Novi Slovenski biografski leksikon

ČERNE, Peter (rojstno ime Peter Josip Černe), kipar (r. 16. 6. 1931, Ljubljana; u. 15. 9. 2012, Ljubljana). Oče Josip Černe, sodnik, mati Jožefa Černe, r. Kumer.

Sprva je njegova družina živela v Škofji Loki, po 1939 v Črnomlju, kamor je bil oče službeno premeščen. Po koncu druge svetovne vojne so se preselili v Ljubljano, kjer je obiskoval osnovno šolo in končal gimnazijo. Po opravljeni maturi se je 1950 vpisal na kiparstvo na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti (ALUO) in 1955 diplomiral pri Zdenku in Borisu Kalinu ter pri slednjem 1957 končal specialko za kiparstvo. Kmalu zatem je s štipendijo Moše Pijade odšel na izpopolnjevanje v Pariz in London. 1958–64 je bil likovni pedagog: 1958–59 je poučeval na Osnovni šoli Polje, 1959–64 na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Od 1964 je bil v svobodnem poklicu. 1972–73 je bil predsednik Društva likovnih umetnikov Slovenije

S kiparstvom se je srečal že kot dijak, ko je pomagal Jakobu Savinšku pri izdelavi spomenika NOB v Novem mestu. Začetno obdobje so zaznamovala dela v glini in mavcu. Opazni so vplivi naivnega in primitivnega (npr. kolosi z Velikonočnega otoka), slovenskega srednjeveškega in antičnega kiparstva. Njegova stilizirana figuralika je konec petdesetih let 20. stoletja prešla v abstraktno formo pogrebcev z venci (Pogrebci). Tedaj se je usmeril k lesu, tudi različno ožganem (črn) in zaznamovanem z grafizmi, ter ga večkrat kombiniral s kovino (bakrom, medenino). Monumentalno različico je realiziral 1961 na prvem mednarodnem simpoziju kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki. 1960 se je priključil umetniški skupini Be-54, ki je sledila sočasnim mednarodnim umetniškim smernicam, in skupaj z njo razstavljal. Naslednje desetletje je njegov opus zaznamovala abstraktna figuralika. 1962 sta si z Janezom Boljko v ateljeju pokojnega Savinška v Rožni dolini uredila livarno, kmalu zatem se je izpopolnjeval v umetniški livarni v Veroni. Na novo vzpostavljena livarna mu je omogočala delo s kovinami. Po vzoru viteških oklepov in ogrinjalso nastajale skulpture, katerih abstraktna antropomorfna jedra iz lesa je ogrnil s kovinsko ploskvijo (npr. Plašč, 1963, Menihova kuta, Dvoglavi, 1965, Triglavi vitez, 1967). Sedemdeseta leta 20. stoletja so bila v Černetovem delu prelomna. Ponovno se je vrnil k lesu (npr. Razgovor, Družina, 1973), učinek svetlečega se ogrinjala pa je dosegel s pozlatitvijo lesenih ploskev (npr. Nuna, 1971). Nastajala je tudi bronasta mala plastika (npr. Prijateljici, 1975), motivno temelječa na fantazijskih figurinah, ki jih zaznamuje kvišku vzpeta vegetativna rast (npr. Trta, 1970, Velika gratulantka, 1983). Sredi sedemdesetih let je v naslonu na starejše polihromirano leseno kiparstvo začela nastajati barvana lesena vegetabilno-antropomorfna plastika, ki jo je spodbudila baročna umetnost. Od poznih osemdesetih let 20. stoletja je delal predvsem v barvani glini. Dela zaznamuje baročno-rokokojska razgibana govorica. Brstenje in kipenje oblik je črpal iz ljudske keramike in kaktusov ter dela prežel z igrivostjo in humorjem. Osnovni motiv zadnjega obdobja je bila fantazijska istrska in kraška pokrajina, ki jo je upodobil v t. i. poprsjih pokrajine, kot jih je imenoval. Oblikovno izhodišče imajo v skulpturi Nuna, pomemben je bil tudi vpliv istrskega gotskega slikarstva z upodobitvami gričevnate krajine in antropomorfnih tihožitij Giuseppeja Arcimbolda. Kipar, ki si je 1965 v Grožnjanu v Istri uredil hišo za bivanje in atelje in je istrsko pokrajino občudoval, je formo portretnega poprsja uporabil za upodobitev krajine skupaj z nebom v samostojni obli plastiki, kar je novost v kiparstvu. Večkrat je obravnavana humorno: hrib je postal žensko poprsje, glava je zbito naselje hišic, nebo velik klobuk.

Zlasti v zadnjem obdobju Černetovega ustvarjanja se je pojavila krščanska motivika. S svojimi deli je opremil več sakralnih prostorov doma in v tujini, npr. 1997 je s kipi in reliefi iz barvane žgane gline opremil cerkev sv. Martina v Brjah (Mrtvaški ples / Spomin na mojstra iz Kastva, 1990, Razpelo / Hommage za Gardoša, 1991, Razpelo / Križani, 1993, Marija Grozdna, 1997, Pietà, 1997, križev pot, 1997, sv. Vincenc Saragoški, 1998, sv. Martin, 1999, Izgon iz raja, 2003).

Izdelal je lutke za predstavo Mali princ (1979, Lutkovno gledališče Ljubljana) in sodeloval pri lutkovni operi Zvonik v oblaku (2007, Gledališče Koper). Oblikoval je več skulptur, ki jih podeljujejo kot nagrade.

O svojem delu je obširneje pisal v katalogu njemu posvečene retrospektivne razstave 2003.

V petdesetih letih 20. stoletja se je ukvarjal tudi z atletiko in dosegel nekaj vidnejših uspehov.

Prejel je več nagrad, npr. 1957 študentsko Prešernovo nagrado, 1962 drugo nagrado na temo NOB v Ljubljani, istega leta v Slovenj Gradcu nagrado na razstavi Gozd in les v likovni umetnosti, 1966 prav tam priznanje mednarodne žirije na razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi in tretjo nagrado v Mariboru na natečaju za spomenik revoluciji. 1968 je dobil tretjo nagrado na VII. mediteranskem bienalu v Aleksandriji v Egiptu, 1969 nagrado Prešernovega sklada za kiparska dela, razstavljena v Škofji Loki 1968, ter odkupno nagrado na natečaju za spomenik Borisu Kraigherju v Ljubljani. 1970 je dobil nagrado na natečaju za spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, 1995 pa drugo nagrado na prvem slovenskem trienalu satire in humorja Aritas v Šmarju pri Jelšah.

Dela

Samostojne razstave

  • Ljubljana, 1962 (Jakopičev paviljon).
  • Ljubljana, 1964, 1974, 1988 (Mala galerija).
  • Celje, 1964 (skupaj z Janezom Boljko), 1971, 1980 (Likovni salon).
  • Amsterdam, Nizozemska, 1967 (Galerie de 3 Hendricken).
  • Ljubljana, 1973 (s Karlom Zelenkom), 2003 (Mestna galerija).
  • Ljubljana, 1974, 1980, 1990 (Galerija Labirint).
  • Ljubljana, 1984, 1993 (Galerija Ars).
  • Beljak, Avstrija, 1988 (Galerie an der Stadtmauer).
  • Radovljica, 1989 (Galerija Šivčeva hiša).
  • Ljubljana, 1997, 2000 (Galerija Glina).

Skupinske razstave

  • Be-54 (Ljubljana, 1960, 1966).
  • Razstava malih plastik in risb udeležencev I. mednarodnega simpozija kiparjev »Forma viva« (Kostanjevica na Krki, 1961).
  • Povojna generacija slovenskih slikarjev in kiparjev (Ljubljana, 1965).
  • Art in Yugoslavia, Contemporary Trends (New York, ZDA, 1967).
  • Slovenska likovna umetnost 1945‒1978 (Ljubljana, 1979).
  • Arte religiosa in Slovenia (Rim, Italija, 1988).
  • Corpus del Akti. Akt na Slovenskem/ II. Kiparstvo (Ljubljana, 2000).
  • Slovenski umetniki 35 let v Grožnjanu (Grožnjan, 2000).
  • Unicum 09 (Ljubljana, 2009).
  • Sto let slovenske lutkovne umetnosti (Ljubljana, 2014).
  • Bitja v novejšem slovenskem kiparstvu (Maribor, 2016).

Likovna dela

  • Pogrebca (les in baker, 1960, zbirka ALUO).
  • Pogrebec I, II (les, 1960).
  • Relief padlim talcem (bron, 1965, Stari pisker, Celje).
  • Obredna figura II (barvan les, 1970, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Triglavi vitez (les in bron, 1967).
  • Trta (pozlačen les, 1970).
  • Nuna (pozlačen les, 1971).
  • Portret Primoža Trubarja (bron, 1973, Trubarjev dom, Derendingen, Nemčija).
  • Figura III (les, 1974, Moderna galerija, Ljubljana).
  • Spomenik partizanskim bolnišnicam Snežnik (les, 1976, Županov laz pri Babnem polju).
  • Mali princ II (bron, 1979).
  • Spomenik partizanskim kurirjem (les, 1980, Kog).
  • Velika gratulantka (bron, 1983).
  • Spominska plaketa Antona Sovreta (bron, 1985, avla Filozofske fakultete, Ljubljana).
  • Kraljica mati II (bron, 1986).
  • Vhodna vrata z osmimi prizori iz zgodovine Slovencev (bron, 1985, Rim, Papeški slovenski zavod Slovenik, projektiral arhitekt Jože Kušar).
  • Škrata (terakota, 1990).
  • Nebeški zbor (poslikana žgana glina, 1998)
  • Reliefi in kipi (barvana žgana glina, 1990–2003, Brje, p. c. sv. Martina).
  • Poprsji Antona Kuhlja in Jožeta Plečnika (bron, 1992, dvorišče palače Univerze v Ljubljani).
  • Istra XXX (barvana žgana glina, 2002).
  • Jože Plečnik (bron, ni dat., odkritje doprsnega kipa 2015, likovna akademija, Praga).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • NŠAL 29, prepisi matičnih knjig župnije Ljubljana – bolnica.
  • Luc Menaše: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana, 1971.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Allgemeines Künstlerlexikon : die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 17, München - Leipzig, 1997.
  • Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961.
  • Marijan Tršar: Peter Černe v Škofji Loki, Naši razgledi, 23. 3. 1968, 146.
  • Janez Mesesnel: Celovit nazorski pristop, Delo, 24. 4. 1984.
  • Franc Zalar: Počlovečene rastline : ob razstavi Petra Černeta v galeriji Ars, Dnevnik, 3. 5. 1984.
  • Aritas, Celje, 1995.
  • Peter Černe, Aleksander Bassin, Alenka Trebušak: Peter Černe kipar : pregledna razstava od 1950 do 2002 = sculptor : retrospective exhibition from 1950 to 2002, Ljubljana, 2003 (z bibliografijo).
  • Peter Černe: Moji kipi v cerkvi svetega Martina Brje v Vipavski dolini = My sculptures in the Church of St. Martin, Brje in the Vipava Valley, Ljubljana, 2004.
  • Bojana Rogelj Škafar, Gorazd Makarovič: Videti, česar znanost ne vidi : etnološka tematika v kiparstvu Petra Černeta, Ljubljana, 2010.
  • Stalna zbirka slovenske umetnosti 20. in 21. stoletja Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, Kranj, 2015.
  • Edi Majaron: Vera v lutko : razmišljanja o lutkovni umetnosti, Ljubljana, 2017.
Kermavnar, Simona: Černe, Peter (1931–2012). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022340/#novi-slovenski-biografski-leksikon (26. februar 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine