Novi Slovenski biografski leksikon

CEPUDER, Josip (Jožef Cepuder, Jože Cepuder), šolnik (r. 13. 3. 1854, Škocjan, Domžale; u. 13. 1. 1949, Ljubljana). Oče Boštjan Cepuder, mati Elizabeta Cepuder, r. Kajer.

Po štirih razredih osnovne šole in nižji gimnaziji v Ljubljani (1872) je obiskoval učiteljišče v Celovcu 1872–74 in skupaj z bratom Jakobom tretji letnik v Ljubljani (zrelostni izpit 1875). Po kratkotrajni vojaški službi (odpuščen) je kot izprašan učiteljski kandidat dobil mesto začasnega učitelja na Raki 1875–77, nato 1877–79 v Šmarju pri Grosupljem. V tem času je opravil učiteljski strokovni izpit (1878) in se poročil (1879), čeprav še ni imel stalnega učiteljskega mesta. Kot stalni nadučitelj je od jeseni 1879 služboval na dvorazredni ljudski šoli v Litiji, kjer je sodeloval z notarjem Lukom Svetcem kot predsednikom šolskega sveta. Po toči 1880 sta pripravila tombolo za nakup šolskih pripomočkov za revne učence. V Litiji je bil kot pristaš narodne stranke tudi med začetniki tamkajšnjega društvenega povezovanja, posebej pri 1885 ustanovljenem pevskem društvu (Litijsko moško pevsko društvo, poznejša Lipa), katerega prvi in uspešen pevovodja je bil. Bil je aktiven tudi pri okrajnih učiteljskih zborovanjih (1886 predlogi za izboljšanje položaja učiteljev, 1887 predavanje o vrboreji) in v šolskem svetu za litijski okraj, kjer sodeloval kot zastopnik učiteljstva 1883–89.

S šolskim delom je spodbujal kulturni in gospodarski napredek ter se na vrsti poletnih tečajev za učitelje zavzeto izobraževal tudi sam, kar je spodbujala tudi dežela Kranjska. Obiskoval je kmetijski in sadjarski tečaj na Slapu pri Vipavi (1884), tečaj za pletarstvo, vrborejo in knjigovodstvo (Dunaj, 1886), tečaj za mizarstvo, rezbarstvo in deška ročna dela (Dunaj, 1889) ter tečaj za mladinsko skrbstvo v Gradcu (1914). Na teh področjih je deloval tudi kot učitelj, usposobljen za obrtne šole, pouk kmetijstva in deških ročnih del ter za delo z zanemarjeno mladino. V začetku 1890 je postal mestni učitelj v Ljubljani. Na II. mestni deški ljudski šoli na Cojzovi (Graben) je več kot dvajset let učil kot razredni učitelj ‒ zadnja leta petošolcev ‒ in bil več let tudi knjižničar šolarske knjižnice. Poleg svojega razreda je učil še petje, risanje in telovadbo. Učence višjih razredov je v šolski delavnici deških ročnih del poučeval mizarstvo in pletarstvo, na obrtni pripravljalni šoli pa je poučeval vajence. Delavnica in pripravljalna šola sta bili združeni z ljudsko šolo. Ko je 1909/10 tam pričela delovati strokovno nadaljevalna šola za stavbne obrti, je poučeval risanje in trgovsko obrtne predmete.

Kot mestni učitelj je sodeloval pri delu več slovenskih učiteljskih in šolskih društev s sedežem v Ljubljani. Bil je v odboru Slovenskega učiteljskega društva in od 1896 podpredsednik Društva za izgradnjo učiteljskega konvikta. Od 1891 je bil tajnik, zatem do 1909 dolgoletni blagajnik humanitarnega Društva za pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam (Vdovskega učiteljskega društva). 1892–1910 je deloval kot tajnik, blagajnik in podpredsednik v odboru društva Narodna šola, ki je za revne šole priskrbelo šolske pripomočke. Po spremembah deželne oblasti na Kranjskem je sodeloval pri katoliško usmerjenem učiteljskem društvu Slomškova zveza in bil po 1909 deležen nasprotovanj liberalno usmerjenih kolegov, s katerimi je dotlej deloval pri društvenem delu. 1910 se je uspešno potegoval za mesto nadučitelja in voditelja na III. mestni deški ljudski šoli na Erjavčevi v Ljubljani. Tam je poučeval drugi razred, pripravljal letna poročila šole (dve izdal v tisku 1910, 1916), vodil ljudsko šolo in splošno obrtno nadaljevalno šolo, podpiral protialkoholno gibanje ter med vojno dnevna zavetišča in počitniške pripravljalne tečaje za srednje šole ter zavzeto deloval na šoli vse do upokojitve (1924). Tudi kot upokojenec je ostal socialno čuteč ter 1929 in kasneje ob stiski pomagal posameznim ljubljanskim družinam. O njegovem šolskem delu sta pohvalno pisala učiteljska lista tako liberalne (»marljiv kot mravlja, živi in dela le za šolo in družino«, Učiteljski tovariš, 1908) kot katoliške usmeritve. Ob 70-letnici je bil predstavljen kot »najzvestejši šolnik«, ki je živel za svoj poklic – predvsem za šolo. Tako je delal kar 49 let in učenci so se ga spominjali zaradi »vestnega in marljivega poučevanja in vzgojevanja«. Posvečal se je tudi številni družini, saj sta z ženo Marijo, roj. Borštnik (1861‒1906), imela enajst otrok, več jih je študiralo. »Če je v Sloveniji kje kakšen učitelj vzor učitelja po mišljenju pedag. pisateljev, tedaj je to naš Jože Cepuder, ki je živel … le šoli in zopet le šoli!« (Slovenski učitelj, 1924.)

Prejel je več priznanj različnih šolskih oblasti, mdr. za razpravo na ljubljanski učiteljski konferenci Kako naj podpira šola delovanje Društva za varstvo otrok (1909), za učne uspehe (1911) in za delo v dnevnih zavetiščih za šolarje (1911). Za takšno delo je prejel pohvalo deželnega šolskega sveta (1916) in ob štiridesetletnem službovanju še častno svetinjo (1916). Prejel je tudi križec III. razreda za civilne zasluge (1917). Šolsko ministrstvo na Dunaju mu je podelilo častni naziv ravnatelj (1918), ob upokojitvi pa je prejel red sv. Save V. razreda (1924).

Dela

  • Vdovsko društvo, Učiteljski tovariš, 16. 9. 1891.
  • Občni zbor »Narodne Šole«, Učiteljski tovariš, 1. 11. 1895.

Viri in literatura

  • Zgodovinski arhiv Ljubljana: ZAL: Popisi prebivalstva 1890, 1900, 1931; LJU 233 OŠ Lj. Vrtača, LJU 266 OŠ Lj. Graben; 184 Klasična gimnazija v Ljubljani; 198 LJU Učiteljišče v Ljubljani.
  • Arhiv Muzeja Litija.
  • Rodoslovni podatki Peter Hawlina, Škofja Loka.
  • Letno poročilo II. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani koncem šolskega leta 1889/90–1910/11.
  • Iz Litije, Slovenski narod, 13. 10. 1880.
  • Iz šolskih krogov, Slovenski narod, 23. 1. 1883.
  • Iz Litije, Slovenski narod, 3. 7. 1885.
  • Iz Litijskega šolskega okraja, Slovenski narod, 7. 6. 1886.
  • Z Dunaja, Slovenski narod, 31. 7. 1889.
  • Izlet v Litijo, Slovenski narod, 11. 6. 1888.
  • Iz Litijskega okraja, Slovenski narod, 9. 10. 1888.
  • Pletarstvo. V Cerknici, Kmetijske in rokodelske novice, 12. 8. 1892.
  • Pavliha (ps), Pismo iz Ljubljane, Učiteljski tovariš, 31. 7. 1908.
  • Narodna šola, Slovenski narod, 30. 3. 1910.
  • Slomškarija, Slovenski narod, 30. 7. 1910;
  • Letno poročilo III. mestne petrazredne deške ljudske šole na Erjavčevi cesti v Ljubljani za šolsko leto 1909‒10, Ljubljana 1910 in 1915‒16, Ljubljana 1916 (uredil Josip Cepuder).
  • Odlikovanje, Slovenski učitelj, 15. 4. 1918.
  • Iz mestnega šolskega sveta, Slovenski učitelj, 15. 5. 1919.
  • F. F. L.: Dva naša jubilanta, Slovenski učitelj, 1. 4. 1924.
  • Z redom sv. Save, Učiteljski tovariš, 11. 12. 1924.
  • Plemenito delo, Slovenec, 19. 2. 1929.
  • + Vladimir Cepuder, Slovenec, 17. 9. 1931.
  • Branko Šuštar: Slomškova zveza 1900–1926, Ljubljana, 2004, 479–480 (doktorska disertacija).
  • Naši zbori, spletna revija o zborovski glasbi, Andrej Mrak: Ob slavju pevk in pevcev iz Litije: iz zgodovine 2. najstarejšega slovenskega zbora, PD Lipa Litija, na predvečer praznovanja 130. jubileja, 5. 6. 2015 (maj 2019).
Šuštar, Branko: Cepuder, Josip (1854–1949). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021910/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine