Novi Slovenski biografski leksikon

CASTELLIZ, Alfred, (Alfred Castellitz), arhitekt (r. 20. 6. 1870, Celje; u. 21. 12. 1940, Dunaj, Avstrija). Oče Johann Nepomuk Castelliz, pravnik, mati Caroline Johanna Castelliz, r. Spann.

Rojen v nemško govoreči štajerski družini je otroštvo in mladost preživel v Celju, Laškem in Gradcu. Ljudsko šolo je obiskoval v Laškem, gimnazijo 1881–85 v Celju in 1885–86 v Gradcu, nato pa se je 1886–89 šolal na Staatsgewerbeschule (državni obrtni šoli) v Gradcu. 1889–92 je študiral arhitekturo na Akademie der bildenden Künste (Akademiji upodabljajočih umetnosti; AdbK) na Dunaju v šoli Friedricha barona Schmidta, ki ga je 1891 nasledil Victor Luntz. 1892–93 je kot enoletni prostovoljec služil vojaški rok, nato je bil 1893–96 zaposlen v biroju Gustava viteza Neumanna na Dunaju. V zimskem semestru 1896/97 se je izpopolnjeval v šoli Otta Wagnerja na AdbK, vendar je šolanje zaradi zdravstvenih razlogov po pol leta prekinil. 1897 je delal v nekem ateljeju v Budimpešti, naslednje leto se je udeležil več natečajev na Dunaju. 1898–99 je bil na študijskem potovanju po Italiji. Po vrnitvi na Dunaj je bil zaposlen v različnih ateljejih, mdr. zopet pri Neumannu, 1902 je postal samostojni arhitekt. 1901–07 je bil predsednik združenja Wiener Bauhütte. Po smrti Victorja Luntza 1903 je kot suplent prevzel vodenje njegove »neogotske« arhitekturne šole na AdbK. Po ukinitvi šole 1904 je zopet deloval kot samostojni arhitekt, a se je kmalu ponovno začel pedagoško udejstvovati. Tako je od aprila do maja 1907 na AdbK nadomeščal tasta Georga Niemanna kot predavatelj predmeta nauk o slogih, 1907–08 je poučeval gradbene predmete na Fachhochschule für Holzindustrie (šoli za obdelavo lesa) v Beljaku, 1909–22 pa je bil profesor na Staatsgewerbeschule na Dunaju. Vmes je 1911 ponovno nadomeščal Niemanna na AdbK, vendar zaradi intrig kljub Niemannovi želji ni postal njegov naslednik. Poučevanje na Staatsgewerbeschule je prekinil 1915–18, ko je bil vpoklican v vojsko. 1922–24 je bil predstojnik na Technisch-gewerbliche Bundeslehranstalt (tehnično obrtni višji poklicni šoli) v Mödlingu v Spodnji Avstriji. 1924 se je upokojil, vendar je do smrti ostal aktiven kot arhitekt, čeprav je v poznih dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja dobival vse manj naročil. Od 1905 je bil tudi konservator državne Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov, na tem mestu je bil od 1908 pristojen za okraj Šmohor/Hermagor na Koroškem.

Četudi Castelliz po številu realizacij zaostaja za pomembnejšimi dunajskimi arhitekti svojega časa, ga mednje uvršča lasten slog, ki združuje značilnosti obeh vodilnih dunajskih arhitekturnih šol, Schmidtove in Wagnerjeve, kar je precejšnja izjema v tedanji avstro-ogrski arhitekturi. Medtem ko pri sakralnih stavbah, ki so v celoti ostale neuresničene, prevladuje kombinacija historizma (zlasti neogotike) in zmernih modernih rešitev (npr. sinagoga v Trstu, 1904; župnijska cerkev v dunajskem Simmeringu, 1906, oboje neuresničeno), pa je profane objekte, še zlasti na podeželju in v manjših mestih, načrtoval v domačijskem slogu, priljubljenem v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno (npr. vila Leopoldine Geiblinger, Senftenberg, 1907–08), pri čemer je težil k enostavnosti, ki jo je razumel predvsem v smislu uporabe preprostih arhitekturnih form iz podeželske arhitekture. To težnjo je skušal prenesti tudi na svoje učence, katerih naloge je izdal v publikaciji Einfache Bauwerke (1912). Med njegovimi uresničenimi deli prevladujejo zasebne ter v manjši meri javne stavbe na Dunaju in v manjših spodnjeavstrijskih krajih, poseben sklop pa predstavlja njegovo sodelovanje z zdravnikom Franzem Riedlom, za katerega je 1907–39 zgradil vrsto objektov v zdravilišču Velké Losiny/Bad Groß-Ullersdorf na severnem Moravskem. Pri njih je v drugi polovici dvajsetih let razvil prepoznaven osebni slog, v katerem je viden močan vpliv poznih del Josefa Hoffmanna, pa tudi ekspresionizma, neoklasicizma prvih desetletij 20. stoletja, Jožeta Plečnika in severnomoravske ljudske umetnosti. Zaradi majhnega števila naročil v zadnjih desetletjih življenja svojega sloga ni mogel razviti v polni meri.

Vse življenje je prijateljeval z Jožetom Plečnikom, ki ga je verjetno spoznal v času študija pri Wagnerju oziroma najkasneje v času študijskega potovanja po Italiji, ki sta ga opravljala istočasno. Bogata korespondenca, ki se je ohranila v njegovi zapuščini, je pomemben vir za raziskovanje obeh arhitektov in srednjeevropske arhitekture prve polovice 20. stoletja.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Še kot študent je 1891 prejel srebrno Fügerjevo medaljo (Silberne Füger-Medaille) in nagrado Friedricha Schmidta (Friedrich Schmidt-Preis), 1892 pa nagrado specialne šole dunajske akademije (Spezialschulpreis). 1906 je bil dobitnik male zlate državne medalje (Kleine Goldene Staatsmedaille), 1910 pa častne diplome občine Podklošter/Arnoldstein na Koroškem.

Dela

  • Einfache Bauwerke, Wien, 1912 (urednik).
  • Najemniška hiša na vogalu Lerchenfelderstraße in Schottenfeldgasse, 1902, Dunaj (soavtor Wilhelm Wohlmeyer).
  • Vila Ludwiga Grabnerja, 1903–04, Senftenberg (Spodnja Avstrija).
  • Najemniška hiša na vogalu Fasangasse in Kölblgasse s kavarno Meteor, pred 1904, Dunaj.
  • Vila Georga Grabnerja, 1904, Senftenberg (Spodnja Avstrija).
  • Žaga Georga Grabnerja, 1907, Rehberg (Spodnja Avstrija).
  • Vila Riedl, 1907–08, Velké Losiny (Češka).
  • Vila Leopoldine Geiblinger, 1907–08, Senftenberg (Spodnja Avstrija).
  • Grobna kapela baronice Klimburg, 1907–08, pokopališče Döbling, Dunaj.
  • Ljudska šola, 1909–10, Podklošter/Arnoldstein (Koroška).
  • Sanatorij Teßtal, 1911–13, prenova in razširitev, 1924–27, Velké Losiny (Češka).
  • Poslovna stavba, 1918, Senftenberg (Spodnja Avstrija).
  • Zdraviliški dom in objekti žveplenih toplic, 1930–33, Velké Losiny (Češka).
  • Dnevno zavetišče za otroke (Zdraviliški dom Chaloupka), 1931–39, Velké Losiny (Češka).
  • Vila Riz, 1933, Bolzano (Italija).

Viri in literatura

  • Allgemeines Lexikon der Bildenden Künstler, 6, Leipzig, 1912.
  • Allgemeines Lexikon der Bildenden Künstler des XX. Jahrhunderts, 1, Leipzig, 1953.
  • Österreichisches Künstlerlexikon, 4, Wien, 1978.
  • Allgemeines Künstlerlexikon : die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 12, München - Leipzig, 1997.
  • Walter Wagner: Die Geschichte der Akademie der bildenden Künste in Wien, Wien, 1967.
  • Marco Pozzetto: La scuola di Wagner 1894–1912 : idee, premi, concorsi, Trieste, 1979.
  • Richard Kurdiovsky: Alfred Castelliz 1870–1940 : Studien zum Leben und Werk des Wiener Architekten Alfred Castelliz unter besonderer Betrachtung seiner Kurbauten im nordböhmischen Bad Groß-Ullersdorf (Velké Losiny), Wien, 1999 (diplomska naloga).
  • Richard Kurdiovsky: »Einfach nur die zweite Reihe?« – Leben und Werk des Wiener Architekten Alfred Castelliz (1870–1940), Umění (Praga), 51, 2009, št. 1, 53–73.
Lazarini, Franci: Castelliz, Alfred (1870–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023500/#novi-slovenski-biografski-leksikon (7. december 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine