Derganc Veselko, Maša (1976–)

DERGANC VESELKO, Maša (rojstno ime Maša Derganc), igralka (r. 30. 3. 1976, Ljubljana). Oče Tomaž Derganc, mati Nives Derganc, r. Zalokar. Mož Borut Veselko, igralec.

Od 1986 je obiskovala nižjo baletno šolo v Ljubljani, ki jo je zaključila 1990. V Ljubljani je 1995 maturirala na gimnaziji (od 1997 Gimnazija Jožeta Plečnika) ter se vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), smer Dramska igra. Diplomirala je 2008. Od 1999 je članica ansambla SNG Drama Ljubljana.

1998 je v Drami prvič nastopila kot gostja v uprizoritvi Zbrana dela Williama Shakespeara (okrajšano) v režiji Borisa Cavazze. Že takrat je kritika opazila njen smisel za komedijo, pantomimo, imitacijo, parodijo in kabaret. Druga vidna stvaritev je bila vloga Maše T. v Vladimirju Matjaža Zupančiča 1999. Odtlej je odigrala blizu petdeset različnih gledaliških vlog.

Je perfekcionistka, vlogam se posveča študiozno, natančno, poglobljeno. Ne zadovoljijo je hitre in predvidljive rešitve, rada raziskuje in preizkuša različne interpretativne možnosti. Čeprav je v procesu racionalno premišljena, pa se na koncu prepusti intuiciji, ki jo praviloma pripelje do vrhunskih kreacij. Mnogo njenih vlog ima za osnovo komedijo, a loteva se jih na samosvoj način. O sebi ne razmišlja kot o klasični komedijantki, bolj kot površinsko zabavanje jo zanima resen spopad z vsako, tudi komično vlogo. Pri komediji se ji zdi pomembno, da lik ni popoln, temveč je na nekem področju ranljiv. To ji omogoča iskanje drugačnih, nestereotipnih izraznih sredstev. Nikoli se ne trudi biti smešna, a je prav zato duhovita, saj natančno obvladuje karakterno in situacijsko komiko. Njene komične vloge so bliže groteski kot komediji.

Izjemna je bila kot samosvoja, koketno očarljiva grofica Orsina v Emilii Galotti Gottholda Ephraima Lessinga (2018); kot gospodična Kenton v drami Ljudje, kot smo mi Kazua Ishigure (2017) je ustvarila preprosto osebo s socialnega dna z izjemno etično držo in velikim človeškim dostojanstvom. S slednjim se ukvarja domala v vseh svojih vlogah, denimo kot Jane v Tarzanu Roka Vilčnika (2016), kot Sakešvili v Vilčnikovem Ljudskem demokratičnem cirkusu Sakešvili (2017), kot Irena v Evropi Vinka Möderndorferja (2015) itd. Je igralka v izjemni umetniški kondiciji, obenem pa njeno dosedanje delo izpričuje tudi igralsko zrelost in modrost.

Nastopa tudi v filmu in na televiziji. Igrala je v filmih Šelestenje (2002) in Kratki stiki Janeza Lapajneta (2006), v filmih Nahrani me z besedami Martina Turka (2012) in Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja (2015) ter v televizijskih nadaljevankah Naša mala klinika, Vrtičkarji idr.

Na 25. Dnevih komedije v Celju (2014) za vlogo Dame v uprizoritvi Misterij buffo Vladimirja Majakovskega prejela nagrado žlahtna komedijantka; 2016 je dobila nagrado Sklada Staneta Severja za vloge: Irena v Möderndorferjevi Evropi, Jane v Vilčnikovem Tarzanu in Evgenija v Zaljubljencih Carla Goldonija.

Na 41. dnevih satire Fadila Hadžića v Zagrebu (2017) prejela glavno nagrado za žensko vlogo Sakešvili v Ljudskem demokratičnem cirkusu Sakešvili. 2021 je prejela Borštnikovo nagrado za igro za vlogo v uprizoritvi Alice v postelji v produkciji SNG Drama Ljubljana, 2024 pa ji je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev podelilo nagrado glas risanke za najboljšo sinhronizacijo avdiovizualnega dela za vlogo Ele v seriji Ela, Oskar in Hu.