Drenovec, Lojze (1891–1971)

DRENOVEC, Lojze, gledališki igralec, društveni organizator (r. 24. 10. 1891, Ljubljana; u. 4. 10. 1971, Ljubljana). Oče Anton Drenovec, delavec, mati Marija Drenovec, r. Žirovnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Spodnji Šiški pri Ljubljani. Okoli 1908 je začel sodelovati v igralski skupini Narodne delavske organizacije, 1909 pa ga je v vlogi Janeza v Divjem lovcu Frana Saleškega Finžgarja opazil ravnatelj Deželnega gledališča v Ljubljani Fran Govekar. Na njegovo pobudo je pričel obiskovati predsezonske dramatske tečaje pod vodstvom Antona Cerarja – Danila, Avgusta Danilova in Antona Verovška, nakar je obiskoval dramatično šolo deželnega gledališča, kjer je pod vodstvom Hinka Nučiča oblikoval vlogo Kožuha v igri Frana Milčinskega Brat Sokol. Tako je bil v sezoni 1909/10 prvič angažiran v Slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani. Ena njegovih prvih vlog je bila Uskok v Kacijanarju Antona Medveda (1910), sicer pa je že pred tem nastopal kot statist. V gledališki sezoni 1912/13 je služil vojaški rok, nato pa je bil že 1914 mobiliziran k telegrafistom v Pulju. V sezoni 1918/19 je bil ponovno angažiran v obnovljeno Narodno gledališče (Drama) v Ljubljani (današnja SNG Drama Ljubljana), kjer je ostal do upokojitve v prvi polovici šestdesetih let 20. stoletja z izjemo sezon 1919/20 in 1920/21, ko je igral v Osijeku in Zagrebu.

V Osijeku je odigral nekaj vidnih vlog, mdr. Vronskega v Ani Karenini Édouarda Guiraudoja (po romanu Leva Nikolajeviča Tolstoja (režija Viktor Bek, 1920) in Cleanta v Molièrovem Skopuhu (režija Dragutin Vuković, 1919). Prvi uspehi so mu odprli vrata v zagrebško gledališče, vendar ga je zaradi neizpolnjenih pričakovanj kmalu zapustil in se februarja 1921 vrnil v Ljubljano, kjer je nastopal v dramskih vlogah, a tudi v operah in operetah (1926–31). Upodabljal je like kavalirjev, salonskih ljubimcev, kmečkih fantov in komičnih starcev v domačem in tujem repertoarju, pa tudi karakterne vloge, ki jim je vdihnil izrazitost in izvirnost. Nekajkrat se je predstavil tudi z vlogami v radijskih igrah in filmih, npr. kot Penzionist v filmu Jara gospoda Bojana Stupice (1953).

Drenovec je že kot mladenič prišel v stik z naprednimi delavskimi organizacijami, saj je bil njegov oče delavec v ljubljanski tobačni tovarni. Od 1923 je skoraj nepretrgoma delal kot predsednik ali tajnik ljubljanske sekcije Udruženja gledaliških igralcev Srbov, Hrvatov in Slovencev (po 1930 Združenje gledaliških igralcev Kraljevine Jugoslavije). S tem se je zameril predvsem upravam gledališč in režiserjem, zaradi česar je bil pri razdeljevanju vlog marsikdaj zapostavljen. Pripomogel je k sprejemu kolektivne pogodbe, ustanovitvi bolniškega fonda, fonda za onemogle igralce in 1935 pokojninskega fonda. Združenje je poskrbelo tudi za vzgojo mladih igralcev.

Med drugo svetovno vojno je bil aktivist OF in je mdr. pomagal mariborskim kolegom, ki so se zatekli v Ljubljano. Po vojni je združenje jugoslovanskih igralcev prenehalo obstajati, njegove naloge je prevzel sindikat, katerega prvi predsednik je postal Drenovec. Organiziral je samopomoč in posmrtninski sklad. V gledališki sezoni 1951/52 je po ustanovnem kongresu Združenja dramskih umetnikov Slovenije zaživela nova stanovska organizacija, katere predsednik je bil Drenovec.

Ob tridesetletnici ljubljanske Drame je bil 1949 odlikovan z diplomo za zasluge in razvoj slovenske gledališke umetnosti ter istega leta še z redom dela III. stopnje, 1960 pa z redom zaslug za narod I. stopnje.