Novi Slovenski biografski leksikon

DE BREA, Diego, gledališki režiser (r. 15. 3. 1969, Šempeter pri Gorici). Oče Viljem de Brea, srednješolski ravnatelj, mati Ada Trančar, učiteljica. Soproga Helena Peršuh, igralka.

V Novi Gorici je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter nekaj časa delal kot vodja službe za stike z javnostjo v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica (danes SNG Nova Gorica). 1995 se je vpisal na študij gledališke režije na AGRFT in 1999 diplomiral s predstavo Obločnica, ki se rojeva Ivana Mraka; zanjo je prejel nagrado na mednarodnem študentskem gledališkem festivalu v Brnu. Deluje kot svobodni umetnik, 2013–15 je bil umetniški vodja Drame v SNG Maribor.

Je avtor številnih odmevnih predstav v slovenskih in evropskih gledališčih, njegov opus je izjemno raznolik in obsežen, od mladinskih iger in lutkovno(-opernih) predstav (Renate Schupp, Jana Pavlič: Rumeno čudo, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1999) prek avtorskih projektov do inventivnih uprizoritev klasičnih del (Alfred de Vigny: Chatterton, SNG Drama Ljubljana, 2004; Christopher Marlowe: Edvard drugi, SNG Drama Ljubljana, 2005; Percy B. Shelley: Cenci, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), 2009; Petar Njegoš: Gorski vijenac, Crnogorsko narodno pozorište Podgorica, 2010; Nikolaj V. Gogolj: Revizor, SNG Maribor, 2013; Frank Wedekind: Lulu, SNG Maribor, 2014; William Shakespeare Koriolan, SNG Drama Bratislava, 2011; Othello, Bitola, 2014, in Kralj Lear, Ohridsko poletje, 2017) in sodobnih besedil (Roland Schimmelpfennig: Arabska noč, SNG Nova gorica, 2003; Drago Jančar: Veliki briljantni valček, SNG Drama Ljubljana, 2012, in Disident Arnož in njegovi, SNG Maribor, 2016; Jeffrey Lane, David Yazbek: Ženske na robu živčnega zloma, MGL, 2013), glasbenega vodvila, opernih predstav (Charles Gounod: Romeo in Julija, Slovaška nacionalna opera, 2015; Wolfgang A. Mozart: Don Giovanni, SNG Opera in balet Ljubljana, 2018) in gledaliških inscenacij filmskih scenarijev po Luchinu Viscontiju in Ernstu Lubitschu. Njegove uprizoritve so gostovale na festivalih po Evropi ter južni in severni Ameriki. V Italiji je z operno pevko Eleonoro Jankovic po motivih Richarda Wagnerja režiral avtorski projekt z naslovom Leonora.

Režijsko poetiko gradi na svojevrstnih semantičnih zgostitvah in reinterpretacijah dramskih besedil skozi preplet ikonografsko drzne podobe in ostre dramaturške analitičnosti. V gledališču sproža procese, ki povzročijo, da to postane bolj svobodno in otipljivo, da se njegov jezik obnovi na račun neliterarne govorne in vizualne raznolikosti, da izgradi posebno območje zgradbe umetniških podob. Zanima ga razkorak med željo in njeno uresničitvijo, med sanjami in resničnostjo, med svobodo in ujetostjo. Zanj je gledališče svet, ki bi si ga ljudje zaželeli, svet, v katerega bi radi vstopili, svet, ki bi v njihovo življenje prinesel tisto, kar jim v vsakdanjiku manjka. Prepričan je, da gledališče ni zrcalo sveta, ampak nosilec oziroma prinašalec drugosti, zato razpolaga z izjemno močno iluzijo.

Prejel je številne nagrade, mdr. nagradi Borštnikovega srečanja za predstavo Dvoboj (2002, nagrada za avtorski projekt) ter za predstavi Kraljica Margot in Edvard Drugi (2005, za estetski preboj). Predstava Ko sem bil mrtev je bila nagrajena na Dnevih komedije (2011) in Festivalu MES v Sarajevu (2011), za režijo Shakespearovega Koriolanaje prejel slovaško nacionalno nagrado Dosky (2011), za Zločin in kazen pa nagrado na festivalu Tvrdjava teatar v Srbiji (2012).

Dela

Režije

  • Ivan Mrak: Obločnica, ki se rojeva, 1999.
  • Diego de Brea: Dvoboj, 2002.
  • Alexandre Dumas, Srečko Fišer: Kraljica Margot, 2005.
  • Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, 2005.
  • Luchino Visconti, Enrico Medioli, Nicolo Badalucco: Somrak bogov, 2006.
  • Jean Genet: Služkinji, 2007.
  • William Shakespeare: Tit Andronik, 2008.
  • Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen, 2009.
  • Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev, 2010.
  • Fran Levstik: Tugomer, 2014.
  • Samuel Beckett: Čakajoč Godota, 2019.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Blaž Lukan: Paradigme presežnega gledališča : de Brea, Janežič, Lorenci, Sodobne scenske umetnosti, 2006.
  • Tomaž Toporišič: Med zapeljevanjem in sumničavostjo : razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču druge polovice 20. stoletja, Ljubljana, 2007.
  • Alberto Rochira: Mittelfest celebra Delitto e castigo, Il Piccolo giornale di Trieste, 24. 7. 2010.
  • Rodrigo González Alvara: La Parodia seria en Crimen y Castigo de Diego de Breaver artículo completo, Creación y Producción en Diseño y Comunicación (Buenos Aires), 46, 2012, 69–72.
  • »Danes je laž največje orožje, resnice ni več« : intervju z Diegom de Breo, Delo(Sobotna priloga), 30. 4. 2015 (intervju zapisala Patricija Maličev).
  • »Smrt je odrešitev šele takrat, ko si že mrtev« : intervju z Diegom de Breo, Gledališki list Drame SNG Maribor, 95, 2017/2018, 5, 5–9 (intervju zapisala Maja Borin).
  • Sasho Dimoski, Ana Stojanoska, Hristina Cvetanoska: The influence of Slovenian theatre in Macedonia (from 1990 until the present), Amfiteater, 2018.
Toporišič, Tomaž: De Brea, Diego (1969–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023270/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. september 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine