Cukale, Jože (1915–1999)
Vir: © Slovenski arhiv družbe Jezusove

Novi Slovenski biografski leksikon

CUKALE, Jože, misijonar, pesnik, (r. 27. 4. 1915, Vrhnika, Nova vas; u. 21. 10. 1999, Kalkuta, Indija, redovno pokopališče Dyan Ashram). Oče Jože Cukale, krojač, mati Marija Cukale, delavka na kmetiji.

Cukale se je rodil kot četrti otrok. Imel je šest sorojencev, štiri sestre in dva brata. Njegov ded je bil z očetom Ivana Cankarja soustanovitelj vrhniške čitalnice. Po ljudski šoli v Vrhniki je Cukale končal Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Objavljal je pesmi v revijah Mladika ter Dom in svet, pisal je v dijaško literarno glasilo Domače vaje, udejstvoval se je v dramskem krožku, sodeloval in pisal je pri dijaškem in študentskem krožku Vrhnika, ki je izdajalo glasilo Močilnik. Literarno delo je nadaljeval tudi med študijem. S prijateljem Francetom Kunstljem je zasnoval leposlovni zbornik Mlada setev. Aktiven je bil tudi v bogoslovskem socialnem krožku, ki je nudil pomoč revežem. Bogoslovje je končal 1940 in prevzel mesto kaplana v Gornjem Logatcu, kjer je ostal vse do konca druge svetovne vojne. Maja 1945 se je pred novim političnim režimom umaknil čez Ljubelj in prišel v taborišče v Trevisu. Oba njegova brata sta bila ubita v Kočevskem rogu. Po letu dni službovanja v treviški škofiji je odšel na duhovne vaje v Rim, kjer se je odločil za azijske misijone. Za vstop k jezuitom je zaprosil poleti 1946 in decembra vstopil v noviciat v Longinu pri Vicenci. Po dveletnem noviciatu je bil najprej poslan za kaplana v mednarodno begunsko taborišče Pagani južno od Neaplja, 1950 pa je z ladjo iz Genove odpotoval v Bengalijo in se nastanil v kalkutskem univerzitetnem kolegiju. V bengalski misijon je prišel kot zadnji misijonar, saj Indija tujih misijonarjev ni več sprejemala. Cukaletove misijonske postaje v Indiji so bile predvsem Kidderpur, Baidiapur in Keorapukur. V Slovenijo se je vrnil štirikrat, prvič 1971, zadnjič 1998, leto dni pred smrtjo, skupaj s škofom tamkajšnje škofije in provincialom iz Indije.

Cukaletovo delo je večplastno, deloval je kot duhovnik, misijonar, socialni delavec, pesnik in slikar. Pomagal je ljudem v skrajni revščini v kalkutskem predmestju Keorapukur, kjer je vodil na novo ustanovljeno župnijo in se pri svojem delu povezal tudi z Materjo Terezijo. Pomagal je pri ustanovitvi bolnišnice za jetične bolnike, pri izgradnji lokalne šole, tamkajšnjim prebivalcem je skupaj z drugimi misijonarji pomagal pri organizaciji izkopavanja osuševalnih jarkov in gradnji ribogojnic, ustanovil je center za zasvojence z alkoholom in mamili. 1991 je za eno leto šel v Armenijo, kjer je pomagal organizirati pomoč po hudem potresu. Izbor njegovih pesmi je mdr. izšel v knjigi Naj se te s pesmijo dotikam, ki je izšla 1994. Ljubiteljsko se je ukvarjal tudi s slikarstvom, izkupiček od prodaje slik pa je namenil za pomoč najrevnejšim predelom Kalkute. Župnišče na Vrhniki ima v spomin nanj Cukaletovo dvorano, ljubljanski jezuiti pa Cukaletovo spominsko sobo.

Dela

  • Indijo žeja, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1954, št. 2, 65–73.
  • Socialno delo v misijonu, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1961, št. 6, 215–224.
  • Bengalija, kakor jo vidim jaz, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1971, št. 7, 197–206.
  • Zapleten problem evangelizacije v Bengaliji, Katoliški misijoni = Las misiones catolicas (Buenos Aires), 1979, št. 9, 315–321.
  • Jezne ulice, Meddobje = Entresiglo (Buenos Aires), 1982/83, št. 4, 286–299 (novelo je Meddobje nagradilo s prvo nagrado).
  • Kalkutski cunjar, Slovenski jezuiti, 1993, št. 1, 25.
  • Naj se te s pesmijo dotaknem, Celje, 1994.
  • Otrok iz Bangladeša, Mladika, 38, 1994, št. 9–10, 243.
  • Z babilonskih rek, Dom in svet, 1994, št. 7, 65.
  • Valovi Gangesa, Ave Maria (Lemont), 88, 1996, št. 11, 248.
  • Dogaja se, a samo v Bengaliji, Mladika, 43, 1999, št. 7, 145–146.
  • Indija včeraj in danes, Ave Maria (Lemont), 91, 1999, št. 7, 162–163.
  • Armenija, dobro jutro : iz rokopisne zapuščine, Zvon, 8, 2005, 4, 27–35.

Viri in literatura

  • Tine Debeljak: Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Buenos Aires, 1980.
  • Vsak misijonar ima dve domovini : jaz se po slovensko pogovarjam s knjigami, Ognjišče, 24, 1988, št. 10, 6–10. (intervju zapisal Franc Bole)
  • Jože Cukale oznanja blagovest ubogim : intervju z zadnjim slovenskim misijonarjem v Bengaliji, Družina, 11. 9. 1988 (intervju zapisala Boža Pleničar).
  • Jože Kokalj: Pogovori ob Gangesu, Ljubljana, 1989.
  • Jože Kopeinig: Če me ne vprašaš, vem, kdo sem!, Misijonska obzorja, 2, 1989, 12–13.
  • Zora Tavčar: Osem Slovencev za danes : zdomstvo – emigracija : Jože Cukalè, pisatelj, slikar in misijonar iz Bengalije, Mladika (Trst), 36, 1992, 70-76.
  • Pogovor s patrom Jožetom Cukaletom, Mladika (Trst), 43, 1999, 205-208 (intervju zapisala Ines Škrabar).
  • Janja Žitnik: Slovenska izseljenska književnost, Ljubljana, 1999.
  • Meta Žigman: Prijazen do vseh : utrinki na Jožeta Cukaleta ob 90. obletnici, Zvon, 8, 2005, št. 2, 67–76.
  • Jože Kokalj, Meta Žigman: Mahatma – velika duša, Družina, 8. 11. 2009.
Rogelja Caf, Nataša: Cukale, Jože (1915–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022270/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. oktober 2021). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine