Novi Slovenski biografski leksikon

CODELLI, Anton (Anton baron Codelli plemeniti Fahnenfeld, Anton Codelli von Fahnenfeld), baron, podjetnik, izumitelj (r. 22. 3. 1875, Neapelj, Italija; u. 26. 4. 1954, Ronco sopra Ancona (Porto Ronco), Švica, pokopan v Asconi, Švica). Oče Karel baron Codelli, pomorski oficir, mati Rozalija baronica Codelli, r. baronica Taufferer, zemljiška posestnica v Višnji Gori. Sorodnika Peter Anton Codelli (1660–1727), trgovec z železom, mecen, in Avguštin Codelli (1685–1749), mecen, praded Anton Codelli (1753–1832), uradnik, ljubljanski župan, očetov stric Anton Codelli (1801–1883), kranjski deželni glavar.

Bil je zadnji moški potomec ljubljanske veje plemiške rodbine, ki ji je mogoče slediti v 13. stoletje, njeni člani pa so zasedali visoka mesta v državni hierarhiji. Družina je imela v lasti graščino Turn na Kodeljevem, ki jo je 1891 po svojem očetu in stricu podedoval Anton Codelli. Po materini smrti je podedoval še njeno graščino Višnje pri Višnji gori. V obeh graščinah je Codelli s svojo družino preživel večino svojega življenja.

Oče je umrl, ko je imel Anton komaj tri leta. Mati se je posvetila sinovi vzgoji in izobraževanju, organiziranemu pretežno z domačimi učitelji. Kot srednješolec je Anton obiskoval ustanovo za vzgojo plemiških otrok Teresianium na Dunaju, kjer je 1894 maturiral. V skladu z družinsko tradicijo se je zapisal mornarici ter je s šolsko ladjo Novara plul v Indijo, na Kitajsko in Japonsko. 1897 je izstopil iz mornarice in se vpisal na študij prava na Dunaju, ki pa ga ni pritegnil. Svoje življenje je skoraj popolnoma posvetil izumiteljstvu.

Prvo obdobje (1898–06) Codellijevega tehničnega dela je potekalo na področju vozil z motorji z notranjim zgorevanjem. Mati mu je kupila dvosedežni odprti avtomobil benz comfortable 2,5 KM, s katerim se je 15. novembra 1898 kot prvi avtomobilist na Slovenskem pojavil v Ljubljani. Med štiridnevno vožnjo z Dunaja v Ljubljano je doživel tudi avtomobilsko nesrečo. Konec 1898 je prevozil pot do Nice, kjer je svoj prvi avtomobil prodal. Drugega, štirisedežni daimler victoria 6 KM, je kupil 1899. Z njim se je odpeljal do Berlina, v zimskih razmerah pa do Dunaja. 1900 se je udeležil dvodnevne dirke Salzburg‒Linz‒Dunaj in med dvanajstimi avtomobili, ki so pripeljali do cilja, s povprečno hitrostjo 35,7 km na uro dosegel četrti najboljši čas. Tretji avtomobil je načrtoval po lastni zamisli, izdelal ga je 1902 in ga opremil z motorjem 6 KM. Vozilo ni izpolnilo Codellijevih pričakovanj, zato je misel o avtomobilu lastne izdelave opustil, njegov motor pa je vgradil najprej v motorno kosilnico in nato v motorno ladjo. Za četrti avtomobil je 1906 načrtoval rotacijski motor, vendar je zamisel, ki je takrat tehnično še ni bilo mogoče uresničiti, ostala na papirju. V tistem obdobju je izumil in patentiral izviren električni vžigalni sistem z žarilno cevko. Med prvimi na Slovenskem je vozil in tehnično izboljševal motorno kolo, načrtoval in patentiral pa je tudi visokotlačni kompresor.

Drugo obdobje (1907–14) Codellijevega tehničnega dela je bilo v znamenju tedaj še zelo nove, vendar hitro razvijajoče se elektrotehnike, še zlasti za razvoj in vzdrževanje radiotelegrafskih zvez. Pri usvajanju tega področja se je povezoval z velikim in naprednim nemškim podjetjem Telefunken, pri katerem je 1907 obiskoval samoplačniški tečaj ter se usposobil za samostojno inženirsko in inovativno delo. 1908–10 je vpeljeval radiotelegrafsko zvezo med plovnimi objekti avstrijske vojne mornarice na Jadranu in njenimi komandnimi središči na obali (v Pulju, Šibeniku in Kotorju). 1910 je v Ljubljani sodeloval z vrhunskim naravoslovcem in tehnikom Albinom Belarjem pri vzpostavljanju prvih radijskih povezav za civilne in vojaške potrebe, še zlasti pa za prenos meteoroloških in seizmoloških informacij. 1912 se jima je pridružil arhitekt Maks Fabiani, v Ljubljani so skupaj načrtovali postavitev modernega inštituta za astronomijo in meteorologijo v podporo zračnemu prometu, vendar je uresničitev teh načrtov preprečila prva svetovna vojna.

Marca 1908 je bil kot predstavnik veleposestnikov izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor, poleti 1912 je odstopil, saj se je odpravil na službovanje v Afriko.

1911–14 je dosegel vrhunec svoje tehnične ustvarjalnosti. Pri Telefunknu so tedaj razvijali zmogljivo tehnologijo za povezavo berlinske postaje v Naunu pri Berlinu z nemškimi kolonijami v Afriki. Že od začetka je sodeloval pri tem projektu in podal prepričljive predloge za njegovo uresničitev. Pri sedemintridesetih letih je postal vodja tedaj največjega projekta na področju medcelinskih radijskih povezav; sodeloval je pri določitvi lokacije za dolgovalovno afriško oddajno-sprejemno postajo v Kamini, severno od Lomeja, glavnega mesta takratne nemške kolonije Togo. Poleti 1911 so v Kamini ujeli prve signale iz Nauna, na pomlad 1914 pa je uspela tudi obratna povezava, ki je vzpostavila dvostransko komuniciranje. To je omogočila visoka raven razvijalcev tovrstne tehnike v Nemčiji, Codelli pa je prevzel vodstvo vseh del v Afriki, kjer je zasnoval in zgradil džungelsko naselje Kamina, v katerem je poleg razmeroma maloštevilnega belopoltega vodstva živelo in delalo dvesto in več temnopoltih delavcev z družinami. Tam je Codelli plodno združeval prastaro življenjsko kulturo domorodcev z najmodernejšo tehniko. Svoje tehnično delo je dopolnjeval z intenzivnim doživljanjem afriških naravnih in kulturnih posebnosti, delal si je beležke, zbiral je zanimive predmete, fotografiral ipd. Tako je pridobil bogato etnografsko gradivo, ki pa se ni ohranilo. Deloma se je ohranilo pisno in fotografsko dokumentarno gradivo, s katerim je mogoče zaslutiti Codellijev globok in strasten življenjski način. V Togu je sodeloval tudi pri snemanju filma. Ohranil se je filmski material za igrani film Bela Boginja iz Wangore (Izgubljena hči) na temo ženskega Tarzana in z dokumentarnimi posnetki, med katerimi so tudi prizori o gradnji medcelinske radijske postaje.

Kamina je 1911–14 hitro rasla. Imela je vso potrebno infrastrukturo za delo in preživetje naselja z okoli 500 prebivalci ter z vsem potrebnim (bivalne stavbe, delavnice, prometnice, energetski sistemi) za gradnjo in delovanje tamkajšnje medcelinske radijske postaje. S sosednjimi naselji in predvsem luko Lomé pa je bila povezana s cestnimi prometnicami in ozkotirno parno železnico.

Postaja je uspešno delovala le v juniju, juliju in deloma avgustu 1914. Po napadu angleške in francoske vojske na maloštevilno vojsko domačinov in nemških oficirjev so jo na ukaz iz Berlina 7. avgusta 1914 minirali ter jo med 24. in 26. avgustom uničili. Togo je sredi avgusta padel v zavezniške roke, Codelli, ki je v vojaških akcijah sodeloval predvsem z logističnimi podvigi in slepilnimi akcijami, pa je 15. avgusta padel v vojno ujetništvo. Iz angleškega ujetništva je prešel v francosko, konec vojne pa je z družino doživel v Švici. V Slovenijo se je lahko vrnil šele po prejemu jugoslovanskega državljanstva 1920.

Po vrnitvi v Ljubljano se je Codelli v letih med obema vojnama posvečal predvsem inovativnemu delu na področju slikovnega prenosa. Na tem so v Ameriki in razvitih državah Evrope (zlasti v Nemčiji) tedaj delovale močne raziskovalne ustanove in vrhunsko usposobljene skupine, Codelli pa je deloval sam zgolj z omejeno pomočjo iz Telefunkna (1928–30). Takrat je kazalo, da bo Codelli vsaj deloma uspel. Za razliko od pravokotnega skeniranja po Gutenbergu se je Codelli zgledoval pri ribjem očesu in je načrtoval skeniranje po spirali, omejena sredstva pa so ga zadrževala zunaj napredne elektronike, v optiki in elektromehaniki, iz česar si je obetal vsaj prenos slik na nižji stopnji (npr. za identificiranje osebe pri vstopanju pri vratih). Veliko časa in sredstev je vložil v poskuse prodaje svojih izumov in patentov. Zaradi izumiteljskega dela je bilo njegovo finančno stanje vedno slabše.

Vojno obdobje 1941–45 je preživel na ostanku svojega posestva Turn - Kodeljevo. Okupator mu je ponudil sodelovanje, ki pa ga je Codelli odločno zavračal, tako kot tudi fašizem in nacizem v celoti (ko je njegov sin Sikst oblekel uniformo nemškega oficirja, je z njim pretrgal vse stike). Codelli je celo dopuščal, da so se pri njem sestajali člani odpora, ti pa so mu pred koncem vojne kot baronu svetovali izselitev. Tako se je 1945 odselil v Švico, njegovo premoženje pa je bilo nacionalizirano.

Podobno kot Codellijevo izumiteljsko delo je bilo razgibano tudi njegovo osebno in družinsko življenje. Bil je trikrat poročen, imel je dva sinova (oba sta tragično umrla) in štiri hčerke. V času zatona zemljiškoposestniškega plemstva je novo identiteto iskal z ustvarjalnim tehničnoinovativnim delom, kar mu je v razgibanih časih z dvema svetovnima vojnama le deloma uspelo.

Po njem se imenuje Codelli Classic & Sport Car Club Klub ljubiteljev klasičnih in športnih vozil (krajše Codelli klub) s sedežem v Ljubljani. O snemanju filma v Togu je bil 2017 posnet igrano-dokumentarni film Codelli (režija Miha Čelar). Po rodbini Codelli je ime dobil ljubljanski mestni predel Kodeljevo.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Branko Ozvald: Ljubljančan baron Anton Codelli – eden najplodovitejših izumiteljev na Slovenskem, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike = History Reviews-Science and Technology, zv. 11, Ljubljana, 1991, 121–149.
  • Zmago Šmitek: Afriška leta ljubljanskega barona Codellija, Etnolog, št. 4, 1994, 187–201.
  • Sandi Sitar: 100 let avtomobilizma na Slovenskem : 1898–1998, Ljubljana, 1998.
  • Gregor Jenuš: Designworks : baron Codelli ‒ pionir, izumitelj, vizionar : posvečeno Antonu baronu Codelliju (1875, Neapelj, Italija ‒ 1954, Porto Ronco, Švica), Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 45, 2005, št. 1/2, 78–84.
  • Marko Frelih: Togo album : 1911–1914 : fotografski viri o prvi brezžični radiotelegrafski povezavi med Afriko in Evropo, o življenju v Togu in o snemanju filma Bela boginja iz Wangore, Ljubljana, 2007.
  • Sandi Sitar: Slovenci, državljani sveta, Ljubljana, 2012.
  • Sandi Sitar: Codellijeva afriška radijska postaja, [1‒3], Delo, 14. 8. 2014, 21. 8. 2014, 28. 8. 2018.
Sitar, Sandi: Codelli plemeniti Fahnenfeld, Anton (1875–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021970/#novi-slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine