Novi Slovenski biografski leksikon

CAJNKAR, Stanko, teolog, pisatelj, esejist, dramatik, urednik (r. 25. 4. 1900, Savci; u. 17. 1. 1977, Ljubljana, Sveti Tomaž). Oče Lovrenc Cajnkar, kmet, mati Terezija Cajnkar, r. Lepeša.

Rodil se je kot prvorojenec v kmečki družini z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu. V Mariboru je 1913–20 obiskoval klasično gimnazijo, zaradi gmotnih težav pa je gimnazijsko izobraževanje dokončal 1921 na Ptuju. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 1926 posvečen v duhovnika. Pet mesecev je deloval kot kaplan v Vuzenici, nato pa študiral na katoliškem inštitutu v Parizu (Institut Catholique de Paris). Tam se je srečal s problematiko in razvojem sodobne evropske teologije. Po vrnitvi domov je kot docent predaval biblične vede (novo zavezo) na mariborski Visoki bogoslovni šoli (1929–33). Zaradi svojih ideoloških nazorov je bil prestavljen na Ptujsko gimnazijo (1933–41), kjer je poučeval verouk. Ob nemški zasedbi je bil 1941 izgnan. Kot kaplan je služboval v Košani na Krasu (1941–44), nato pa odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na tamkajšnji gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo (1944–45). Vmes je 1938 doktoriral na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani (TEOF UL) z disertacijo Sv. Ciril Aleksandrijski, ekseget Janezovega evangelija. 1947 je postal izredni profesor Nove zaveze na TEOF UL in govorništva kot stranskega predmeta, 1950–66 je bil dekan fakultete. Ko je bila TEOF UL 1952 izločena iz sistema državnega šolstva, je poskrbel za njeno samostojno delovanje in s tem za njen obstoj. Poleg bibličnih ved je poučeval tudi sociologijo in ustavo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v Ustavodajno skupščino in v Svet narodov (1945–49). Cajnkar je pomembno prispeval k ureditvi odnosov med Katoliško cerkvijo in socialistično družbo v Sloveniji, mdr. kot eden od soustanoviteljev in idejni voditelj Cirilmetodijskega katoliškega društva duhovnikov Slovenije ter član oz. predsednik Verske komisije pri vladi LRS (komisije za verska vprašanja Slovenije/LRS) po 2. svetovni vojni.

Pripadal je mladokatoliškemu gibanju okrog glasila Križ na gori. 1921 je na ptujski gimnaziji skupaj z Edvardom Kocbekom urejal dijaški list Danica. V mariborskem bogoslovju je sodeloval v glasilu mariborskih bogoslovcev Lipica (1921/22). Pritegnile so ga socialistične ideje, iskal je sobivanje med krščanstvom in novo ideologijo. Nekatere njegove misli so bile pozneje potrjene na Drugem vatikanskem koncilu. Sodeloval je pri revijah Mladika in Dejanje (1938–40). Bil je glavni urednik publikacij Mohorjeve družbe (od 1952) in lista Nova pot (1949–70) Cirilmetodijskega društva ter odgovorni urednik Bogoslovnega vestnika (1965–73). Nekaj časa je bil sourednik revij Nova mladika in Znamenje, uredniško delo pa je več let opravljal kot član komisije za izdajo slovenskega prevoda Sv. pisma (Maribor 1958–61) ter Mohorjevih ljudskih izdaj evangelijev (1972) in apostolskih del (1973).

Cajnkar v izhodišče svojih literarnih del postavlja razpravljanja o človeku in Bogu. Štejemo ga lahko v skupino piscev, ki nadaljujejo realizem 19. stoletja, kot sta bila Fran Saleški Finžgar in Franc Ksaver Meško. Skoraj vse svoje pisateljsko delo posveča duševnemu in psihološkemu poglabljanju svojih oseb. Označujejo ga kot duhovnega realista: izraziti želi človekov boj za njegovo duhovnost. Ob moraliziranju, sentimentalnosti in pridigarski zanesenjaškosti, ki sledijo realizmu, v dela vključuje tudi filozofske premisleke – je ne le pripovedovalec, ampak tudi mislec in učitelj, ki gradi na krščanski miselni osnovi. Njegova močna izrazna sredstva so dialog, diskusija in meditacija.

Kot biblicist je izviren pisec razlag: v biblično teologijo vpleta filozofijo in spoznanja medsebojno povezuje na skoraj naravoslovni ravni. Je samonikel in izviren pisec – v besedilih za strokovno javnost predvideva predznanje in je zato zahtevnejši za branje, v besedilih za širše občinstvo pa je preprost, humoren, nazoren in slikovit.

Napisal je še številne članke organizacijske in družboslovne narave, zlasti s področja odnosov med Cerkvijo in državo, ter jih objavil v Novi poti, Glasniku SDD, Književnem glasu Mohorjeve družbe, Naših razgledih, Novi Mladiki, Znamenju in Zborniku Teološke fakultete. Napisal je tudi 600 strani poročil in razlag sklepov 2. vatikanskega koncila (objavljeno v Novi poti).

Za svoje delo je prejel več priznanj: 1970 književno nagrado mesta Ljubljane, 1970 red zaslug za narod z zlato zvezdo. 1976 je postal častni kanonik mariborske škofije. Bil je tudi član Sveta republike.

Dela

Pripovedništvo

  • Noetova barka, Ljubljana, 1945.
  • Križnarjevi : kronika preproste slovenske družine, Celje, 1952, 1965.
  • Sloven iz Petovije : povest iz 9. stoletja, Celje, 1955.

Dramatika

  • Potopljeni svet, Ljubljana, 1938, 1990.
  • Za svobodo, Celje, 1946.
  • Zvestoba, Ljubljana, 1954.

Teološka dela

  • Luč sveti v temi, Celje, 1937.
  • Očenaš ali razlaga Gospodove molitve za naš čas, Celje, 1940.
  • Misli o svetopisemskih knjigah, Maribor, 1962.
  • Misli o koncilu, Ljubljana, 1968.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • ULBB.
  • Mala splošna enciklopedija, Ljubljana, 1975.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Stanko Cajnkar: Moje mesto, 63. izvestje Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju : 1869–1969, Ptuj, 1969, str. 185–193.
  • Jože Gregorič: Stanko Cajnkar – sedemdesetletnik, Jezik in slovstvo, 15, 1969/70, št. 6, 169–171.
  • France Perko: »Vse, kar delamo kot ljudje in kristjani, je posvečeno življenju«, Družina, 30. 1. 1977.
  • France Rozman: Profesor dr. Stanko Cajnkar, Bogoslovni vestnik, 37, 1977, št. 3, 399–402.
  • Marjan Smolik: Bibliografija prof. dr. Stanka Cajnkarja. Bogoslovni vestnik, 37, 1977, št. 3, 403–412.
  • Vida Petaci Ifko: Stanko Cajnkar, Ljubljana, 1980/81 (diplomska naloga).
  • Zbornik ob sedemdesetletnici Teološke fakultete v Ljubljani 1919–1989, Ljubljana, 1990.
  • Janez Lesnika: Dialog med Bogom in človekom v teoloških delih Stanka Cajnkarja, Maribor, 1991 (diplomska naloga).
  • Jurij Pavel Emeršič: Družbena misel Stanka Cajnkarja v letih političnih sprememb, Ljubljana, 2004 (diplomska naloga).
  • Revija Ognjišče, Stanko Cajnkar (oktober 2019).
Brozovič, Maruša: Cajnkar, Stanko (1900–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022410/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. april 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine