Novi Slovenski biografski leksikon

DRENOVEC, Lojze, gledališki igralec, društveni organizator (r. 24. 10. 1891, Ljubljana; u. 4. 10. 1971, Ljubljana). Oče Anton Drenovec, delavec, mati Marija Drenovec, r. Žirovnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Spodnji Šiški pri Ljubljani. Okoli 1908 je začel sodelovati v igralski skupini Narodne delavske organizacije, 1909 pa ga je v vlogi Janeza v Divjem lovcu Frana Saleškega Finžgarja opazil ravnatelj Deželnega gledališča v Ljubljani Fran Govekar. Na njegovo pobudo je pričel obiskovati dramsko poletno šolo pri Dramatičnem društvu, kjer so ga poučevali Zofija Zvonar Borštnik, Avgusta Danilova, Anton Verovšek, najbolj pa je nanj vplival Hinko Nučič. Angažma mu je zagotovila naslovna vloga Kožuha v igri Frana Milčinskega Brat Sokol, ki jo je z gojenci šole pripravil Nučič. V sezoni 1909/10 je bil prvič angažiran v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani. Ena njegovih prvih je bila vloga Uskok v Kacijanarju Antona Medveda, sicer pa je že pred tem nastopal kot statist. V gledališki sezoni 1912/13 je služil vojaški rok, nato pa je bil že 1914 mobiliziran k telegrafistom v Pulju. V sezoni 1918/19 je bil ponovno angažiran v obnovljeno slovensko gledališče v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja z izjemo sezone 1919/20 in 1920/21, ko je igral v Osijeku in Zagrebu.

V Osijeku je odigral nekaj vidnih vlog, mdr. Vronskega v Ani Karenini Leva Nikolajeviča Tolstoja in Cleanta v Skopuhu Jeana-Baptista Poquelina Molièra. Prvi uspehi so mu odprli vrata v zagrebško gledališče, vendar ga je zaradi neizpolnjenih pričakovanj kmalu zapustil in se februarja 1921 vrnil v Ljubljano, kjer je nastopal v dramskih vlogah, a tudi v operah in operetah (1926–31). Upodabljal je like kavalirjev, salonskih ljubimcev, kmečkih fantov in komičnih starcev v domačem in tujem repertoarju, pa tudi karakterne vloge, ki jim je vdihnil izrazitost in izvirnost. Nekajkrat se je predstavil tudi z vlogami v radijskih igrah in filmih, npr. kot Penzionist v filmu Jara gospoda Bojana Stupice (1953).

Drenovec je že kot mladenič prišel v stik z naprednimi delavskimi organizacijami, saj je bil njegov oče delavec v ljubljanski tobačni tovarni. Od 1923 je skoraj nepretrgoma delal kot predsednik ali tajnik ljubljanske sekcije Udruženja gledaliških igralcev Srbov, Hrvatov in Slovencev (po 1930 Združenje gledaliških igralcev Kraljevine Jugoslavije). S tem se je zameril predvsem upravam gledališč in režiserjem, zaradi česar je bil pri razdeljevanju vlog marsikdaj zapostavljen. Pripomogel je k sprejemu kolektivne pogodbe, ustanovitvi bolniškega fonda, fonda za onemogle igralce in 1935 pokojninskega fonda. Združenje je poskrbelo tudi za vzgojo mladih igralcev.

Med drugo svetovno vojno je bil aktivist OF in je mdr. pomagal mariborskim kolegom, ki so se zatekli v Ljubljano. Po vojni je Združenje jugoslovanskih igralcev prenehalo obstajati, njegove naloge je prevzel sindikat, katerega prvi predsednik je postal Drenovec. Organiziral je samopomoč in posmrtninski sklad. V gledališki sezoni 1951/52 je po ustanovnem kongresu Združenja dramskih umetnikov Slovenije zaživela nova stanovska organizacija, katere predsednik je bil Drenovec.

Ob tridesetletnici ljubljanske Drame je bil 1949 odlikovan z diplomo za zasluge in razvoj slovenske gledališke umetnosti ter istega leta še z redom dela 3. stopnje, 1960 pa z redom zaslug za narod 1. stopnje.

Dela

Vloge

  • Gad (Friedrich Emil Westerlein: Jožef in njegovi bratje, režija Hinko Nučič, 1909).
  • Grof de Alba (Victor Hugo: Ruy Blas, režija Hinko Nučič, 1911).
  • Konjar Walter (Gerhart Hauptmann: Voznik Henschel, režija Valo Bratina, 1919).
  • Andrej (Georg Büchner: Vojček, režija Osip Šest, 1923).
  • Baltazar (William Shakespeare: Romeo in Julija, režija Osip Šest, 1928).
  • Doktor Lombardo (Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodov, režija Ciril Debevec, 1935).
  • Sigurd Silni (Henrik Ibsen: Normanski junaki, režija Milan Skrbinšek, 1943).
  • Brissaille (Edmond Rostand: Cyrano de Bergerac, režija Slavko Jan, 1954).
  • Vikont de Molinet (Arthur Adamov: Pomlad 71, režija Bojan Stupica, 1964).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU 500, MF 515 Drenovec.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon I,Ljubljana, 1972.
  • Biografska beležka, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1961/62, št. 8 (na platnici).
  • Častna priznanja gledališkim sodelavcem ljubljanske Drame ob njeni 30-letnici, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1948/49, št. 12, 354.
  • Odlikovanje gledaliških umetnikov, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1949/50, št. 6 (na platnici).
  • Drenovec in stanovska organizacija, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1961/62, št. 8, 252–259.
  • Mirko Mahnič: Jubilejni govor pri penatih, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1961/62, št. 8, 247–251.
  • Lojze Drenovec pripoveduje, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 8. knjiga, 1972, št. 19, 61–69.
  • Smiljan Samec: Ob smrti Lojzeta Drenovca, Gledališki list Drama SNG Ljubljana, 1971/72, št. 12.
  • 40 let na slovenskem odru : iz razgovora z Lojzetom Drenovcem, Slovenski poročevalec, 5. 12. 1951.
  • Žarko Petan: Njegovih 50 gledaliških let, Tovariš, 29. 4. 1962.
  • SiGledal - portal slovenskega gledališča, Lojze Drenovec (oktober 2019).
Maček, Jure: Drenovec, Lojze (1891–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023010/#novi-slovenski-biografski-leksikon (2. junij 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine