hunyadijem, h kateri je pristopila vrsta ogrskih baronov (Garai, Ujlaki, Palocz, varadinski škof Ivan Vitez), na Ulrikovi strani tudi njegov zaupnik Friderik Lamberger. Ivan Kapistran je v Budimu od papeškega legata prejel blagoslovljen križ in uradno postal duhovni vodja križarske vojne. Več tednov je uspešno pridigal za pohod, katerega začetek je bil najavljen za 1. avgust. Sultan Mehmed II. je bil s 60.000–70.000 možmi že na poti proti Ogrski, Hunyadi pa je prevzel poveljstvo nad južno mejo. Ulrik se je maja s kraljem umaknil v Bratislavo in nato na Dunaj, kar je madžarsko zgodovinopisje kasneje močno kritiziralo. Vendar je bil tudi odziv drugih ogrskih magnatov zelo slab; zganil se ni niti cesar Friderik, ki je imel lastne politične načrte. Ulrikovo dejanje je bilo gotovo povezano z zbiranjem okrepitev za obrambo Ogrske. Križarji iz cele Srednje Evrope so šele prihajali na Dunaj in so bili brez vodstva. Želel je pridobiti tudi čim več najemnikov, učinkovitejših od preprostih križarjev (že maja je »za potrebe dvora in najemnike« kralju posodil precejšnjo vsoto). 22. julija je na Dunaju izdal razglas za zbiranje najemnikov contra Turcos, ki naj bi se zglasili pri njem. Tudi kontingent iz Nürnberga (800 mož) je bil poslan na izrecen Ulrikov poziv. Medtem je sredi julija prišlo do bitke za Beograd – branila sta ga Hunyadi in Kapistran –, ki je prinesla največjo krščansko zmago 15. stoletja. Hunyadi je 11. avgusta umrl za kugo.

Papež in Ivan Kapistran sta kovala načrte za popoln izgon Turkov iz Evrope, saj je bilo na voljo še veliko križarskih sil. Iz mest vse do Leipziga, Kölna, Flandrije in Švice so z ladjami po Donavi prihajali še septembra in oktobra. Zaman so pričakovali tudi milanski kontingent Francesca Sforze – papeški legat je zanj že pridobil potrdila o varnem prehodu od cesarja, kralja Ladislava in Ulrika. Križarska vojska je 25. avgusta zapustila Dunaj. Po poročilu Celjske kronike naj bi štela 40.000 mož, ki so se postavili pod Ulrikovo poveljstvo (di sich all zu graff Ulrichen von Cilli undter sein haubtmannschafft und führung geschlagen hetten). To potrjuje tudi kasnejše pismo nürnberških poveljnikov. V Futogu pri Novem Sadu je bil za oktober sklican ogrski državni zbor, ki naj bi odločil o nadaljnjem pohodu. Ulrik je 3. septembra na Moravskem sklenil še zavezniško pogodbo z Jurijem Poděbradskim in se tako zavaroval za dejavnosti na Ogrskem. Ob srečanju v Iloku pa mu je na smrt bolni Janez Kapistran (umrl 23. oktobra) že napovedal skorajšnjo nasilno smrt (pričevanje Giovannija iz Tagliacozza). V Futogu zbrana vojska je čakala na razplet pogajanj z ogrskimi baroni. Ulrik je bil uradno imenovan za kraljevega upravitelja (locumtenens) in je zasedel nekdanji položaj Ivana Hunyadija. Ladislav Hunyadi je obljubil vrnitev še preostalih kraljevih gradov, vključno z Beogradom, ter kralju in grofu prisegel zvestobo. Ulrik je bil v tistem trenutku na višku svoje politične kariere. Prišlo je tudi do uradne pomiritve – Ulrik in Hunyadi sta prisegla na sveto pismo, grof je triindvajsetletnega Ladislava celo posinovil. 8. novembra je vojska s kraljem in Ulrikom nadaljevala pohod do Beograda.

Ulrik se je kljub opozorilom o nevarnosti odločil za pot v Beograd in zasedbo strateške trdnjave, kjer je Hunyadi pripravil atentat. Po prihodu 8. novembra so ju s kraljem spustili v citadelo (Kalemegdan) le z najožjim spremstvom 80–100 ljudi (med njimi je bil Friderik Lamberger). Ulrik je noč prebil v svoji beograjski palači (omenjena je v več virih). Po jutranji maši so ga Hunyadijevi poslanci povabili na nujen pogovor. Ladislav ga je pričakal z očitki o sovražnosti do njegove družine, prišlo je do spopada, v katerem so ga Ladislavovi spremljevalci potolkli in obglavili. Po novici o umoru je bila križarska vojska, ki mu je bila zelo naklonjena – po Celjski kroniki »bi umrli zanj« (waren all willig durch des von Cilli willen zu sterben) – tik pred tem, da bi začela z obleganjem citadele, a jih je kralj pomiril. Po nekaj dneh je bilo Ulrikovo truplo izročeno vojski; nürnberški križarji so ga – po lastnem poročilu – v Petrovaradinu izročili celjskim ljudem, ki so ga odpeljali proti Celju. Ulrikov umor je povzročil razpad križarske vojske, kar priča o njegovem ugledu in poveljniškem položaju (to poudarja tudi Johannes Roth v nagrobnem govoru). Papeški legat Carvajal, ki se je osebno poklonil umrlemu grofu, in kralj Ladislav sta jo uradno razpustila. Posledice Ulrikove smrti so razvidne tudi v kasnejši korespondenci vdove Katarine z mestnimi oblastmi Regensburga in Nürnberga, kjer omenja, da bi Ulrikovo sodelovanje z njihovimi poveljniki gotovo »prineslo krščanstvu velike koristi proti nevernikom«. V njegove namene, da križarsko vojsko povede dalje na turško ozemlje, gotovo ne gre dvomiti, saj bi mu to nedvomno prineslo slavo in čast, po katerih je hlepel celo življenje. Ulrikov umor je odmeval po vsej Srednji Evropi; v do sedaj znanih (ohranjenih) spisih ga omenja kar sedemindvajset različnih avtorjev.

V Celju je bilo Ulrikovo truplo položeno v družinsko grobnico v minoritskem samostanu. Trideseti dan je sledila veličastna pogrebna slovesnost, primerljiva z vladarskimi, npr. Ladislava Postuma (1457), Matije Korvina (1490) ali cesarja Friderika III. (1493) (opis v Celjski kroniki). Na koncu obreda je celjski herold trikrat glasno zaklical »danes grofje Celjski in nikdar več« – heind graffen von Cilli und nyemermer – ter simbolično prelomil celjski prapor. Ohranjen nagrobni govor humanista Johannesa Rotha, ki je slavil Ulrikove državniške in viteške vrline, je bil morda prebran ob pogrebnih slovesnostih. Avtor je bil dvorni pisar kralja Ladislava in bi lahko zastopal vladarja na pogrebu. Celjska kronika omenja mnoga žalna poslanstva in prisotnost Ladislavove delegacije je zelo verjetna. Ulrik je bil Ladislavu kot očetovska figura zelo blizu; na to kaže tudi maščevanje Ladislavu Hunyadiju, ki je bil 16. marca 1457 za zločin javno obglavljen na trgu v Budimu (kralj Ladislav je že nekaj mesecev kasneje umrl in ogrski prestol je zasedel brat usmrčenega, Matija Korvin).

Ulrik Celjski je bil nedvomno ena najvplivnejših osebnosti, kar jih je kadar koli izšlo iz slovenskega ozemlja. V neizmerni energiji in ambicioznosti pri sledenju ciljem bi ga lahko primerjali z italijanskimi renesančnimi sodobniki. Njegov vpliv je bilo čutiti od Češke, Nürnberga, Tirolske, Milana in Benetk do Ogrske, Srbije, Bosne, Dubrovnika in turške porte. Živel in deloval je s kar petimi različnimi vladarji: Sigismundom, Albrehtom II., Vladislavom III., Friderikom III. in Ladislavom Postumom. Tik pred koncem je sam dosegel položaj in moč, »ki je pripadala kraljem«, kot je v pismu dva tedna po njegovi smrti zapisal eden od škofov, prisotnih v Beogradu. Pogosto je nastopal v krogu vplivnih državnih knezov Svetega rimskega cesarstva – npr. bavarskih in saških vojvod, brandenburških in badenskih mejnih grofov – kot popolnoma enakovreden partner. Na drugi strani je bil v vrhu ogrskih baronov, tik pred smrtjo celo kraljevi namestnik. Z vsemi se je lahko primerjal po vplivu, blišču in premoženju. Razpolagal je z izjemnimi finančnimi viri in je sodobnikom občasno posojal velike vsote (celo 12.000 ali 14.000 goldinarjev) – med njimi so bili cesarjeva brata Albreht VI. in Sigmund, cesarjev komornik Hans von Rohrbach, grof Mihael von Hardegg, češki baron Ulrik z Rožemberka, kondotjer Jan Jiskra, Viljem Liechtenstein z Nikolsburga, mestna občina Bratislave ter ugledni dunajski meščani. O njegovem izjemnem bogastvu priča zadolžnica Mihaela von Hardegga iz 1454 za neverjetnih 120.000 goldinarjev.

Velik del Ulrikovih dohodkov je izviral iz celjskih posesti, ki so vključevale pomembne trgovske ceste iz Ogrske/Hrvaške proti Italiji in preko alpskih prelazov proti Nemčiji. Številne mitninske postaje so redno prinašale precejšnje dohodke. V lasti je imel pomembna urbana središča – Zagreb, Varaždin, Celje – ter desetine manjših mest in trgov s prihodki od mestnih davščin in mitnin. Razumel je ekonomski pomen mest in jih je tudi izdatno podpiral. Ohranjeni so njegovi privilegiji za Zagreb (1449), Varaždin (1442, 1448), Samobor (1450), Spittal (1441), Radovljico (1443, 1455), Celje (1455) in Bansko Bistrico na Slovaškem (1439). Pomembna sta bila tudi rudarjenje in predelava rud –1452 je potrdil rudarski red Friderika Ortenburškega za rudnike pri Jesenicah ter podpiral razvoj fužinarstva na Jesenicah in v Beli Peči (1455). Prihodke so mu prinašale še – za sedaj malo raziskane – posesti in pravice v Avstriji in na Ogrskem (od uradov in mitnic v Linzu, Ennsu in Gmundnu; del kraljevih dohodkov z Ogrske). 1439–54 je imel na Ogrskem v zastavi mesto Trenčin in več okoliških gospostev, od spomladi 1452 še tri pomembna trgovska mesta – Košice, Levoča in Bardejov. Poudariti velja tudi dedne pogodbe z vplivnimi družinami, ki sta jih sklenila Ulrik in oče Friderik; te bi lahko še bistveno okrepile teritorialno in ekonomsko bazo dinastije: z Goriškimi (1437, 1443), Habsburžani (1443), Nikolajem Liechtensteinom (1449), Mihaelom von Hardeggom (1449) in Walseejci (1451).

Ohranjena ni nobena Ulrikova sodobna upodobitev. Najbližje portretu so literarne sodbe in opisi humanista Eneja Silvija Piccolominija (1458–64 papež), ki je Ulrika osebno poznal. Piccolomini je bil kot velik politični nasprotnik Celjskih zaslužen za njihovo negativno zgodovinsko podobo. Kljub tendencioznosti njegovi opisi dajejo občutek verodostojnosti. Po Piccolominijevih besedah je bil Ulrik (v starosti okrog petdeset let) visoke rasti, vitke postave, širokih prsi in vitkih nog z močnimi kostmi, bledega videza, s skrbno negovanimi lasmi ter globokim in raskavim glasom, ostroumen in odločen tako pri govorjenju kot dejanjih, obenem pa mojster pretvarjanja. Po značaju nestanoviten, pohlepen in razsipen. Kot pri naporih neutruden je bil v poželenju nenasiten, pri zvestobi in obljubah premalo zanesljiv. Bil je človek izjemnega duha, vešč orožja (ingentis spiritus vir et in armis clarus), mojster bojevanja (mortalis pugne magister), kot ljubimec ne ravno zvest, vendar srečen (amator non tam fidelis quam felix). Nedvomno je to opis močne osebnosti – izkušenega politika in vojskovodje s karizmatičnimi potezami. Piccolominijevi očitki so leteli tudi na slab vpliv na Ladislava Postuma (vdajanje pijači in razvrat). Ulrik je bil njegov mentor skoraj tri leta v mladosti, vendar v virih ni zaslediti kakršne koli kritike značaja ali navad mladega kralja, ki je bil cenjen in priljubljen. Bavarski humanist Bernard von Kreiburg, ki je Ladislava in Ulrika večkrat srečal, je – nasprotno – mladeniču že priznaval lastnosti pravega monarha. Ker je bil Ulrik od vseh oseb v kratkem življenju Ladislavu najbližji, mu gotovo ni mogoče odrekati zaslug pri oblikovanju njegove pozitivne vladarske podobe.

Kmalu po smrti se je začela s strani Ulrikovih političnih nasprotnikov skrajno negativna propaganda, ki je za stoletja zaznamovala podobo celotne družine. Poleg Piccolominija je bilo za to zaslužno ogrsko zgodovinopisje z dvora Matije Korvina (János Thuróczy, Antonio Bonfini). Negativno podobo je kasneje še potenciralo nacionalno zgodovinopisje, ki je v Celjskih videlo brezobzirne »tuje« tekmece domačih »narodnih« dinastij, v Avstriji Habsburžanov, na Ogrskem Hunyadijev, na Hrvaškem Frankopanov in Talovcev. Znanstveno zgodovinopisje je Ulrika in njegovo družino rehabilitiralo šele v zadnjih desetletjih. Ulrik Celjski je bil zgolj človek svojega časa – tipičen predstavnik visokega plemstva ob koncu srednjega veka, ki je v svojih velikih političnih načrtih presegalo deželne, državne in etnične meje. Bil je nedvomno izjemno ambiciozen, brezkompromisen, pri doseganju ciljev brez predsodkov, željan moči, oblasti in slave. Odšel je na vrhuncu uspehov in slave, tako kot sodobniki, s katerimi bi ga lahko primerjali (burgundski vojvoda Karel Drzni, malo kasneje Cesare Borgia).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, družinska mapa.
  • Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana, Centralna kartoteka srednjeveških listin.
  • Joseph Chmel: Materialien zur österreichischen Geschichte I–II, Wien, 1837, 1838.
  • Joseph Chmel: Urkunden, Briefe und Actenstücke zur Geschichte der Habsburgischen Fürsten K. Ladislaus Posthumus, Erzherzog Albrecht VI. und Herzog Siegmund von Österreich aus den Jahren 1443–1473, Wien, 1850.
  • József Teleki: Hunyadiak kora Magyarországon X, Pest, 1853.
  • Alexander Georg Supan: Die vier letzten Lebensjahre des Grafen Ulrich II. von Cilli, Wien, 1868.
  • Adolph Bachmann: Urkunden und Actenstücke zur österreichischen Geschichte im Zeitalter Kaiser Friedrichs III. und König Georgs von Böhmen (1440–1471), Wien, 1879.
  • Franz Krones: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Graz, 1883.
  • Rudolf Wolkan: Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini III : Briefe als Bischof von Siena, Wien, 1918.
  • Frederick G. Heymann: Georg of Bohemia : King of Heretics, Princeton, 1965.
  • Johannes Hofer: Johannes Kapistran : Ein Leben im Kampf um die Reform der Kirche, Band II, Heidelberg, 1965.
  • Christiane Thomas: Kampf um die Weidenburg : Habsburg, Cilli und Görz 1440–1445, Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchiv (Dunaj), 24, 1971, 1–86.
  • Ignacij Voje: Odnos Celjskih grofova prema političkim prilikama u Bosni i Hercegovini u XV vijeku, Radovi sa simpozijuma Srednjovekovna Bosna i evropska kultura, Zenica, 1973, 53–67.
  • Heinz Dopsch: Die Grafen von Cilli – Ein Forschungsproblem, Südostdeutsches Archiv (München), 17/18, 1974/1975, 9–49.
  • Ivan Kampuš: Odnos grofova Celjskih i zagrebačkog Gradeca, Historijski zbornik (Zagreb), 29–30, 1976–77, 161–180.
  • Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana, 1979.
  • Ignacij Voje: Romanje Ulrika II. Celjskega v Kompostelo k sv. Jakobu, Zgodovinski časopis, 38, 1984, št. 3, 225–230.
  • Gertrud Buttlar: Die Belagerung des Ladislaus Postumus in Wiener Neustadt 1452, Wien, 1986.
  • Günther Hödl: Albrecht II.: Königtum, Reichsregierung und Reichsreform 1438–1439, Wien - Köln - Graz, 1978.
  • Ignacij Voje: Celjski grofi in Dubrovnik, Celjski zbornik 1990, Celje, 1990, 27–39.
  • Nada Klaić: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. krone, Celje, 21991.
  • Peter Štih: Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele celjske, Grafenauerjev zbornik, Ljubljana, 1996, 227–256.
  • Peter Štih: Ulrik II. Celjski in Ladislav Posmrtni ali Celjski grofje v ringu velike politike, Spomini Helene Kottaner : ženski glas iz srednjega veka, Ljubljana, 1999, 11–49.
  • Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja, Celje, 1999.
  • Tamás Pálosfalvi: Cilleiek és Tallóciak: küzdelem Szlavóniáért (1440–1448), Századok (Budimpešta), 134, 2000, 45–98.
  • Johannes Grabmayer: Das Opfer war der Täter : Das Atentat von Belgrad 1456 – über Sterben und Tod Ulrichs von Cilli, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung (Dunaj), 111, 2003, 286–316.
  • Andrija Lukinović: Povijesni spomenici zagrebačke biskupije : Svezak VII. 1441–1465, Zagreb, 2004.
  • Pál Engel: The Realm of St. Stephen : a History of Medieval Hungary 895–1526, New York, 2005.
  • Robert Kurelić: The Uncrowned Lion : Rank, Status, and Identity of the Last Cilli, Budapest, 2005.
  • Janez Mlinar: Podoba Celjskih grofov v narativnih virih, Ljubljana, 2005.
  • Aeneas Silvius de Piccolomini: Historia Australis : Österreichische Geschichte, Darmstadt, 2005.
  • Fabio Forner: Enea Silvio Piccolomini e la congiura contro Ulrich von Cilli, Margarita amicorum : studi di cultura europea per Agostino Sottili, I, Milano, 2005, 351–376.
  • Robert Kurelić: Status Celjskih grofova kao kneževa Svetog Rimskog carstva, Zgodovinski časopis, 60, 2006, št. 1–2, 49–68.
  • Momčilo Spremić: Kantakuzina (Katarina) Branković, Mons Aureus (Smederevo) 30, 2010, 81–108.
  • Konstantin Moritz Ambrosius Langmaier: Erzherzog Albrecht VI. von Österreich (1418–1463) : ein Fürst im Spannungsfeld von Dynastie, Regionen und Reich, Köln - Weimar - Wien, 2015.
  • Stanko Andrić: Saint John Capistran and Despot George Branković : an Impossible Compromise, Byzantinoslavica (Praga), 74, 2016, 202–227.
  • Tamás Pálosfalvi: From Nicopolis to Mohács : a History of Ottoman-Hungarian Warfare 1389–1526, Leiden - Boston, 2018.
Kosi, Miha: Ulrik II. Celjski (okoli 1406–1456). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023730/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine