Cimerman, Franc (1933–2015)
Vir: © Arhiv ZRC

Novi Slovenski biografski leksikon

CIMERMAN, Franc (Franci Cimerman), geolog, mikropaleontolog (r. 22. 11. 1933, Kranj; u. 1. 6. 2015, Ljubljana, pokopan v Kranju). Oče Franc Cimerman, knjigovodja, mati Pavla Cimerman, r. Podrekar, šivilja.

1945–52 je obiskoval Gimnazijo Kranj. Po maturi 1952 se je vpisal na študij geologije s paleontologijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je 1958 diplomiral. 1958–59 je bil na služenju vojaškega roka v JLA. 1963 je opravil strokovni izpit za kustosa in se istega leta s štipendijo avstrijskega ministrstva za izobraževanje tri mesece strokovno izpopolnjeval na Univerzi na Dunaju. 1976 se je tri mesece izpopolnjeval še na École pratique des hautes études v Parizu. 1984 je magistriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani.

Že pred diplomo se je konec 1956 zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je najprej delal kot preparator in po diplomi kot kustos pripravnik, po opravljenem strokovnem izpitu 1963 kot kustos, od 1973 kot višji kustos in od 1976 kot muzejski svetovalec. Postavil je dve obsežnejši občasni razstavi: Ledena doba s tiskanim vodnikom (1961) in Okamnine, priče izumrlega življenja, prav tako s tiskanim vodnikom (1971). Takrat in tudi pozneje je pisal poljudne paleontološke članke, največ v revijo Proteus.

Od 1979 je bil zaposlen kot raziskovalec na Paleontološkem inštitutu SAZU (danes Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU). Začel je kot strokovni svetnik, od 1985 je imel naziv raziskovalni svetnik in od 1995 ponovno strokovni svetnik. 1997 se je upokojil, vendar je še naprej znanstveno delal in aktivno sodeloval pri raziskovalnih projektih.

Osrednja tema njegovega raziskovanja so bile male bentoške foraminifere, s katerimi se je začel ukvarjati že v diplomski nalogi z naslovom Razvoj oligocena pri Poljšici. V šestdesetih letih 20. stoletja je v okviru raziskovalne naloge Terciar Posavskih gub, ki jo je vodil Dušan Kuščer, preučeval oligocensko in pozneje miocensko foraminiferno favno. Glavnina rezultatov je ostala v rokopisnih poročilih, objavil pa je taksonomski študiji rodov Pavonitina in Halkyardia. Za rod Pavonitina in miocensko vrsto Pavonitina styriaca Schubert je ugotovil, da je začetni del biserialen, in ne triserialen, kot je veljalo dotlej. Iz oligocenske morske gline pri Poljšici je 1969 opisal novo vrsto Halkyardia maxima, ki je značilen oligocenski mikrofosil in se že po velikosti razlikuje od starejše vrste Halkyardia minima (Liebus, 1911), opisane iz eocenskih laporjev v Dalmaciji. Da bi obe vrsti bolje spoznal, je na tipični lokaliteti pri vasi Smoković v Dalmaciji nabral primerjalni material in na preparatih iz izoliranih hišic prvi opisal notranjo zgradbo te foraminifere. Originalni Liebusov opis namreč podaja samo zunanjo obliko. Pozneje je preučeval še eocenske foraminifere Vipavske doline (rokopisna poročila) in paleogenske planktonske foraminifere v Goriških brdih (objavljeno 1974).

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je lotil raziskovanja recentnih foraminifer Jadranskega morja. Najprej je študiral foraminiferno favno kvartarnih sedimentov iz vrtin v Sečovljah in v Koprskem zalivu. Pozneje se je posvetil vzorcem s sten podvodne vzpetine Kampanel pri Paklenih otokih južno od Hvara in material uporabil za magistrsko nalogo z naslovom Recentne foraminifere iz morja zahodno od otoka Hvara (srednja Dalmacija) v luči aktuopaleontologije. Nazadnje je raziskoval foraminiferno favno iz sedimentov v Velikem jezeru na Mljetu. O raziskavah jadranskih foraminifer je poročal na kongresih CIESM (Commission Internationale pour l'Exploration Scientifique de la Mer Méditerranée; 1982 Cannes, 1984 Luzern, 1992 Trst) in na drugih znanstvenih sestankih. Sinteza vseh raziskav v tem sklopu je monografija Mediterranean Foraminifera, ki jo je 1991 objavil v soavtorstvu z Martinom Langerjem in se v svetu še danes uporablja kot temeljno delo za raziskave recentnih foraminifer.

V devetdesetih letih 20. stoletja in po upokojitvi se je ponovno več posvečal fosilnim foraminiferam. Sodeloval je v skupini, ki je preučevala soteške plasti na tipičnem ozemlju med Socko in Dobrno. V teh plasteh je določil foraminiferno združbo, značilno za zgornji eocen (objavljeno 2006). Tako je razrešil poldrugo stoletje ugibanj o starosti soteških plasti, ki so jim vse od njihovega prvega poimenovanja 1858 pripisovali različne starosti, od eocena in oligocena do miocena. S temi raziskavami je tudi dokazal, da so klasične soteške plasti starejše od podobnih razvojev v Zasavju, ki so oligocenske starosti in torej ne morejo pripadati soteškim plastem, kamor so jih uvrščale prejšnje raziskave. V zadnjem članku se je vrnil k oligocenskim foraminiferam iz svoje mladosti. S študijem notranje strukture mikro- in makrosferičnih oblik je pojasnil morfogenezo foraminifere Halkyardia maxima, ki jo je kot novo vrsto opisal 1969.

Ukvarjal se je tudi z zgodovino geologije ter bil izvrsten poznavalec življenja in dela geologov, ki so slovensko ozemlje raziskovali v 19. in začetku 20. stoletja. Kot pisec njihovih biografij je sodeloval pri Enciklopediji Slovenije in kot področni urednik za geologijo pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu.

Dela

  • Ledena doba, Ljubljana, 1961 (vodnik po razstavi).
  • The genus Pavonitina Schubert (Foraminiferida) and its systematic position, Micropaleontology (New York), 15, 1969, 111–115.
  • Halkyardia maxima n. sp. (Middle Oligocene) and Halkyardia minima (Liebus) (Middle Eocene), Annales Societatis Geologorum Poloniae (Krakov), 39, 1969, 295–304.
  • Okamnine, priče izumrlega življenja, Ljubljana, 1971.
  • Biostratigrafija paleogenskih plasti v Goriških brdih, Geologija, 17, 1974, 7–130 (soavtorji Rajko Pavlovec, Jernej Pavšič, Livio Todesco).
  • Mediterranean Foraminifera, Ljubljana, 1991 (soavtor Martin R. Langer).
  • Late Eocene benthic foraminiferal fauna from clastic sequence of the Socka – Dobrna area and its chronostratigraphic importance (Slovenia), Geologija, 49, 2006, št. 1, 7–44 (soavtorja Bogomir Jelen, Dragomir Skaberne).
  • Remarks on the shell structure of Halkyardia maxima Cimerman: its umbilical plug and the microspheric form, Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie, Abhandlungen (Stuttgart), 277, 2015, št. 1, 43–48 (soavtor Adrijan Košir).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, 2, Ljubljana, 1988, 302–307.
  • Biografije in bibliografije raziskovalcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, 3, Ljubljana, 1998, 389.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Goričan, Špela: Cimerman, Franc (1933–2015). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023530/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. februar 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine