Novi Slovenski biografski leksikon

DROFENIK, Franček, gledališki igralec, publicist, organizator (r. 8. 11. 1931, Zagorje ob Savi; u. 27. 2. 2004, Jesenice). Oče Franc Drofenik, orožniški uradnik, mati Justina Drofenik, r. Plankar.

Ljudsko šolo je obiskoval pri Devici Mariji v Polju (Ljubljana Polje), 1943 pa se je vpisal v realno gimnazijo v Ljubljani. Med okupacijo je moral prekiniti šolanje, saj je bil oče zaprt zaradi sodelovanja z OF, 1948 se je vpisal v peti razred VIII. gimnazije v Ljubljani in maturiral 1952. Na gimnaziji je nanj močno vplival profesor matematike Jože Potokar, ki je dijakom pomagal voditi literarni in gledališki krožek. S sodelovanjem v njem je Drofenik razživel svoj gledališki talent; režiral je, igral in vodil. Z eno od predstav so dijaki v matineji nastopili v novem Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). V gimnazijskih letih je bil tudi predsednik Mladinskega kulturno-umetniškega društva Miran Jarc, član Mladinskega gledališča Kajuh in Kulturno-umetniškega društva Jože Marovec. Udeležil se je več mladinskih delovnih akcij (Šamac–Sarajevo, Brčko–Banovići, Kočevje), 1949–51 je kot prosvetni referent oziroma pedagog sodeloval v otroških kolonijah na Ptuju, Reki, v Škofji Loki in na Poljani.

Po opravljeni maturi je nihal med medicino in gledališčem ter se nazadnje vpisal na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani (kasneje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo). 1956 je diplomiral v skupini za dramsko igro in istega leta dobil angažma pri ansamblu MGL. Sodeloval je tudi v programih RTV Ljubljana in občasno z avantgardnim gledališčem Oder 57. Od 1956 do upokojitve konec 1991 je bil zvest igralskemu ansamblu MGL, 1986–90 je bil tudi vodja gledališča. Drofenik je za umetniškega vodjo gledališča pridobil Toneta Partljiča (1987–91). V številnih uvodnikih in govornih nastopih je poudarjal »čudežno« moč gledališča, ki lahko spreminja resničnost in ljudi. Čeprav kot direktor velikokrat ni zmogel reševanja vsakodnevnih konfliktov in sporov, je odlično vodil nekatere druge aktivnosti. Tako je našel gledališke partnerje v Krakovu, Subotici in Zalaegerszegu ter z njimi izmenjeval predstave. Desetletje je vodil in organiziral nedeljske prireditve Vaše matineje za šolsko mladino, ki so predstavljale kulturno ustvarjalnost. Ustanovil je gledališki klub Krka. V njegovem času so povečali oder ter renovirali foyer in dvorano.

Kot gledališki igralec je Drofenik vidnejše vloge odigral v Hlapcih Ivana Cankarja, Kovarstvu in ljubezni Friedricha Schillerja, Ljudožercih Gregorja Strniše ali Otrocih na oblasti Rogerja Vitraca. Nastopal je na radiu in v televizijskih igrah. Napisal je tudi več otroških radijskih iger. 1964 je prvič potoval v Anglijo in Francijo ter od takrat intenzivno spremljal gledališko dogajanje po Evropi, predvsem v Londonu. S številnih popotovanj je v revialnem in dnevnem tisku objavljal potopisne črtice in druge spise, v katerih je izražal svoj pogled na umetnost, predvsem gledališče, ter opisoval srečanja z gledališči in dramatiko Anglije, Italije, Francije in Grčije. Svoje poglede na umetnost ter srečanja z gledališčem in dramatiko v tujini je predstavil v številnih esejih, ki jih je kasneje zbral v knjigah Med Talijo in cesto (1971), Moj sen (1973) in Gledališče pod Big Benom (1993). Kot družbenopolitični delavec je bil dejaven v občini Ljubljana Center.

Za svoje delo v gledališču je prejel odlikovanje red republike z bronastim vencem (1978) in nagrado občine Ljubljana Center (1985).

Dela

Med Talijo in cesto, Ljubljana, 1971.
Moj sen, Ljubljana, 1973.
Angleško narodno gledališče, Naši razgledi, 38, 1989, 11, 346.
Gledališki festival v Epidauru, Naši razgledi, 38, 1989, 22, 659.
Mednarodna konferenca (odrsko) gledaliških ustvarjalcev v Parizu, Gledališki list MGL, 39, 1989/1990, 5, 87–88.
Zavesa je padla, Gledališki list MGL, 39, 1989/1990, 6, 100–104.
Londonsko gledališko pismo, Maske, 1991, 18, 74–76.
Gledališče pod Big Benom, Ljubljana, 1993.

Gledališke vloge

Radijski reporter (Friedrich Dürrenmatt: Obisk stare gospe, režija Jože Tiran, 1958).
Bumfi, študent (Matej Bor: Pajčolan iz mesečine, režija Jože Gale, 1960).
Toto (Jože Javoršek: Kriminalna zgodba, režija Janez Vrhunc, 1963).
Jones (John Osborne: V svoji pravdi sodnik, režija Jože Babič, 1966).
Ivan Šatov (Albert Camus: Obsedenci (Besi), režija Janez Vrhunc, 1970).
Corignon (Georges Feydeau: Dama iz Maxima, režija Žarko Petan, 1972).
Allan (August Strindberg: Smrtni ples, režija Voja Soldatović, 1976).
Pedro Mor (Andrej Hieng: Slavolok, režija Zvone Šedlbauer, 1979).
Nadučitelj (Ivan Cankar: Hlapci, režija Dušan Jovanović, 1980).
Polkovnik Pickering (George Bernard Shaw: Pigmalion (I.), režija Vladimir Skrbinšek, 1983).

Viri in literatura

Arhiv Mestnega gledališča ljubljanskega.
Arhiv Slovenije, SI AS 1589/IV, CK ZKS, šk. 4774.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0192 IV. državna moška realna gimnazija v Ljubljani, vpisnice Frančka Drofenika: 1943/44 (TE 4/4), 1948/49 (TE 2/6), 1951/52 (TE 5/9).
Slovenski gledališki leksikon I., Ljubljana, 1972.
Franček Drofenik, igralec, Teleks, 22. 10. 1981.
Tone Partljič: Iz samote je odšel v večno samoto : ob smrti Frančka Drofenika, Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega, LIV, 2003/2004, 8, 106–115.
Umrl dramski igralec Franček Drofenik, Večer, 28. 2. 2004.
Maček, Jure: Drofenik, Franček (1931–2004). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022840/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine