Novi Slovenski biografski leksikon

GRIL, Vika (Vika Grilova; Vika Gril - Javornikova), igralka, gledališka pedagoginja (r. 20. 7. 1924, Preddvor). Oče Ludvik Gril, orožnik, mati Ivana Gril, r. Okorn. Mož Marjan Javornik, novinar, odgovorni urednik Dela in programski direktor Cankarjevega doma, gledališki kritik, prevajalec.

Mladost je preživljala v rojstnem kraju, gimnazijo je zaradi pogostih selitev družine obiskovala na Jesenicah, v Škofji Loki, Nišu in po 1940 v Ljubljani. Ker je odklonila »rimski pozdrav« v šoli, je bila 1942 za eno leto izključena iz gimnazije. Tega leta se je na Akademiji za glasbo vpisala na deklamacijo in igro, nato nadaljevala šolanje na gimnaziji in 1944 izredno maturirala. Po koncu vojne se je vpisala na študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam absolvirala. 1946–50 je redno študirala na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, 1950 pa z vlogo Beatrice v igri Williama Shakespeara Mnogo hrupa za nič opravila praktični, 1951 pa teoretični del diplome. Že kot absolventka je v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani (SNG Drama) oblikovala vlogi Lenčke v igri Frana Saleškega Finžgarja Razvalina življenja (1951) in Kraljice Elizabete Kastiljske v igri Lopeja de Vege Fuenteovejuna (Ovčji kal, 1951). Od 1952 do upokojitve 1983 je bila redno angažirana v SNG Drama. Sodelovala je z Eksperimentalnim gledališčem in Odrom 57. 1961–68 je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) predavala dramsko igro (pogodbeno zaposlena kot asistentka). Številne vloge je oblikovala v radijskih igrah Radia Ljubljana ter v televizijskih igrah in nadaljevankah Televizije Ljubljana.

V ansamblu SNG Drama se je zgodaj uveljavila z vlogami iz klasične slovenske in svetovne dramatike: v drami Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi (1952) – to je bila predstava mladega rodu igralk in igralcev – je presenetila s svežo, nekonvencionalno upodobitvijo Francke; bila je simpatično razigrana Nežka v komediji Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1953), Lucila v komediji Jeana-Poquelina Babtista Molièra Žlahtni meščan (1953), v igri Tirsa de Molina Don Gil v zelenih hlačah pa je v vlogi junakinje Doñe Juane nastopala v treh podobah, jih pri tem nenehoma spreminjala in učinkovito zapletala baročni situacijski direndaj. V igri Arthurja Millerja Lov na čarovnice (1955) je s toplo, naravno in iskreno upodobitvijo psihološko razcepljene Mary Warren pripomogla, da so se zgodbe malih ljudi strnile v občuteno podano sodobno tragedijo. Sodelovala je v otvoritveni predstavi Odra 57 Večer slovenske ljubezenske lirike (1957), v Eksperimentalnem gledališču v Ljubljani je oblikovala Nancy Mannigoe v igri Williama Faulknerja Rekvijem za vlačugo (1958), v Faustu (1959) Johana Wolfganga Goetheja je Marto oblikovala z življenjsko paleto sodobne vsakdanjosti in se v stilnem pogledu ustrezno približala moderni zasnovi uprizoritve. V Optimistični tragediji (1957) Vsevoloda Vitaljeviča Višnjevskega se je spopadla z vlogo Komisarja, osrednjega lika te postoktobrske drame: s tiho, pridušeno in zanjo značilno, v poudarjanju preproste človečnosti utemeljeno interpretacijo je lik Komisarja vodila od začetne navidezne plahosti do odločnega nastopa človeka, revolucionarja, ki ve, kaj hoče. Kot Katarina v komediji Williama Shakespeara Ukročena trmoglavka (1957) – vlogo je igrala v alternaciji – je poudarila na videz neukrotljivo trmo, bila za spoznanje manj viharna in v svoji vehementnosti manj udarna, zato pa je bila njena ukročenost bolj naravna in stvarna. Povsem drugačno igralsko podobo je pokazala z groteskno izrisano in naravne komike polno figuro misijonarjeve žene Line Rose v igri Friedricha Dürrenmatta Fiziki (1963). Voditeljico zbora v Evripidovi Medeji (1964) je upodobila stilno zanesljivo, z vzdržano ekspresivno in v govorni interpretaciji dovršeno igro. Polna življenja je bila njena Katarina v drami Jeana-Paula Sartra Hudič in ljubi bog (1965); to zahtevno vlogo z močnimi čustvenimi preobrati je upodobila življenjsko pristno, s suvereno, inteligentno interpretacijo. V igri Roberta Bolta Človek za vse čase (1966) je bila čvrsta in zdravo robata Moorova žena Alice; lik je oblikovala dosledno in živo, izjemno močna, pretresljiva je bila njena igra v prizoru slovesa. Presenetljiva je bila v vlogi Papeža v igri Dieterja Forteja Martin Luther & Thomas Münzer ali Uvedba knjigovodstva (1974); njena upodobitev renesančnega cerkvenega poglavarja je učinkovito izrisala papeževo sproščenost in dojemljivost. Vlogo Kate v igri Susan Griffin Glasovi (1982) je ustvarila kot poskus z odločnostjo in samozavestjo premagati ali vsaj skriti praznost življenja.

Dela

Vloge

  • Hilda (Dominik Smole: Potovanje v Koromandijo, režija France Jamnik, 1956).
  • Marta (Johan Wolfgang Goethe: Faust, režija Balbina Battelino Baranovič, 1959).
  • Katarina (William Shakespeare: Ukročena trmoglavka, režija Viktor Molka, 1957).
  • Yerma (Federico Garcia Lorca: Yerma, režija Viktor Molka, 1959).
  • Lina Rose (Friedrich Dürrenmatt: Fiziki, režija Andrej Hieng, 1963).
  • Jenny Beales (Arnold Wesker: Korenine, režija Miran Herzog, 1964).
  • Voditeljica zbora (Evripid: Medeja, režija Andrej Hieng, 1964).
  • Katarina (Jean Paul Sartre: Hudič in ljubi bog, režija France Jamnik, 1965).
  • Alice More (Robert Bolt: Človek za vse čase, režija Slavko Jan, 1966).
  • Geni (Ivan Cankar: Hlapci, režija Slavko Jan, 1967).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv AGRFT, osebna mapa.
  • ES.
  • Repertoar slovenskih gledališč.
  • Slovenski gledališki leksikon I, Ljubljana, 1972.
  • Živo gledališče III., Ljubljana, 1975.
  • Gledališki list AGRFT, 1966/67, št. 5.
  • Gledališki opus Vike Gril, Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 1984/85.
  • Vladimir Kralj: Pogledi na dramo, Ljubljana, 1963.
  • Vasja Predan: Od premiere do premiere, Maribor, 1966.
  • Josip Vidmar: Gledališke kritike, Ljubljana, 1968.
  • Fran Albreht: Gledališke kritike, Ljubljana, 1973.
  • Vasja Predan: Sinočnje premiere, Ljubljana, 1974.
Novak, Jernej: Gril, Vika (1924–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022860/#novi-slovenski-biografski-leksikon (30. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine