Novi Slovenski biografski leksikon

EMERŠIČ, Bojan, gledališki in filmski igralec (r. 22. 7. 1963, Maribor). Oče Franc Emeršič, kleparski mojster, mati Olga Emeršič Painkiher, čevljarska mojstrica. Soproga Viktorija Bencik Emeršič, gledališka igralka.

Po osnovni šoli je obiskoval Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, po odsluženem vojaškem roku (1981) je študiral na Višji komercialni šoli v Mariboru in tam 1984 končal prvo stopnjo ekonomije. Sodeloval je pri študentskem gledališču Študentski oder. V študijskem letu 1987/88 se je na AGRFT vpisal na študij dramske igre in umetniške besede. Že med študijem in kot absolvent je igral v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Drami SNG Maribor. Študij je zaključil 1991, naslednje leto je postal član ljubljanske Drame SNG, diplomiral je 2008. Vidne vloge je oblikoval v filmih Babica gre na jug (1991), Petelinji zajtrk (2007) in Hit poletja (2008). S smislom za humor, ironijo, fantazijo in z igrivostjo se je kot voditelj in igralec uveljavil v zabavnih televizijskih oddajah (mdr. Čari začimb, Vzemi ali pusti, Minuta do zmage, Vse je mogoče).

Da je dobilo slovensko gledališče z Emeršičem formiranega igralca z velikim izraznim razponom, je dokazal z vlogama Ponza v drami Luigija Pirandela Kaj je resnica (1991) in Pandolfa v komediji Dušana Jovanovića Življenje podeželskih plejbojev (1991), ki ju je oblikoval na AGRFT; prvo je izoblikoval s sugestivno notranjo intenzivnostjo, drugo s silovito energijo in dinamično ekspresivnostjo. V ljubljanski Drami je debitiral z vlogo Pincusa v drami Gregorja Strniše Samorog (1992), že v naslednji sezoni pa je kot Blasi v igri Change (1994) Wolfganga Bauerja ustvaril svojo prvo veliko vlogo v nizu likov iz sodobne dramatike. Vlogo slikarja samouka je oblikoval inteligentno ter s suvereno izpeljanim razvojem ta lik preigral od naivne zadrege in prostodušne zagretosti podeželana do naglo urbaniziranega bitja in človeka, ki s prvinskim nagonskim čutenjem in vedenjem avtoritativno pokori labilno, dekadentno družbo, se iz objekta manipulacije prelevi, postane subjekt – nosilec celotnega dogajanja. Kot Cosma Disney v drami Philipa Ridleya Disney Razparač (1996) je s povsem novimi izraznimi sredstvi z virtuozno lahkotnostjo odigral komično-tragično utelešenje blišča in bede prodajalca zabave; bil je njegov samoumevni del, še več – njegov kreator. Yvana v komediji Yasmine Reza Art (1998) je oblikoval v soigri z Alešem Valičem in Jernejem Šugmanom: z izmojstreno, zgovorno igro celega telesa se je neprestano gibal med njima in v tej igri prijateljstva iskal svoj prostor, lastno avtentično razmerje do sveta. V igri Gregoryja Burka Gagarinova pot (2003) je bil kot radikalni terorist Eddie gonilo igre; vlogo je oblikoval z ostrimi potezami in jo v suverenem poigravanju z različnimi žanrskimi potezami bogatil z novimi niansami.

Zahtevne vloge je oblikoval v uprizoritvah moderne evropske dramatike: bil je Estragon v drami Samuela Becketa Čakajoč Godota (2000); s soigralcem Gregorjem Bakovićem (Vladimir) sta z izvirno igrivostjo, ki je bila hkrati klovnovska, glumaška in otroška, mojstrsko preigravala prizore becketovskega čakanja. V dveh velikih Korunovih odrskih priredbah romanov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega je v Idiotu (1999) interpretiral Ipolita Trentjeva, v Bratih Karamazovih (2004) pa Alekseja F. Karamazova. Uprizoritve klasične dramatike je obogatil kot Ludvig Veliki v drami Mihaila A. Bulgakova Zarota svetohlincev, Molière (2009); z veliko duhovite sproščenosti je učinkovito utelesil podobo velikega kralja, ki se igra z vsem, tudi z usodo. Zdravnik Trilecki v drami Antona Pavloviča Čehova Platonov (2010) je na videz stranska figura, v kateri so se v natančni in virtuozni Emeršičevi igri nenehno na meji groteske pokazale vse tiste karakteristike, ki zaznamujejo tudi glavne protagoniste. Kot Doktor Wangel v Ibsenovi drami Gospa z morja (2019) je lik subtilno razvijal od ljubečega zaščitniškega moža do razumevajočega človeka. Med uprizoritvami klasične slovenske dramatike izstopa interpretacija Hvastje v Hlapcih (1995) Ivana Cankarja: navzven skromen, ves v samozatajevanju, navznoter pa trden, v obrambi svojega intimnega sveta neusmiljen, je bil učinkovit kontrast Komarju (Jernej Šugman). Manjše, a vselej dognane vloge je oblikoval v enajstih krstnih uprizoritvah sodobne slovenske dramatike (Kolomč v Grmačah Daneta Zajca, 1994).

Za vloge v gledališču je 1992 prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za vlogi Pandolfa v Življenju podeželskih plejbojev in Ponza v igri Kaj je Resnica? Za vlogo Blasija v igri Change je dobil nagrado sklada Staneta Severja (1994), Borštnikovo nagrado je prejel za vlogo Hvastje Hlapcih (1994) in za vlogo Estragona v igri Čakajoč Godota (2000). Naziv žlahtni komedijant je prejel 1995 za vlogo Blasija v igri Change in 1999 za vlogo Yvana v igri Art. 2008 je za vlogo Maksija v filmu Hit poletja prejel nagrado vesna za najboljšo stransko vlogo. Trikrat je prejel nagrado Vikendov gong popularnosti za voditelja televizijskega razvedrilnega programa (2007, 2011 in 2015), 2017 pa priznanje žaromet za zabavno TV-oddajo.

Dela

Gledališke vloge

  • Blasi (Wolfgang Bauer: Change, režija Ernst M. Binder, 1994).
  • Hvastja (Ivan Cankar: Hlapci, režija Mile Korun, 1995).
  • Cosmo Disney (Philip Ridley: Disney Razparač, režija Bojan Jablanovec, 1996).
  • Yvan (Jasmina Reza: Art, režija Žarko Petan, 1998).
  • Matiček (Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, režija Vito Taufer, 1999).
  • Estragon (Samuel Beckett: Čakajoč Godota, režija Dušan Jovanović, 2000).
  • Eddie (Gregory Burke: Gagarinova pot, režija Matjaž Zupančič, 2003).
  • Nikolaj Ivanovič Trilecki (A. P. Čehov: Platonov, režija Vito Taufer, 2010).
  • Doktor Wangel (Henrik Ibsen: Gospa z morja, režija Tin Grabnar, 2019).
  • Igralec (Bojan Emeršič - Jure Karas: Erotika po Emeršiču, Špas teater, 2020).

Filmske in televizijske vloge

  • David (Babica gre na jug, režiser Vinci Vogue Anžlovar, 1991).
  • Emil Marlovšek (Blues za Saro, režija Boris Jurjaševič, 1999).
  • Radmilovič (Petelinji zajtrk, režija Marko Naberšnik, 2007).
  • Maksi (Hit poletja, režija Metod Pevec, 2008).
  • Dr. Jože Jarc (Naša mala klinika, režija Branko Đurič, 2004–2007).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv SNG Drama Ljubljana.
  • Slovenski gledališki letopis, 1992/93–2017/18.
  • Blaž Lukan: Po vsem sodeč : gledališke kritike 1993–2013, Ljubljana, 2015.
  • Jernej Novak: Gledališko desetletje : kritike 1979/80–1989/90, Ljubljana, 2018.
Maček, J., Novak, J.: Emeršič, Bojan (1963–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023350/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. avgust 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine