Novi Slovenski biografski leksikon

DOLINAR, Elvira (rojstno ime Elvira Sittig, Elvira Dolinar-Sittigova, psevdonim Danica), učiteljica, publicistka (r. 22. 1. 1870, Krško; u. 18. 4. 1961, Bled). Oče Theodor Sittig, geometer, mati Thekla Sittig, r. Lange. Sin Milan Dolinar, pesnik, vnuk Darko Dolinar, literarni zgodovinar, vnuk Dušan Dolinar, novinar, publicist.

Zaradi očetovega poklica se je družina (ob starših še sestri Melanija in Olga) pogosto selila; živeli so v Kranjski Gori, Koroški Beli, na Vrhniki, Bledu idr. 1884 je Elvira Dolinar odšla v Ljubljano v zasebno dekliško šolo Irme Huth. V spominih je zapisala, da je bilo to leto njenih prvih narodnostnih bojev in uporov. 1885–89 je obiskovala žensko učiteljišče v Ljubljani. Igrala je klavir in violino ter pela pri Glasbeni Matici. Po maturi je nastopila službo učiteljice v Poljanah pri Škofji Loki, tri mesece kasneje pa na Veliki Dolini na Dolenjskem, kjer se je poročila s trgovcem Miho Dolinarjem. Ker je bilo do druge svetovne vojne zaželeno, da se učiteljice ne poročijo (razen z javnimi uslužbenci), je po poroki izgubila službo. Imela je štiri otoke, trije od njih so kmalu v odraslosti umrli. Med prvo svetovno vojno je bila najprej zaposlena v fotografskem studiu Rovšek in nato pri časopisu Tedenske slike. Po vojni se je družina preselila nazaj na Veliko Dolino, kjer so znova odprli trgovino. Ponovno se je zaposlila kot učiteljica. Najprej je tri leta službovala v Prekmurju in nato na Veliki Dolini.

Objavljati je začela 1897 v reviji Slovenka, prvi ženski reviji, ki je izhajala kot priloga tržaškega časopisa Edinost. Uporabljala je psevdonim Danica. Prijateljevala je z Zofko Kveder, ki je objavljala njene članke v literarni reviji Domači prijatelj (izhajala je v Pragi na Češkem v slovenskem jeziku). Njeno glavno publicistično delo se nanaša na neenakost med moškimi in ženkami, vendar se v svojih razmišljanjih dotika tudi razrednih in narodnostnih neenakosti. Zavzemala se je za popolno enakopravnost med spoloma, ki temelji na spoznanju, da med njima ni razlik, s katerimi bi lahko utemeljevali neenakost tako v zasebnem kot v javnem življenju. Poudarjala je razredni pomen spolnih neenakosti, saj je razumela, da so konstrukcije ženskosti in moškosti različne za različne družbene sloje. Pisala je o dvojni morali. Delavke v tovarnah so opravljale težka fizična dela, ne da bi kdo to problematiziral z vidika škodljivih vplivov težkega dela na njihovo ženskost, vendar so za ista dela prejemale nižje plačilo. Nasprotno pa je za izobražene ženske veljalo, da intelektualno delo škodi njihovi ženskosti, da bi tako težje konkurirale za bolje vrednotena in plačana delovna mesta. Elvira Dolinar je pisala o znanstvenicah, zdravnicah in drugih izobraženih ženskah, ki so imele poleg svojega poklica tudi družine, in s tem dokazovala, da izobrazba in poklic ženske ne uničujeta, temveč jo bogatita. Pisala je o tem, da je zakonska zveza za mnoge ženske način preživetja, saj brez izobrazbe in zaposlitve niso mogle preživeti, kar jih je postavljalo v podrejen in odvisen položaj, kjer so morale zatajiti lastne želje in hotenja. Opozarjala je tudi na vpliv socializacije dečkov in deklic, vzgojenih v družbeno željene spolne vloge.

Da je njeno pisanje pokazalo na srž tedanjega patriarhalnega družbenega reda, kažejo mnogi članki v Slovencu, ki so Elviro Dolinar zaradi njenega pisanja sramotili in pozivali k preganjanju. Tem pozivom se je pridružil tudi naprednejši Slovenski narod, ki je s tem pokazal, da ženska emancipacija ni bila pogodu nobeni politični struji tistega časa. Najburnejši je bil odziv na njen članek Svobodna ljubezen in zakon (1900). Fran Ilešič je tedaj pozval vodstvo Slovenke, naj mu ne pošilja več 'Socialistinje', temveč 'Slovenko'.

Zato je Elvira Dolinar pozivala ženske, naj se vključijo v žensko gibanje in začnejo ustanavljati ženske organizacije ter ustvarjati ženske prostore, v katerih bodo lahko spregovorile brez ovir in strahu pred javnostjo. Sama zase je zapisala, da ni človek, ki bi želel biti v ospredju, pogrešala pa je spodbujanje k pisanju in objavljanju, saj si je želela pisati še mnogo več in še bolj premišljeno.

Upokojila se je 1940, tik pred drugo svetovno vojno, ki jo je preživela na Hrvaškem. Družina je tja pobegnila pred prisilno izselitvijo v Šlezijo, kamor je nemška vojska odpeljala večino prebivalcev Posavja. Zadnja leta je preživela pri edinem preživelem sinu Zdenku na Bledu, kjer je tudi umrla.

Dela

  • O ženskih študijah, Slovenka, I, 1897, 7, 1–2.
  • Ženska emancipacija, Slovenka, I, 1897, 26, 6–8.
  • Ženska osvobaja in zakon, Slovenka, II, 1898, 15, 336–340.
  • Ali škoduje emancipacija bistvu ženstva?, Slovenka, III, 1899, 23, 541–544.
  • Naše ženstvo, Slovenka, III, 1899, 3, 50–52.
  • Telesne vaje, Slovenka, III, 1899, 5, 98–99.
  • Moderna žena in gospodinjstvo, Slovenka, III, 1899, 10, 228–233.
  • Nekaj o materinskih pravicah, Slovenka, III, 1899, 20, 262–265.
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ZAL, fond Splošno slovensko žensko društvo.
  • Rokopisni oddelek NUK, fond Erna Muser, Moji spomini (Elvira Dolinar) in Moje življenje (Elvira Dolinar).
  • Slovenska žena, Ljubljana, 1926.
  • Meta Sever: Elvira Dolinarjeva, bojevnica za enakopravnost ženske, praznuje svoj 90. rojstni dan, Naša žena, 1960, 3–4.
  • Tatjana Hojan: Naša prva feministka, Prosvetni delavec, 21, 1970, 17, 13.
  • Splošno žensko društvo : 1901–1945 : od dobrih deklet do feministk, Ljubljana, 2003.
  • Vesna Leskošek: Elvira Dolinar, Pozabljena polovica, Ljubljana, 2007.
Leskošek, Vesna: Dolinar, Elvira (1870–1961). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022310/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine