Novi Slovenski biografski leksikon

CUKALE, Jože, misijonar, pesnik, (r. 27. 4. 1915, Vrhnika, Nova vas; u. 21. 10. 1999, Kalkuta, Indija – redovno pokopališče Dyan Ashram). Oče Jože Cukale, krojač, mati Marija Cukale, delavka na kmetiji.

Cukale se je rodil kot četrti otrok. Imel je šest sorojencev – štiri sestre in dva brata. Njegov ded je bil z očetom Ivana Cankarja soustanovitelj vrhniške čitalnice. Po ljudski šoli v Vrhniki je Cukale končal Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Objavljal je pesmi v revijah Mladika ter Dom in svet, pisal je v dijaško literarno glasilo Domače vaje, udejstvoval se je v dramskem krožku, sodeloval in pisal je pri dijaškem in študentskem krožku Vrhnika, ki je izdajalo glasilo Močilnik. Literarno delo je nadaljeval tudi med študijem. S prijateljem Francetom Kunstljem je zasnoval leposlovni zbornik Mlada setev. Aktiven je bil tudi v bogoslovskem socialnem krožku, ki je nudil pomoč revežem. Bogoslovje je končal 1940 in prevzel mesto kaplana v Gornjem Logatcu, kjer je ostal vse do konca druge svetovne vojne. Maja 1945 se je pred novim političnim režimom umaknil čez Ljubelj in prišel v taborišče v Trevisu. Oba njegova brata sta bila ubita v Kočevskem rogu. Po letu dni službovanja v treviški škofiji je odšel na duhovne vaje v Rim, kjer se je odločil za azijske misijone. Za vstop k jezuitom je zaprosil poleti 1946 in decembra vstopil v noviciat v Longinu pri Vicenci. Po dveletnem noviciatu je bil najprej poslan za kaplana v mednarodno begunsko taborišče Pagani južno od Neaplja, 1950 pa je z ladjo iz Genove odpotoval v Bengalijo in se nastanil v kalkutskem univerzitetnem kolegiju. V bengalski misijon je prišel kot zadnji misijonar, saj Indija tujih misijonarjev ni več sprejemala. Cukaletove misijonske postaje v Indiji so bile predvsem Kidderpur, Baidiapur in Keorapukur. V Slovenijo se je vrnil štirikrat, prvič 1971, zadnjič 1998, leto dni pred smrtjo, skupaj s svojim škofom in provincialom iz Indije.

Cukaletovo delo je večplastno, deloval je kot duhovnik, misijonar, socialni delavec, pesnik in slikar. Pomagal je ljudem v skrajni revščini v kalkutskem predmestju Keorapukur, kjer je vodil na novo ustanovljeno župnijo in se pri svojem delu povezal tudi z Materjo Terezijo. Pomagal je pri ustanovitvi bolnišnice za jetične bolnike, pri izgradnji lokalne šole, tamkajšnjim prebivalcem je skupaj z drugimi misijonarji pomagal pri organizaciji izkopavanja osuševalnih jarkov in gradnji ribogojnic, ustanovil je center za zasvojence z alkoholom in mamili. 1991 je za eno leto šel v Armenijo, kjer je pomagal organizirati pomoč po hudem potresu. Izbor njegovih pesmi je mdr. izšel v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam, ki je izšla 1994. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s slikarstvom, izkupiček od prodaje slik pa je namenil za pomoč najrevnejšim predelom Kalkute. Župnišče na Vrhniki ima v spomin nanj Cukaletovo dvorano, ljubljanski jezuiti pa Cukaletovo spominsko sobo.

Dela

  • Indijo žeja, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1954, št. 2, 65–73.
  • Socialno delo v misijonu, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1961, št. 6, 215–224.
  • Bengalija, kakor jo vidim jaz, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1971, št. 7, 197–206.
  • Zapleten problem evangelizacije v Bengaliji, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1979, št. 9, 315–321.
  • Jezne ulice, Meddobje = Entresiglo (Buenos Aires), 1982/83, št. 4, 286–299 (novelo je Meddobje nagradilo s prvo nagrado).
  • Kalkutski cunjar, Slovenski jezuiti, 1993, št. 1, 25.
  • Naj se te s pesmijo dotaknem, Celje, 1994.
  • Otrok iz Bangladeša, Mladika, 38, 1994, št. 9–10, 243.
  • Z babilonskih rek, Dom in svet, 1994, št. 7, 65.
  • Valovi Gangesa, Ave Maria (Lemont), 88, 1996, št. 11, 248.
  • Dogaja se, a samo v Bengaliji, Mladika, 43, 1999, št. 7, 145–146.
  • Indija včeraj in danes, Ave Maria (Lemont), 91, 1999, št. 7, 162–163.
  • Armenija, dobro jutro : iz rokopisne zapuščine, Zvon, 8, 2005, 4, 27–35.

Viri in literatura

  • Tine Debeljak: Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Buenos Aires, 1980.
  • Franc Bole: Vsak misijonar ima dve domovini : jaz se po slovensko pogovarjam s knjigami, Ognjišče, 10, 1988, 6–10.
  • Boža Pleničar: Jože Cukale oznanja blagovest ubogim : intervju z zadnjim slovenskim misijonarjem v Bengaliji, Družina, 11. 9. 1988.
  • Jože Kokalj: Pogovori ob Gangesu, Ljubljana, 1989.
  • Jože Kopeinig: Če me ne vprašaš, vem, kdo sem!, Misijonska obzorja, 2, 1989, 12–13.
  • Zora Tavčar: Osem Slovencev za danes : zdomstvo – emigracija : Jože Cukalè, pisatelj, slikar in misijonar iz Bengalije, Mladika (Trst), 1992.
  • Ines Škabar: Pogovor s patrom Jožetom Cukaletom, Mladika (Trst), 1999.
  • Janja Žitnik: Slovenska izseljenska književnost, Ljubljana, 1999.
  • Meta Žigman: Prijazen do vseh : utrinki na Jožeta Cukaleta ob 90. obletnici, Zvon, 8, 2005, št. 2, 67–76.
  • Jože Kokalj, Meta Žigman: Mahatma – velika duša, Družina, 8. 11. 2009.
  • Društvo Nauportus Viva, Jože Kurinčič: Spomin na velikega Vrhničana – ob 100-letnici Jožeta Cukaleta (marec 2019).
Rogelja Caf, Nataša: Cukale, Jože (1915–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022270/#novi-slovenski-biografski-leksikon (8. april 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine