De Brea, Diego (1969–)

DE BREA, Diego, gledališki režiser (r. 15. 3. 1969, Šempeter pri Gorici). Oče Viljem de Brea, srednješolski ravnatelj, mati Ada Trančar, učiteljica. Žena Helena Peršuh, igralka.

V Novi Gorici je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter nekaj časa delal kot vodja službe za stike z javnostjo v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici (danes SNG Nova Gorica). 1995 se je vpisal na študij gledališke režije na AGRFT in 1999 diplomiral s predstavo Obločnica, ki se rojeva Ivana Mraka; zanjo je prejel nagrado na mednarodnem študentskem gledališkem festivalu v Brnu. Deluje kot svobodni umetnik, 2013–15 je bil umetniški vodja Drame SNG Maribor.

Je avtor številnih odmevnih predstav v slovenskih in evropskih gledališčih, njegov opus je izjemno raznolik in obsežen, od mladinskih iger in lutkovno(-opernih) predstav (Renate Schupp, Jana Pavlič: Rumeno čudo, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1999) prek avtorskih projektov do inventivnih uprizoritev klasičnih del (Alfred de Vigny: Chatterton, SNG Drama Ljubljana, 2004; Christopher Marlowe: Edvard drugi, SNG Drama Ljubljana, 2005; Percy Bysshe Shelley: Cenci, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), 2009; Petar Njegoš: Gorski vijenac, Crnogorsko narodno pozorište Podgorica, 2010; Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor, SNG Maribor, 2013; Frank Wedekind: Lulu, SNG Maribor, 2014; William Shakespeare Koriolan, Činohra Slovenského národného divadla Bratislava, 2011; Othello, Bitola, 2014, in Kralj Lear, Ohridsko poletje, 2017) in sodobnih besedil (Roland Schimmelpfennig: Arabska noč, SNG Nova Gorica, 2003; Drago Jančar: Veliki briljantni valček, SNG Drama Ljubljana, 2012, in Disident Arnož in njegovi, SNG Maribor, 2016; Jeffrey Lane, David Yazbek: Ženske na robu živčnega zloma, MGL, 2013), glasbenega vodvila, opernih predstav (Charles Gounod: Romeo in Julija, Opera Slovenského národného divadla Bratislava, 2015; Wolfgang Amadeus Mozart: Don Giovanni, SNG Opera in balet Ljubljana, 2018) in gledaliških inscenacij filmskih scenarijev po Luchinu Viscontiju in Ernstu Lubitschu. Njegove uprizoritve so gostovale na festivalih po Evropi ter južni in severni Ameriki. V Italiji je z operno pevko Eleonoro Jankovic po motivih Richarda Wagnerja režiral avtorski projekt z naslovom Leonora.

Režijsko poetiko gradi na svojevrstnih semantičnih zgostitvah in reinterpretacijah dramskih besedil skozi preplet ikonografsko drzne podobe in ostre dramaturške analitičnosti. V gledališču sproža procese, ki povzročijo, da to postane bolj svobodno in otipljivo, da se njegov jezik obnovi na račun neliterarne govorne in vizualne raznolikosti, da izgradi posebno območje zgradbe umetniških podob. Zanima ga razkorak med željo in njeno uresničitvijo, med sanjami in resničnostjo, med svobodo in ujetostjo. Zanj je gledališče svet, ki bi si ga ljudje zaželeli, svet, v katerega bi radi vstopili, svet, ki bi v njihovo življenje prinesel tisto, kar jim v vsakdanjiku manjka. Prepričan je, da gledališče ni zrcalo sveta, ampak nosilec oziroma prinašalec drugosti, zato razpolaga z izjemno močno iluzijo.

Prejel je številne nagrade, mdr. nagrade Borštnikovega srečanja za predstavo Dvoboj (2002, posebna nagrada za avtorski projekt) ter za predstavi Kraljica Margot (La Reine Margot) Srečka Fišerja (Alexandre Dumas) in Edvard Drugi Christopherja Marlowa (2005, nagrada za estetski preboj). Predstava Ko sem bil mrtev Ernesta Lubitscha je bila nagrajena na Dnevih komedije (2011) in Festivalu MES v Sarajevu (2011), za režijo Shakespearovega Koriolana je prejel slovaško nacionalno nagrado Dosky (2011), za Zločin in kazen Dostojevskega pa nagrado na festivalu Tvrđava teatar v Srbiji (2012).