Novi Slovenski biografski leksikon

CERAR, Miroslav (Miro Cerar), telovadec, športni delavec (r. 28. 10. 1939, Ljubljana). Oče Ivan Cerar, mornariški častnik, mati Pavla Cerar, r. Šušteršič. Žena Zdenka Cerar, r. Prusnik, pravnica, generalna državna tožilka RS, političarka, sin Miro Cerar, pravnik, politik, hčerki Alenka Cerar Hafner, odvetnica, in Vesna Cerar.

Med drugo svetovno vojno je bil oče interniran v taborišču Dachau, Cerar pa je precej časa preživel pri sorodnikih na Turjaku. 1946–50 je obiskoval Državno osnovno šolo Ljubljana Center: prvo leto na Grabnu, drugo v Nunski 4, dve leti pa na Vrtači. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani: 1950–53 v prostorih na Šentjakobu in 1953–56 na Rakovniku. 1956 je prestopil na Prvo gimnazijo v Ljubljani na Vegovi ulici, kjer je 1958 maturiral. Istega leta se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani in 1964 diplomiral. Nato je dve leti študiral na Visoki šoli za telesno kulturo (danes Fakulteta za šport) v Ljubljani, vendar je zaradi poškodb študij opustil. Pravosodni izpit je opravil 1971 in 1973 odprl odvetniško pisarno v Ljubljani. Upokojil se je konec januarja 2005.

Z devetimi leti je začel telovaditi v tedanjem Telovadnem društvu Ljubljana I (pozneje Telesnovzgojno društvo Partizan Narodni dom, zdaj Športno društvo Narodni dom). Prvih telovadnih prvin ga je naučil Tomaž Šavnik, pot h gimnastičnim vrhuncem pa mu je najprej tlakoval takratni vodnik mladinskega oddelka Janez Šlibar, nato trener Boris Gregorka.

Pri dvanajstih letih (1952) je Cerar postal pionirski prvak mesta Ljubljane. Njegova športna pot je šla odtlej le še strmo navzgor.1955 in 1956 je postal mladinski državni prvak Jugoslavije. 1957 je prvič osvojil naslov članskega državnega prvaka SFRJ v mnogoboju, ki ga je uspešno branil vse do konca svoje športne poti.

Njegova uspešna mednarodna športna pot se je začela na svetovnem prvenstvu (SP) 1958 v Moskvi. Še dokaj neizkušen je osvojil bronasto kolajno na paradnem orodju – konju z ročaji. Nastop na prvih olimpijskih igrah (OI; 1960 v Rimu) se nato ni izšel po pričakovanjih, saj se je pred igrami lažje poškodoval. S petim mestom na drogu in osmim v mnogoboju se je vseeno dokazal kot eden izmed obetavnih telovadcev svetovne športne gimnastike. (V času Cerarjeve kariere so mnogoboj sestavljali nastopi v obveznih in nato še poljubnih sestavah na vseh šestih orodjih.)

Velika pričakovanja je potrdil že na naslednjem SP 1962 v Pragi. Zmagal je na konju z ročaji, posebno mesto pa ima njegov sijajen nastop na bradlji. Dogodek nima primerjave v zgodovini moderne gimnastike. Po polurnih protestih češkoslovaškega občinstva so sodniki spremenili prvotne ocene in ga postavili pred uveljavljenega sovjetskega asa Borisa Šahlina, kar je bil edinstven precedens v zgodovini vrhunskega športa na svetovni ravni.

V pričakovanju OI 1964 v Tokiu trener Boris Gregorka ni več ničesar prepustil naključju. V japonskem glavnem mestu se je Cerar v spomin gostiteljev, nesporne gimnastične velesile, zasidral kot neprekosljiv športnik na konju z ročaji. Za nameček je tam požel še bronasto lovoriko na drogu. S tem nastopom se je tudi končalo plodno sodelovanje Mira Cerarja in državnega moštva s trenerjem Gregorko. Z novim strokovnim vodstvom je na naslednjih OI 1968 v Ciudadu de Mexicu še enkrat potrdil sloves nepremagljivega konjenika.

Blesteč niz uspehov je požel tudi na evropskih prvenstvih (EP), ki so jih prirejali v dvoletnem ciklu. 1961–69 je osvojil kar enaindvajset kolajn, kar je še zmeraj presežek v slovenskem športu, pa tudi v evropskem merilu. Dvakrat je zmagal v mnogoboju (1961 in 1963). Poleg na parterju in v preskoku je na vseh drugih orodjih postal evropski prvak, kolajni pa je osvojil tudi na teh dveh orodjih. Dvakrat je v mnogoboju zmagal še na sredozemskih igrah, kjer je v Neaplju 1963 in Tunisu 1967 osvojil kar pet zlatih in – skupaj z dvema ekipnima – še deset srebrnih kolajn.

17. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki 1970 se je odvijalo v ljubljanski dvorani Tivoli. Cerar je še enkrat postal svetovni prvak na konju z ročaji, povrhu pa so njegovi kolegi – Janez Brodnik, Milenko Kersnič, Avgust Küssl, Drago Šoštarič in Miloš Vratiča – osvojili četrto mesto. 1955–70 je nanizal sedeminštirideset nastopov na drugih takratnih velikih gimnastičnih prireditvah in turnirjih, na katerih je požel štirideset zmag, štiri druga in tri tretja mesta.

Uspešna telovadka je bila tudi njegova žena Zdenka, r. Prusnik.

V vlogi športnega delavca se je Cerar, če izvzamemo gimnastiko, v kateri je bil po karieri aktiven kot mednarodni sodnik, začel intenzivneje angažirati po osamosvojitvi Slovenije in ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije. Mdr. je ob ustanovitvi 1994 postal član Evropskega gibanja za fair play, pozneje tudi podpredsednik sveta svetovnega združenja za fair play. Je ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope. 1992–97 je bil član Državnega sveta RS.

Skupaj z Leonom Štukljem je bil 1991 eden izmed dveh individualnih (so)ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije. V prvem mandatu je bil njegov podpredsednik, odtlej pa je član izvršnega odbora. Od ustanovitve 1995 predseduje tudi Slovenski olimpijski akademiji.

Dobitnika Bloudkove nagrade za vrhunske športne dosežke 1965 so trikrat izbrali za najboljšega športnika Jugoslavije po izboru beograjskega dnevnika Sport (1961, 1963 in 1964), osemkrat (1961, 1962, 1963, 1964, 1966, 1968, 1969 in 1970) je bil izbranec zagrebških Sportskih novosti, štirikrat (1961, 1962, 1963, 1964) pa beograjskega dnevnika Politika. Za najboljšega športnika Slovenije so ga že ob prvem izboru 1968 izbrali tudi člani Društva športnih novinarjev Slovenije, nato pa še drugič ob koncu športne poti 1970. 1999 so ga uvrstili v Mednarodni hram slavnih telovadk in telovadcev v Oklahoma Cityju (ZDA), z Leonom Štukljem pa sta bila tudi prva, ki so ju izbrali v Hram slavnih slovenskih športnikov (2011).

Deležen je bil tudi več drugih odmevnih priznanj in nagrad. Že leta 1969 ga je Mednarodna gimnastična zveza (FIG) počastila s posebnim priznanjem za njegov prispevek k napredku gimnastike. Prejel je še najvišjo jugoslovansko državno nagrado AVNOJ (1969), državno odlikovanje SFRJ red zasluge za ljudstvo z zlato zvezdo (1964), najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja olimpijski red (L'Ordre Olympique, 1985) ter državno odlikovanje RS zlati red zaslug za velik prispevek na področju športa in izjemne dosežke v gimnastiki (2009).

Dela

  • 50 let Bloudkovih priznanj : 19652014, Ljubljana, 2015 (glavni urednik).
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

Giacomelli, Oto: Cerar, Miroslav (1939–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021120/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine