Čemažar, Lojze (1950–)

ČEMAŽAR, Lojze (rojstno ime Alojzij Čemažar), slikar (r. 8. 2. 1950, Ljubljana, Kleče). Oče Kancijan Čemažar, kmet, mati Frančiška Čemažar, r. Zorc. Sin Lojze Čemažar ml., oblikovalec, izdelovalec vitrajev, hči Lucija Čemažar, violinistka, zdravnica.

1965–69 je obiskoval srednjo aranžersko šolo v Ljubljani. 1969–71 je v Beogradu služil vojaški rok. 1972–76 je študiral slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral 1976 pri profesorjih Milanu Butini in Andreju Jemcu ter 1979 pri slednjem končal še podiplomski študij na specialki za slikarstvo. S štipendijo sklada Moše Pijade se je istega leta izpopolnjeval v Parizu. Kot profesor likovne vzgoje je v prvem polletju šolskega leta 1978/79 poučeval na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, 1978–80 na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani, zatem pa je bil vse do upokojitve 2012 samostojni kulturni delavec. Deluje v društvu Gibanje za življenje, od 2002 je njegov podpredsednik.

Čemažarjeva izredno obsežna likovna produkcija nastaja v širokem spektru različnih tehnik (freske, tabelne slike, vitraji, sgraffiti, ilustracije, risbe). Razvojni proces njegovega slikarstva kaže na postopno prehajanje od realističnega slikanja k lastnemu slogu, ki je označen kot novodobni ekspresionizem, postmodernizem ali neoekspresivna inačica nove podobe. Z izjemo začetnega obdobja je skoraj izključno vezana na starozavezno in krščansko ikonografijo, portrete ter cerkvena naročila. Zgodnje obdobje zaznamujeta ekspresivna figuralika, v kateri odmeva eksistencialna figuralika Janeza Bernika, in temen kolorit, ki je kmalu postal svetlejši, ter široke gestualne poteze.

Velik del slikarskega opusa zavzema sakralna motivika, pri čemer je osrednji poudarek na figuraliki in tradicionalni krščanski ikonografiji, posebno mesto zavzemata svetloba in z njo povezana simbolika. Asketske figure podaja v značilni statični slovesni postavitvi, upodobljene so ploskovito brez poudarjanja telesnosti, izpostavljena je njihova duhovna lepota. Ustvaril je več obsežnih monumentalnih poslikav s sakralno motiviko: konec osemdesetih let 20. stoletja je npr. z Lucijanom Bratušem poslikal oltarno steno v katoliški stolnici v Beogradu, kjer se je v kompozicijskem in ikonografskem pogledu navezal na bizantinsko slikarstvo, s čimer je poudarjena ekumenska nota; monumentalno fresko Zadnje večerje (1990) v župnijski cerkvi (ž. c.) v Dornberku, ki je hkrati tudi oltarna slika, zaznamuje izčiščena simbolika; freske zunanje kapele romarske cerkve na Kureščku (2002) prikazujejo vrsto slovenskih svetnikov in svetniških kandidatov. Ustvarja tudi v tehniki sgraffita (npr. Mirenski Grad, postaje križevega pota, 1985; Branik, kapelica v Steskah, 1986; Idrija, podružnična cerkev (p. c.) Žalostne Matere božje, 1987; Mengeš, Dom sv. Katarine, 2008). Septembra 1996 je bila v sklopu mednarodnega simpozija o interpretaciji Svetega pisma v Cankarjevem domu v Ljubljani organizirana tudi njegova Svetopisemska razstava.1996 je naslikal Križ (olje na platnu) za protokolarno darilo papežu Janezu Pavlu II. ob njegovem obisku Slovenije. Svoja dela je večkrat predstavil tudi v pisani besedi, tako npr. freske zunanje kapele romarske cerkve na Kureščku (2002) ali pa cikel Pot luči v knjižici Za vstalim Gospodom (2016).

Veliko njegovih del je na Primorskem in v osrednji Sloveniji. Poslikal je številna znamenja in kapelice (npr. Bistrica pri Tržiču,1985; Kredarica, 1992; Kočevje, 1993; Jurjevica pri Ribnici, štirinajst kapelic križevega pota, 1993; Javorje na Koroškem, 1995; Svetoletna kapela Sv. Trojice na Brdu pri Slovenskih Konjicah, 2000). Izdelal je več križevih potov za cerkve, npr. za Moste pri Žirovnici (p. c. sv. Martina, ni datirano), Koper (stolna cerkev Marijinega vnebovzetja, 1991), Trbovlje (ž. c. sv. Marije Matere Cerkve, 2001), Veliki Gaber (ž. c. sv. Urha, 2010). Izdelal je več vitrajev (Idrija, p. c. Sv. Trojice, 1983; Trbovlje, ž. c. sv. Marije Matere Cerkve, 1999–2010; Grosuplje, ž. c. sv. Mihaela, 2000; Spodnja Polskava, p. c. Marijinega brezmadežnega srca, 2009).

V njegovih delih profane vsebine prevladuje abstrakcija s poudarkom na barvni ekspresivnosti. Barvna paleta je pogosto reducirana.

Ukvarja se tudi z risbo, za katero so značilni trdna konstrukcija in ekspresivna poteza ter vtis abstraktnega. Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih 20. stoletja je ustvaril več risarskih ciklov, npr. Pietà (1978/79), Gomile, Znamenja-križi, Kruh, Torzo (Kristus brez rok), Gora, Risbe v modrem, Modre risbe.

Posveča se ilustraciji za revije (Mavrica, Tretji dan, Prijatelj) in knjige (npr. Marija v slovenskih legendah, 1987; Janez Jalen: Razpotja, 2003; Vrata k Bogu – moj molitvenik, 2018) idr. Za društvo Gibanje za življenje je izdelal več plakatov.

1976 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, 1983 drugo nagrado na mednarodnem Srečanju slikarjev v Špetru Slovenov, 1985 odkupno nagrado na Ex tempore v Piranu, 1992 nagrado Majskega salona in 2005 plaketo Mestne občine Ljubljana za cerkveni slikarski opus.