Novi Slovenski biografski leksikon

ČUDEN, Drago, tenorist, baritonist, operni pevec (r. 13. 12. 1915, Ljubljana; u. 13. 3. 1988, Ljubljana). Oče Franc Čuden, urar, mati Draga Čuden, r. Juvanc.

Po maturi je pet semestrov študiral arhitekturo; opravil je tudi urarski pomočniški izpit. 1940 je pričel s študijem solopetja pri Mili Serpek, kasneje pa se je šolal pri Juliju Betettu in Bogu Leskovicu. 1941 se je prijavil na pevsko tekmovanje v ljubljanski Operi in takoj zbudil zanimanje vodstva. 1942 je na odru ljubljanske Opere debitiral kot Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata) in postal stalni operni solist te ustanove, v kateri je deloval do upokojitve (1976).

Na začetku umetniške kariere je veliko nastopal v operetah, kasneje se je posvetil le operi. Poustvaril je vrsto vlog za lirski in dramski tenor. Prvenstveno je nastopal v vlogah ljubimcev. Med njegove najuspešnejše kreacije sodijo: Janko (Bedřich Smetana: Prodana nevesta), Des Grieux (Jules Massenet: Manon), Turiddu (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana), Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata), Jaquino (Ludwig van Beethoven: Fidelio), Pollione (Vincenzo Bellini: Norma), Canio (Ruggiero Leoncavallo: Glumači), Riccardo (Giuseppe Verdi: Ples v maskah), Cavaradossi (Giacomo Puccini: Tosca), Pinkerton (Giacomo Puccini: Madame Butterfly), Don José (Georges Bizet: Carmen) idr. Pomembno se je uveljavil tudi v operah ruskih skladateljev kot Lenski (Peter Iljič Čajkovski: Jevgenij Onjegin), Vladimir (Aleksander Borodin: Knez Igor), Knez Šujski (Modest Petrovič Musorgski: Boris Godunov), Grick (Modest Petrovič Musorgski: Soročinski sejem) in Truffaldino (Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže). Sodeloval je pri številnih uprizoritvah slovenskih in jugoslovanskih del njegovega časa. Predstavil se je kot Ivo (Marjan Kozina: Ekvinokcij), Friderik (Danilo Švara: Veronika Deseniška), Ero (Jakov Gotovac: Ero z onega sveta) in Prešeren (Danilo Švara: Slovo od mladosti). 1944 je premierno poustvaril naslovno vlogo v operi Faust Charlesa Gounoda. Kot Alfredo (Giuseppe Verdi: Traviata) je gostoval tudi v Italiji ter dobil laskave ocene in priznanja. V zadnjih letih umetniške kariere (po 1970) se je uveljavil kot baritonist. Bil je prepričljiv Gianni Schicchi v istoimenski operi Giacoma Puccinija, Alfio (Pietro Mascagni: Cavalleria rusticana) in Schaunard (Giacomo Puccini: La Bohème).

Njegov lirski tenor je ohranjen na posnetku RTV Slovenija v vlogi Mornarja (Darius Milhaud: Ubogi mornar) in na gramofonski plošči v vlogi Truffaldina (Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Slovenski veliki leksikon, Ljubljana, 2003.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Pavel Oblak: Drago Čuden, Delo, 30. 3. 1988.
  • Primož Kuret: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.
Bohak, Tina: Čuden, Drago (1915–1988). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021550/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine