Novi Slovenski biografski leksikon

PARADIŽ, Bojan, meteorolog (r. 8. 7. 1930, Kočevje; u. 12. 8. 2012, Ljubljana). Oče Ferdinand Paradiž, vodja zemljiške knjige, Maistrov borec, mati Terezija Paradiž, r. Čerček, slaščičarka. Žena Milena Paradiž, meteorologinja.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Kočevju, šesti razred gimnazije pa je opravil v Ljubljani. 1948 se je kot navdušenec za letalstvo naprej šolal na Srednji hidrometeorološki šoli v Beogradu in tam opravil tudi maturo. 1950 se je zaposlil na Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani; do 1953 je bil meteorološki pripravnik, zatem do 1975 (z enoletnim presledkom zaradi služenja vojaškega roka) vodja oddelka za observatorij in laboratorij. Obenem se je ob delu vpisal na študij meteorologije na Univerzi v Ljubljani in 1957 diplomiral. Dodatno se je 1961 strokovno izobraževal v Moskvi in Sankt Peterburgu (tedaj Leningradu). 1975–82 je bil pomočnik direktorja Hidrometeorološkega zavoda za observatorij in laboratorij ter vodja Republiške službe za varstvo zraka. Od tam je odšel na Elektroinštitut Milana Vidmarja, kjer je do 1991, ko se je upokojil, vodil delovno skupino za ekologijo – za elektrarne in promet. Od 1978 je bil predsednik sekcije za varstvo zraka pri Zvezi društev za varstvo okolja Slovenije in predsednik Zveze društev za varstvo zraka Jugoslavije (1985–90). Po upokojitvi je ustanovil podjetje Studio okolje za svetovanje in meritve v okolju ter ga vodil do smrti.

Paradiž je bil izrazito usmerjen v meritve za potrebe meteorologije in varovanja zraka pred onesnaževanjem ter bil pri tem zelo uspešen. Tako je 1954 organiziral priprave in postavil meteorološko postajo na Kredarici ter pozimi z Andrejem Hočevarjem začel z zahtevnimi opazovanji na tej visokogorski meteorološki postaji. Podatke sta v dolino pošiljala s pomočjo Morsejeve abecede. 1965 je uvedel prve sistematične meritve onesnaženosti zraka po Sloveniji in zaradi zelo hude onesnaženosti z žveplovim dioksidom v Zasavju na osnovi teh meritev določil višino dimnika za trboveljsko termoelektrarno. Zaradi lokalnih značilnosti – elektrarna je v globoki dolini – je dimnik po njegovi presoji dvakrat višji, kot so predlagali nemški strokovnjaki, in je še danes najvišji v Evropi, a očitno je ta višina pomagala pri zmanjšanju najhujših onesnaževanj. Sodeloval je tudi pri drugih zahtevnih in uspešnih projektih v zvezi z varstvom zraka v okolici Termoelektrarne Šoštanj, Rudnika urana Žirovski Vrh, v Ljubljani, Celju, Mežiški dolini, Mariboru itd. Izkušnje je prenesel tudi na podobne projekte na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Črni gori. Za ugotavljanje izjemno šibkih premikanj zraka v onesnaženi Ljubljanski kotlini si je zamislil optoelektronski rotacijski anemometer – merilnik vetra z zelo nizkim pragom zaznavanja (reda velikosti 0,1 m/s) in ga potem s sodelavcem Božem Glavičem razvil na Institutu »Jožef Stefan« (IJS). Tam so anemometer začeli izdelovati, kasneje pa se je iz tega osamosvojilo podjetje za izdelavo meteoroloških merilnih instrumentov AMES. 1950–2012 je z meritvami vetra pomagal skrbeti za varnost smučarskih skakalcev v Planici in sprva tudi drugod po Evropi. Z meritvami vetra je sodeloval tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu. Prvi je začel razmišljati o korelaciji med dolžino skoka in vetrom ter o sistemu vetrne izravnave, ki ga je kasneje vpeljala in izpopolnila mednarodna smučarska zveza. Kasneje je (spet v sodelovanju z IJS) zasnoval sistem samodejnih postaj za spremljanje onesnaženosti zraka, ki so bile zaradi mikroprocesorske podpore tedaj med najsodobnejšimi na svetu. Za potrebe preučevanja zelo šibkega gibanja zraka v onesnaženi kotlini je v Ljubljani uvedel meritve s sodarjem (zvočnim merilnikom vetra na daljavo). Tudi za Jedrsko elektrarno Krško je pripravil in uveljavil lokalnim razmeram ustreznejši način za ocenjevanje širjenja radioaktivnega oblaka, kot ga je sprva zahtevala mednarodna agencija za jedrsko energijo. Med prvimi v Sloveniji je opozarjal na pojav kopičenja toplogrednih plinov v ozračju, kar je vzrok za sedanje razmeroma hitre podnebne spremembe.

S svojim strokovnim znanjem in trajnostno usmerjenim pristopom je odločilno prispeval k temu, da smo razmeroma zgodaj z zakonom uredili varstvo zraka v Sloveniji, zato se je onesnaženost zraka začela zmanjševati prej kot v nekaterih drugih srednjeevropskih državah. Za svoje delo pri razvoju merilnikov je dvakrat dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča za izume in izpopolnitve: 1980 z Božem Glavičem za izpopolnitev optoelektronskih rotacijskih merilnikov vetra in 1982 skupaj s še drugimi sodelavci z IJS za avtomatsko računalniško ekološko postajo (ANAS). Organizacijski komite 14. zimskih olimpijskih iger Sarajevo mu je 1984 podelil priznanje za sodelovanje na igrah, Hidrometeorološki zavod 1987 priznanje za dolgoletno in uspešno sodelovanje na področju hidrometeorološke dejavnosti, Elektroinštitut Milan Vidmar 1988 priznanje ob štirideseti obletnici inštituta, Slovensko meteorološko društvo pa 2010 nagrado za življenjsko delo na področju meteorologije.

Dela

Burja v Sloveniji, Ljubljana, 1957 (diplomsko delo).
Vpliv termoelektrarne Šoštanj na onesnaženje zraka v Šaleški dolini : I. del : analiza sedanjega stanja, potrebna višina dimnika in ocena razmer po izgradnji termoelektrarne Šoštanj IV, Ljubljana, 1974 (soavtorji Zalika Alatič, Jože Maček, Marjan Šolar).
Bora in the Slovenian coastal region, Local wind bora, Tokyo, 1976, 135–144 (soavtor Zdravko Petkovšek).
Prilog jugoslovenskoj strategiji za čistoću zraka i za sprovođenje strategije u okviru SDČVJ [Savez društava za čistoću vazduha Jugoslavije] : Uvodni referat za I. kongres SDČVJ, Zaštita atmosfere : časopis Saveza društava za čistoću vazduha Jugoslavije (Sarajevo), 17, 1989, št. 2, 1–10.
Podnebne spremembe ogrožajo človeštvo, RR : revija za razvoj, 6, 1990, št. 7, 61–64.
Posledice onesnaževanja zraka v lokalnih in planetarnih razsežnostih, Okolje v Sloveniji, Ljubljana, 1994, 330–345.
Določitev emisij toplogrednih plinov cestnega motornega prometa, Ljubljana, 1999 (soavtorji Tomaž Maher, Robert Rijavec, Jan Leskovšek).
Analiza klime mesta Ljubljana : z dodatkom aplikacij za uporabo klimatskih izhodišč pri načrtovanju rabe prostora, Graz, 2000 (s soavtorji).
Turbulent disspation of the cold air pool in a basin : the experimental evidence : presented at 26th International Conference on Alpine Meteorology, Innsbruck 2000, Österreichische Beiträge zu Meteorologie und Geophysik (Dunaj), 2000, heft 23, CD-ROM (soavtorji Jože Rakovec, Silvo Jernej, Boštjan Paradiž).
Prispevek za oceno uporabnosti modelnih izračunov pri ugotavljanju kakovosti zraka, Gospodarjenje z okoljem, 18. sep. 2009, št. 71, 11–14 (soavtorja Jan Leskovšek, Žiga Švegelj).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Dušan Hrček: Bojan Paradiž 1930–2012, Delo, 4. 10. 2012 (nekrolog).
Andrej Hočevar in Dušan Hrček: Bojan Paradiž 1930–2012, Vetrnica, 5, 2013, 4–5.
Rakovec, Jože: Paradiž, Bojan (1930–2012). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023460/#novi-slovenski-biografski-leksikon (31. januar 2023). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine